Jedro

Staranje toženca in bivanje v zaporu na obseg njegovega premoženja nimata nobenega vpliva. Posledično ne prvo ne drugo ne more zmanjševati možnosti, da bo tožnica svojo terjatev uspešno oziroma brez večjih težav poplačala.

Če se zaradi angažiranja odvetnika premoženje toženca zmanjšuje, to samo po sebi ne pomeni, da preostanek (po navedbah tožnice ima toženec v lasti 150 različnih nepremičnin in stalen dohodek - pokojnino) ne bo zadoščal za poplačilo njene terjatve.

Določbo tretjega odstavka 270. člena ZIZ je treba razumeti tako, da pogoj neznatne škode v celoti nadomešča pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je trditev, da razpolaganje z denarnimi sredstvi (enako je tožnica navedla tudi za razpolaganje z nepremičninami) v času izvrševanja kazenske sankcije za preživljanje ne bo nujno potrebno, pavšalna. V tej trditvi je vsebovana trditev, da bo v tem času za toženčevo preživljanje poskrbljeno v Zavodu za prestajanje kazni. Glede na to, da je bilo v sodni praksi že zavzeto stališče, da bo začasna odredba s prepovedjo razpolaganja dolžniku povzročila le neznatno škodo, če je zaposlen in razpolaganje z nepremičnino ni nujno za njegovo preživljanje, povzetih navedb ni mogoče šteti kot očitno neutemeljenih.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlagano začasno odredbo. Presodilo je, da je tožnici verjetnost (denarne) terjatve sicer uspelo izkazati, ni pa zmogla ne trditvenega ne dokaznega bremena glede pogoja po drugem oziroma tretjem odstavku 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

2. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo predlogu ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

V zvezi s pogojem po tretjem odstavku 270. člena ZIZ opozarja na svoje navedbe, da toženec biva v zaporu in je jasno, da v času izvrševanja kazenske sankcije odtujitev in obremenitev nepremičnin ali razpolaganje z denarnimi sredstvi ni nujno potrebno za njegovo preživetje. Vsi nujno potrebni stroški za zadovoljevanje potreb zapornikov se plačujejo iz proračuna. To je zadostna podlaga za sklep, da gre pri škodi, ki bi jo toženec zaradi začasne prepovedi razpolaganja z nepremičninami lahko utrpel, le neznatna. Nepravilno je tudi stališče sodišča, da bi morala tožnica kljub jasni določbi tretjega odstavka 270. člena ZIZ, poleg neznatne škode izkazati še nevarnost po drugem odstavku 270. člena ZIZ. Tudi sicer ne drži, da trditev v tej smeri ni podala, le dokazala jih po presoji sodišča ni. Ker teh trditev ni upoštevalo, je storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršilo tožničino ustavno pravico do enakega varstva pravic in pravico do poštenega sojenja. Toženec bo v času veljavnosti začasne odredbe, ki ga bo najverjetneje prebil v zaporu, pri izvrševanju lastninske pravice prikrajšan le tako, da nepremičnin ne bo mogel obremeniti ali odtujiti. Te pravice pa namenoma ne bo izvrševal. Če bi jo, bi to pomenilo že namen razpolaganja, kar bi utemeljevalo pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Ponovno poudarja, da drugačno stališče pripelje do popolnega izničenja razloga za začasno odredbo po tretjem odstavku 270. člena ZIZ. Ne glede na navedeno meni, da je izkazan tudi pogoj po drugem odstavku 270. člena ZIZ. Glede na starost toženca in zaporno kazen ni mogoče pričakovati, da bo opravljal delo in pridobil premoženje, s katerim bo poplačal tožnico. Opozarja tudi na to, da toženec glede na ta dejstva tudi nima več motivacije ohranjati svoje premoženje. Napačno je tudi stališče, da izbira odvetnika skoraj dve leti pred vložitvijo predloga, ne more pomeniti sedanjega subjektivnega ravnanja toženca, saj je verjetno, da tega plačuje sproti.

