Jedro

Prvi odstavek 130. člena ZDR, ki je veljal v spornem obdobju, je določal, da je delavec upravičen do povračila stroškov v zvezi z delom in sicer stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Tožnica ni bila na službenem potovanju, je pa delo opravljala na terenu in na podlagi delovnih nalogov. Zato je tožnica upravičena do potnih stroškov, ki jih je imela, ko se je po terenu vozila s svojim avtomobilom in do stroškov prehrane, ki so presegali znesek regresa za prehrano, če je bila na terenu več kot polni delovni čas.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici iz naslova neplačanih potnih stroškov in dnevnic denarni znesek v skupni višini 15.850,22 EUR za obdobje od 1. 1. 2008 do 18. 6. 2012 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka vsake posamične obveznosti do plačila od 18. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca kot izhaja iz točke I izreka sodbe (točka I), tožeči stranki pa je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 1.143,75 EUR v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II).

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku skupaj s priglašenimi stroški postopka, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodba temelji na zmotni dokazni oceni ter posledično zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, vsebinsko je neprepričljiva, v bistvenih delih se ne da preizkusiti in je v nasprotju z obstoječo sodno prakso. Sodišče prve stopnje je zakrivilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost sodbe, saj je postopek vodilo inkvizitorno in je s tem izgubilo vtis nepristranosti. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, zakaj je toženi stranki naklonilo polno vero, kljub temu, da je bila v svojih dokaznih izvajanjih neprepričljiva in za sodišče zavajujoča, predvsem kar se tiče seznanitve tožnice s splošnimi akti ob podpisu pogodbe o zaposlitvi, saj z Merili in kriteriji z dne 1. 12. 2007 ni mogla biti seznanjena dne 19. 10. 2007. Sodišče mora v okviru materialno procesnega vodstva poskrbeti za dopolnitev z manjkajočimi navedbami v okviru dejanskega stanja. Tako je tožnica prepričana, da so bile njene pravice v postopku pred sodiščem prve stopnje omejene in za izid postopka nepomembne, vse na račun hitrosti postopka, ki je imela prednost pred temeljitostjo postopka. Tako je sodišče prve stopnje zavrnilo bistvene dokaze tožeče stranke po zaslišanju predlaganih prič. Sledilo je le toženi stranki, ob tem pa se ni v celoti in popolno opredelilo do navedb tožeče stranke. Prav tako ni preizkusilo in primerjalo višine denarnega zneska iz naslova potnih stroškov in izplačanega denarnega zneska iz naslova stimulacije. Pri tem ni upoštevalo, da je stimulacija obdavčen prihodek, ki ga je potrebno zmanjšati tudi za prispevke, od potnih stroškov pa se davki in prispevki ne plačujejo. Sodišče prve stopnje se o posebnem potrdilu, s katerim naj bi tožnica potrdila, da je bila seznanjena z akti tožene stranke, ni opredelilo, čeprav iz potrdila izhaja drug naslov tožene stranke, kot je bil v tistem času dejanski, potrdilo ni datirano in tako ni mogoče ugotoviti, kdaj je bilo podpisano. Na vse to je tožnica pravočasno opozorila in tudi predlagala, da tožena stranka predloži izvirnik te listine. Seznanitev z akti je v obravnavani zadevi bistvena. Nadalje sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj so določbe ZDR, Splošne kolektivne pogodbe in Zakona o dohodnini v tej zadevi neuporabljive. Ker tožena stranka ni članica Slovenskega zavarovalnega združenja je način povračil stroškov regulirala z Merili in kriteriji za določitev stimulativnega dela plače z dne 1. 1. 