Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V primeru, kadar stranka plačilo sodne takse, ki je pogoj za nadaljnje obravnavanje zadeve, poveri tretji osebi (materi), sama nosi riziko morebitnega neplačila sodne takse. Takšno neplačilo sodne takse, do katerega je prišlo zaradi zmotnega ravnanja tretje osebe, ne more predstavljati upravičenega razloga za dopustitev vrnitve v prejšnje stanje.
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
: Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je slednja predlagala zaradi zamude plačila sodne takse za pritožbo.
Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka in opozarja, da je do neplačila sodne takse prišlo zaradi opravičljive tožničine zmote. Tožnica je prejela obvestilo o obveznosti plačila sodne takse z dopisom 21.4.2009 na domači naslov stalnega prebivališča v Š, hkrati z nalogom sodišča z dne 20.4.2009. Bila je tudi opozorjena, da je plačilo takse nujno, tako s strani sodišča kot s strani njenih pooblaščencev. Tožnica je bila prepričana, da je njena mati takso plačala, saj ji je ta to potrdila po telefonu. Šlo je za opravičljivo zmoto, ki je nastala zaradi krajevne oddaljenosti tožnice, usmerjanja po telefonu in ker mati ni poznala opozoril, ki so bila dana in napisana tožnici. Ni mogoče zahtevati, da so v 15-dnevnem roku vsi udeleženci civilnega razmerja vedno in v celoti na razpolago za vročanje ter je stališče sodišča togo in zanemarja sodobne komunikacijske poti. Tožnica je bila prepričana, da je taksa plačana, kar je potrdila tudi svoji odvetniški družbi. Pravna ureditev, ki sankcionira neplačilo takse z zakonsko domnevo o umiku pravnega sredstva, krši ustavne pravice do sodnega varstva in je podano nesorazmerje med obveznostmi strank v postopku, če bi se konkretno napako sprejelo kot neopravičljivo. Gre samo za zamenjavo plačilnega naloga, ko je bila tožeča stranka prepričana, da je izpolnila zakonske predpostavke za pritožbeni postopek.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče lahko stranki, ki je zamudila rok, dovoli, da kakšno pravno dejanje opravi pozneje, če spozna, da je zamuda nastala iz upravičenega razloga (1. odstavek 116. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V obravnavani zadevi tožnica navaja, da je zamudila rok za plačilo sodne takse za pritožbo, ker je plačilo zaupala materi, ta pa obveznosti ni pravilno izpolnila, saj je poravnala zgolj takso za sodbo, ne pa takse za pritožbo. Gre torej za razlog, ki je nastal v sferi tožnice, zato pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da ne gre za upravičen vzrok za zamudo. Tožnica se ob tem ne more sklicevati na to, da živi v Ljubljani, saj bi lahko poskrbela za vročitev pošiljk na naslovu začasnega bivališča, pa tega ni storila. V obravnavani zadevi tudi ne gre za primer, ko stranka z vsebino pošiljke ne bi bila seznanjena, saj tožnica priznava, da je bila s strani odvetniške družbe in sodišča opozorjena, da je plačilo sodne takse nujno za nadaljevanje postopka s pritožbo. Kljub temu pa je plačilo zaupala tretji osebi, ne da bi jo posebej opozorila, na kaj vse mora biti pri plačilu pozorna. Ne gre torej za okoliščine, ki jih stranka ne bi mogla predvidevati, odkloniti, ali se ne bi mogle pripisati njeni krivdi, zato pogoji za vrnitev v prejšnje stanje niso podani. Ker je predmet odločanja pritožbenega sodišča zgolj pritožba zoper sklep o nedopustitvi vrnitve v prejšnje stanje, ne pa presoja sklepa o umiku pritožbe, slednje tudi ne odgovarja na pritožbene razloge glede ustavnopravnega tehtanja dopustnosti sankcioniranja neplačila takse z zakonsko domnevo o umiku pravnega sredstva.
Ker glede na navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere bi pritožbeno sodišče moralo paziti v okviru uradnega preizkusa, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).
Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 154. člena ZPP.