3. Sodišče prve stopnje je pritožbo skupaj s predlogom in sklepom vročilo v odgovor tožencu. Ta meni, da je odločitev pravilna, pritožba pa neutemeljena. Nevarnosti za uveljavitev terjatve ni, saj ima toženec številna stavbna, kmetijska in gozdna zemljišča, ki jih v tem času, razen, da jih je ponudil tožnici v poplačilo njene terjatve, ni niti poskusil odtujiti. Navedba, da nima motivacije ohranjati svojega premoženja, nima nobene opore v dokazih. Priglaša stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje tožničinih trditev v zvezi z zatrjevano nevarnostjo, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ni spregledalo, saj se je do njihove zadostnosti, relevantnosti in dokazanosti opredelilo v točki 14 izpodbijanega sklepa. Očitane kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni zagrešilo, prav tako pa ni kršilo tožničinih ustavnih oziroma konvencijskih pravic.

6. Po določilu prvega odstavka 270. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo zoper dolžnika nastala. Po določilu drugega odstavka istega člena mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatev onemogočena ali precej otežena. Upnik pa, kot izhaja iz tretjega odstavka istega člena, take nevarnosti ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

**_Glede pogoja po drugem odstavku 270. člena ZIZ_**

7. Upnik mora za obstoj subjektivne nevarnosti v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ 1. zatrjevati in dokazati konkretno dolžnikovo ravnanje, katerega posledica je zmanjševanje njegovega premoženja; in 2. pojasniti in z verjetnostjo izkazati vpliv tega ravnanja na uveljavitev terjatve, ki je predmet tožbe. Zgolj razpolaganje s premoženjem namreč ne zadošča, ampak mora upnik trditi in vsaj z verjetnostjo izkazati tudi to, da dolžnik zaradi takšnega ravnanja ne bo imel dovolj premoženja za poplačilo upnikove terjatve oziroma, da bo poplačilo le-te precej oteženo.

8. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da tega pogoja tožnica ni z verjetnostjo izkazala in se pridružuje razlogom, ki so navedeni v točki 14 izpodbijanega sklepa. Glede na pritožbene navedbe pa tem razlogom dodaja, da starost toženca in dejstvo, da mu je s (nepravnomočno) sodbo kazenskega sodišča izrečena enotna kazen 15 let in 4 mesece zapora, nista okoliščini, ki bi nudili podlago za sklep o obstoju subjektivne nevarnosti. Ne gre namreč za dolžnikovo aktivno (dejansko ali pravno) ravnanje, poleg tega pa na podlagi teh dveh dejstev ni mogoče narediti sklepa o vplivu na uveljavitev tožničine terjatve. Zgolj staranje toženca in bivanje v zaporu namreč na obseg njegovega premoženja nimata nobenega vpliva, posledično pa ne prvo ne drugo tudi ne more zmanjševati možnosti, da bo tožnica svojo terjatev uspešno oziroma brez večjih težav poplačala. Toženec morda res ne bo več sposoben delati, a tožnica spregleda, da prejema pokojnino (v pritožbi izpostavlja, da ta znaša 597 EUR) in da je po njenih lastnih navedbah toženec lastnik številnih nepremičnin (v predlogu je navedla, da gre za 150 nepremičnin).

9. Ker je za izdajo začasne odredbe bistveno, da predlagatelj dokaže dolžnikovo ravnanje, ki bo ogrozilo izvršbo, je načeloma nepomembno, ali gre za ravnanje v času tik pred vložitvijo predloga ali pa prej. Zato zgolj z argumentom, da je toženec odvetnika (ki ga sam plačuje) izbral skoraj dve leti pred vložitvijo predloga, ni mogoče utemeljiti sklepa o neizkazani subjektivni nevarnosti. Je pa tak sklep sodišča prve stopnje vseeno pravilen, saj tožnica v predlogu ni ponudila nobenih konkretnih trditev glede vpliva tega ravnanja na uveljavitev njene terjatve. Kot je bilo zgoraj že pojasnjeno, mora upnik trditi in vsaj z verjetnostjo izkazati ne le to, da določeno ravnanje zmanjšuje dolžnikovo premoženje, ampak tudi to, da dolžnik zaradi takšnega ravnanja ne bo imel dovolj premoženja za poplačilo upnikove terjatve oziroma bo njeno poplačilo precej oteženo. Tožnica pa konkretnih trditev v tej smeri ni ponudila. Povedano drugače: tudi če se zaradi angažiranja odvetnika premoženje toženca zmanjšuje, to samo po sebi ne pomeni, da preostanek (po navedbah tožnice ima toženec v lasti 150 različnih nepremičnin in stalen dohodek - pokojnino) ne bo zadoščal za poplačilo njene terjatve. Tožnica bi v zvezi s tem morala zato vsaj okvirno opredeliti tudi višino stroškov, ki naj bi nastali tožencu, ter vrednost toženčevega premoženja, saj brez tega presoja vpliva te toženčeve obveznosti na poplačilo tožnice niti ni mogoča. _**Glede pogoja po tretjem odstavku 270. člena ZIZ**_

10. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je stališče sodišča prve stopnje, da mora upnik, ki zatrjuje in izkazuje izpolnjenost pogoja po tretjem odstavku 270. člena ZIZ, vseeno ponuditi ustrezno trditveno podlago o obstoju subjektivne nevarnosti, materialnopravno zmotno. Tretji odstavek 270. člena ZIZ res določa, da upnik _ni dolžan dokazovati nevarnosti_, če izkaže za verjetno, da bo dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo, kar bi ob gramatikalnem razumevanju določbe pomenilo, da predlagatelj nevarnosti ni dolžan dokazovati, dolžan pa jo je zatrjevati. V sodni praksi je najti tudi nekaj odločb, ki taki razlagi pritrjujejo.1 Vendar pa se to sodišče s tem ne strinja, saj gre po njegovi presoji pri zakonodajalčevi uporabi besede „dokazovati“ za nedoslednost. Da je res tako, pokaže že nesmiselnost tega, da bi moral upnik subjektivno nevarnost zatrjevati, ne bi je bil pa dolžan dokazati. Navedbe, ki bi bile lahko resnične ali pa tudi ne, bi bile v tem primeru samo formalnost, za katero ni najti nobenega razumnega razloga. Določbo tretjega odstavka 270. člena ZIZ je zato treba razumeti tako, da pogoj neznatne škode v celoti nadomešča pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Tako določbo razume tudi večinska sodna praksa (ki tega vprašanja niti ne problematizira),2 enako stališče pa je zavzeto tudi v teoriji.3

11. Zakon meril, katera škoda je neznatna, ne daje. Gre za pravni standard, ki je odvisen od okoliščin konkretnega primera. Tožnica s konkretno začasno odredbo predlaga, da se tožencu prepove odtujitev in obremenitev 26-tih nepremičnin, ki so v njegovi lasti oziroma solasti in da se banki naloži, da tožencu ali komu drugemu po njegovem nalogu odreče izplačilo denarnega zneska 25.345,43 EUR s pripadki.

12. V zvezi s predlagano prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin je že sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da v sodni praksi prevladuje stališče, da tak poseg v lastninsko pravico predstavlja škodo, ki presega neznatno,4 ter da se izpolnjenost pogoja ne more utemeljevati z dejstvom, da bo dolžnik še vedno lahko izvrševal druga upravičenja.5 Pravica razpolaganja je namreč eno bistvenih upravičenj imetnika lastninske pravice, ki je tudi ustavno varovana. Upoštevati je treba tudi to, da terjatev ni ogrožena (sicer bi bila izdaja začasne odredbe utemeljena zaradi izpolnjenosti tega pogoja) in zato onemogočanje razpolaganja pomeni za dolžnika hud poseg v njegov položaj. V trenutku odločanja namreč praviloma ni znano, kakšne bodo morda njegove prihodnje potrebe, ki bi jih lahko zadovoljil z razpolaganjem z nepremičnino.6 Smiselno podobno velja tudi za blokado razpolaganja z denarnimi sredstvi. Vendar pa vse navedeno ne izključuje možnosti, da kljub posegu v eno od temeljnih lastnikovih upravičenj ne nastane ali nastane le neznatna škoda. Ali gre za tak primer, je odvisno od okoliščin konkretnega primera, ki jih je dolžan zatrjevati in dokazati upnik.

13. V obravnavanem primeru je tožnica v predlogu sicer res poudarila tudi to, da bo toženec prikrajšan le glede razpolaganja z nepremičninami in da strogo upoštevanje stališča, da vsak poseg v tujo lastnino za lastnika predstavlja škodo, ki ni neznatna, pripelje do popolnega izničenja razloga za začasno odredbo iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Vendar pa to niso bile njene edine trditve, s katerimi je utemeljevala nastanek neznatne škode. Tako je kot bistveno navedla, da je bil toženec obsojen in mu je bila izrečena dolgoletna zaporna kazen (15 let in 4 mesece) in bo zato zelo verjetno v zaporu do konca življenja. V tem času razpolaganje z nepremičninami in denarjem na računu za njegovo preživljanje po mnenju tožnice ne bo nujno potrebno. Poudarila je tudi to, da ima toženec sicer v lasti 150 nepremičnin.