2007, ki pa ne zagotavljajo minimalnih pravic določenih z zakonom, tako da so bile te pravice zmanjšane. Ker je nedvomno, da sta zapis pogodbene volje in vsebina internih aktov nejasna in dvoumna, bi sodišče moralo ugotavljati pravo pogodbeno voljo in upoštevati tudi načelo vestnosti in poštenja. Kljub temu, da je tožnica opozarjala na nezakonitost in nesklepčnost Meril in kriterijev za določitev stimulativnega dela plače, tega akta sodišče prve stopnje ni preizkusilo in zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Po stališču pritožbe tožena stranka ni nikoli dokazala, da je tožnica pristala na to, da se ji ne povrnejo stroški opravljanja dela na terenu. Povračilo stroškov je namreč ena od temeljnih pravic delavca določena v ZDR. Tožena stranka se je neupravičeno sklicevala na sodbo VS RS opr. št. VII (pravilno:VIII) Ips 530/2008, saj je imela tožnica v pogodbi o zaposlitvi določeno, eventualno plačilo stimulacije po odredbi direktorja. Tako tožnica s provizijskim sistemom nagrajevanja ni bila seznanjena. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo. Meni, da je pritožba v celoti neutemeljena, saj sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene v njej očitane kršitve. Sodba sodišča prve stopnje je jedrnata, a še zmeraj izčrpna in obravnava vsa vprašanja, ki so bila med strankama sporna. Zaradi tega predlaga, da jo pritožbeno sodišče v celoti zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži stroške pritožbenega postopka, ki jih tudi priglaša. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava po 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene izmed bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne v sodbi zatrjevane kršitve, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Je pa sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, o zadevi preuranjeno odločilo.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo potnih stroškov in dnevnic zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožnici v celoti povrnila vse stroške v zvezi z delom na terenu. Obračunani so ji bili iz provizije. Tožnica je bila s takšnim načinom in metodologijo obračuna stroškov seznanjena, ker je bil sistem obračunavanja stroškov v zvezi z delom določen v pogodbi o zaposlitvi in specificiran v internih aktih tožene stranke.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožnica ob podpisu pogodbe o zaposlitvi dne 19. 10. 2007 seznanjena s splošnimi akti tožene stranke, pravilen. Kot izhaja iz potrdila v prilogah B2, ki sicer res nima datuma, je tožnica s podpisom potrdila, da je bila pred podpisom pogodbe o zaposlitvi seznanjena z vsemi splošnimi akti tožene stranke. Tako so pritožbene navedbe, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z listinskimi dokazi, saj so bila Merila in kriteriji v prilogah pod B3 sprejeta šele 1. 12. 2007 in tako z njimi ob podpisu pogodbe o zaposlitvi tožnica ni mogla biti seznanjena, neutemeljene. Sodišče prve stopnje je zato upravičeno zavrnilo dokazni predlog tožnice, da tožena stranka predloži original tega potrdila. Tožnica ni zatrjevala, da podpis na njem ni njen, ampak je splošno navajala, da je ob podpisu pogodbe podpisala več dokumentov. Tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi očitane kršitve po 1. odstavku 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da se je tožena stranka pravilno sklicevala na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 530/2008 z dne 6. 12. 2010, iz katere izhaja, da zavarovalni zastopniki niso upravičeni do potnih stroškov, kot da bi šlo za službeno potovanje, saj glede na naravo dela redno opravljajo delo na terenu in se dnevno vračajo domov, zato je posledično upravičeno obračunavanje potnih stroškov po posebni metodologiji. Pri toženi stranki je bil način obračunavanja plače in stroškov takšen, da je bil del plače delavca fiksen, del pa fleksibilen in odvisen od angažmaja delavca. Tako je tožena stranka stroške v zvezi z delom na terenu vpela v provizijski sistem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je takšen način v skladu s sodno prakso, pri tem pa se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in sicer na že navedeno sodbo opr. št. VIII Ips 530/2008 z dne 6. 12. 2010, sodbo in sklep opr. št. VIII Ips 55/2010 ter sodbo in sklep opr. št. (verjetno: VIII Ips) 578/2012 z dne 11. 10. 2012. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotna, na kar pritožba utemeljeno opozarja. Zakon o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 108/2013) v 44. členu določa dohodke iz delovnega razmerja, ki se ne vštevajo v davčno osnovo in med njimi so pod točko 3 1. odstavka navedeni tudi stroški v zvezi z delom. Od teh dohodkov se prav tako ne plačujejo prispevki, kar je določeno v 144. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji). Tožena stranka je iz variabilnega dela plače po Merilih in kriterijih za določitev stimulativnega dela plače (B3 in B4) tožnici povrnila tudi stroške, ki jih je imela tožnica z delom, in s tem za tožnico tudi od stroškov plačala prispevke in akontacijo dohodnine, tožnica pa je tudi od tega dela plačala dokončno odmerjeni znesek dohodnine. Sodišče prve stopnje se je tudi zmotno sklicevalo na prakso VS RS, saj v navedenih zadevah ne gre za identične primere. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba in sklep VS RS opr. št. VIII Ips 578/2012 z dne 11. 10. 2012 ni objavljena, na ta dan pa tudi ni bilo seje senata. Zato pritožbeno sodišče ni moglo preveriti, ali gre v tem primeru za podobno zadevo, kot je obravnavana. Iz sodbe opr. št. VIII Ips 530/2008 z dne 6. 12. 2010 izhaja, da tožnica kot zastopnica ni bila na službeni poti, ampak je opravljala delo na terenu, ki je bilo organizirano tako, da se je skupina zastopnikov peljala na teren z enim vozilom in že zaradi tega ni bilo podlage, da bi bil vsak od zastopnikov upravičen do potnih stroškov v celoti. Ugotovljeno je bilo tudi, da tožnici stroški kilometrine sploh niso nastali. Iz sodbe in sklepa opr. št. VIII Ips 55/2010 z dne 6. 12. 2011 pa je razvidno, da je pri toženi stranki v provizijski sistem obračunavanja spadalo tudi povračilo dodatkov in stroškov, saj so se iz bruto sklada provizij najprej odšteli potni stroški v zvezi z delom, ki so se obračunali na osnovi priznanih kilometrin in predpisane višine kilometrine. Iz navedenega torej ne izhaja, da je sistem obračunavanja stroškov v zvezi z delom, kot ga je za toženo stranko ugotovilo sodišče prve stopnje, skladen s sodno prakso. Sistem tožene stranke pa tudi ni skladen z njenim splošnim aktom. Iz 17. člena Akta o sistemizaciji delovnih mest z merili za ugotavljanje delovne uspešnosti (B6) izhaja, da je delovni nalog pisno navodilo delodajalca glede konkretne delovne zadolžitve iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi oziroma navedba imena, priimka, naslova ter kontaktne številke potencialnega zavarovanca. Izvrševanje delovnih nalog ni službena pot, ampak je izvrševanje del in nalog po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Delavcu pripada nadomestilo za povračilo potnih stroškov skladno z Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo in sicer po postavki, ki velja za prihod na delo in pod pogojem, da je sklenjena zavarovalna polica.

Tako bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, kako so se pri toženi stranki sploh obračunavali potni stroški, pa tudi ali je bila tožnica, poleg regresa za prehrano med rednim delom, morda upravičena še do povračila dodatnih stroškov za prehrano, če je bila seveda na terenu dlje kot znaša polni delovni čas. 1. odstavek 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki je veljal v spornem obdobju, je določal, da je delavec upravičen do povračila stroškov v zvezi z delom in sicer stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Tožnica na službenem potovanju ni bila, je pa delo opravljala na terenu in kot izhaja iz listin v spisu na podlagi delovnih nalogov. Tako je tožnica upravičena tudi do potnih stroškov, ki jih je imela, ko se je po terenu vozila s svojim avtomobilom in tudi do stroškov prehrane, ki so presegali znesek regresa za prehrano, če je bila na terenu več kot polni delovni čas. Sodišče prve stopnje tega sploh ni ugotavljalo.

Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ugotovilo je, da samo ne more dopolniti dokaznega postopka, saj sodišče prve stopnje navedenih dejstev sploh ni ugotavljalo in bi to storilo prvič pritožbeno sodišče. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje skladno z napotili dopolnilo dokazni postopek ter na podlagi skrbne dokazne ocene in o zadevi ponovno odloči. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 155. in 165. členu ZPP. Tožena stranka z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla, zato sama krije svoje pritožbene stroške.