14. Te okoliščine je sodišče v točki 15 izpodbijanega sklepa sicer povzelo, opredelilo pa se je le do navedbe, da toženec zato, ker je v zaporu, denarnih sredstev na računu za preživljanje ne rabi. Ni pa se opredelilo do navedbe, da zato, ker bo bival v zaporu, za toženca tudi razpolaganje z nepremičninami za potrebe preživljanja ne bo nujno potrebno. Povsem je izostala tudi opredelitev do (izkazanosti in relevantnosti) trditve, da ima toženec poleg 26 nepremičnin, za katere se predlaga izdaja začasna odredbe, v lasti še številne druge. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je trditev, da razpolaganje z denarnimi sredstvi (enako je tožnica navedla tudi za razpolaganje z nepremičninami) v času izvrševanja kazenske sankcije za preživljanje ne bo nujno potrebno, pavšalna. V tej trditvi je namreč vsebovana trditev, da bo v tem času za toženčevo preživljanje poskrbljeno v Zavodu za prestajanje kazni.7

15. Glede na to, da je bilo v sodni praksi že zavzeto stališče, da bo začasna odredba s prepovedjo razpolaganja dolžniku povzročila le neznatno škodo, če je zaposlen in razpolaganje z nepremičnino ni nujno za njegovo preživljanje,8 zgoraj povzetih navedb ni mogoče šteti kot očitno neutemeljenih. Sodišče prve stopnje bi se zato do njihove izkazanosti in relevantnosti v pogledu presoje zatrjevane neznatne škode moralo opredeliti, pa se v večjem delu ni.

16. Pritožba tožnice je zato utemeljena. Zaradi značilnosti postopka zavarovanja (v katerem je predviden ugovor v primeru ugoditve predlogu za izdajo začasne odredbe), je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP). V novem postopku naj sodišče prve stopnje ob upoštevanju vseh zatrjevanih okoliščin ponovno presodi, ali so podani pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe s stopnjo verjetnosti, pri čemer je standard verjetnosti podan, če je argumentov, ki govorijo za nek sklep, več kot nasprotnih argumentov.

1 Poleg odločbe, ki jo citira sodišče prve stopnje, so take tudi odločba VSL III Cp 425/2007, VSL I Cp 1453/2011 in VSL I Cpg 1082/2014. 2 Glej odločbe VSL I Cp 1691/2017, I Cpg 774/2017, I Cp 2904/2017, II Cp 1725/2017, II Cp 231/2018, VSC II Cpg 31/2021 in druge. 3 Glej Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV založba 2015, stran 81 in 82; Maja Lajevec in Elizabeta Žgajnar, Komentar ZIZ s praktičnimi napotki za uporabnike, Tax-Fin-Lex, komentar 270. in 272. člena. 4 Glej na primer odločbe VSL I Cpg 1409/2011, III Cp 425/2007, II Cp 2103/2011, I Cp 4203/2011 in številne druge. 5 Tako na primer v odločbi VSL I Cp 4745/2010. 6 Glej Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV založba 2015, stran 76. 7 Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) v 5. členu določa, da tisti, proti kateremu se izvrši kazenska sankcija, ne plača stroškov za njeno izvršitev, razen, če z zakonom ni drugače odločeno. Navedeno pomeni, da je izvrševanje kazenskih sankcij za tistega, zoper katerega se posamezna sankcija izvršuje, praviloma brezplačno. Še posebej to velja za izvršitev kazni institucionalnega značaja. Samo v primerih, ko ZIKS-1 to posebej določa, pa so obsojenci določene stroške dolžni plačati, pri čemer so izjeme v glavnem pogojene z obsojenčevo krivdo za nastanek stroškov. Nadalje ZIKS-1 in Pravilnik o izvrševanju kazni zapora določata pogoje, ki morajo biti obsojencem zagotovljeni tekom prestajanja kazni. Tako morajo na primer vsi prostori za bivanje ustrezati zdravstvenim, higienskim zahtevam in omogočati realizacijo osebnega načrta, vsi obsojenci pa morajo dobivati hrano, ki zadošča za ohranitev njihovega zdravja in popolne telesne sposobnosti (glej 42. do 44. člen ZIKS-1). 8 Glej odločbo VSL II Cp 1396/2011.