Jedro

Namen ZOPDA je omogočiti upravičencem, da dosežejo odškodovanje zaradi okvare zdravja, nastale kot posledica izpostavljenosti azbestu, s plačilom pavšalnega zneska.

Osmi odstavek 10. člena ZOPDA jasno določa, da je izvršilni naslov zgolj sporazum o odškodnini in ne morebitna odločba Komisije. To izhaja tudi iz izreka izpodbijane odločbe, ki določa izplačilo odškodnine na podlagi doseženega sporazuma in ne na na podlagi odločbe. To pomeni, da je zavezanec zavezan plačati in upravičenec upravičen terjati odškodnino po ZOPDA šele na podlagi sklenjenega sporazuma in ne na podlagi odločbe Komisije. Izpodbijana odločba ima torej za tožnika zgolj naravo predloga vsebine sporazuma (prvi odstavek 10. člena ZOPDA) in zato z njo ni bilo odločeno o nobeni njegovi pravici, obveznosti oziroma pravni koristi.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je A.A. upravičen do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu v znesku 10.447,51 EUR (1. točka izreka); da Republika Slovenija izplača na podlagi doseženega sporazuma odškodnino v znesku 6.268,51 EUR (2. točka izreka); da delodajalec B. d.d. izplača na podlagi doseženega sporazuma odškodnino v znesku 2.089,51 EUR (3. točka izreka) ter da delodajalec C. d.o.o. - v stečaju izplača na podlagi doseženega sporazuma odškodnino v znesku 2.089,51 EUR (4. točka izreka). Odločba je bila izdana na podlagi Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom (ZOPDA) v zvezi z upravičenčevo vlogo ter po ugotovitvi, da je le-ta upravičena oseba v skladu z 2. členom navedenega zakona, vlogi pa je bilo priloženo tudi mnenje o verifikaciji poklicne bolezni zardi izpostavljenosti azbestu. Znesek odškodnine je določen v skladu s 6. členom Pravilnika o pogojih za določitev bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in merilih za določitev višine odškodnine.

2. Tožeča stranka v tožbi ugovarja, da pri izdaji odločbe ni bilo upoštevano dejstvo, da je že od leta 1996 dalje v stečajnem postopku, zato ne more biti zavezanec za plačilo odškodnine, prav tako ne more skleniti morebitnega sporazuma, saj zanjo veljajo posebni predpisi insolvenčne zakonodaje. Ne oporeka ugotovitvam, da je A.A. upravičen do odškodnine, kot tudi ne višini te odškodnine, vendar pa v skladu s temeljnimi načeli insolvenčnega prava ne more prevzemati takih obveznosti. Meni, da bi v konkretnem primeru morala tožena stranka obveznost kritja škode v delu, ki se nanaša na tožečo stranko, naložiti v plačilo Republiki Sloveniji. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

4. Tožba ni dovoljena.

5. Po določbi prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je sodno varstvo v upravnem sporu zagotovljeno le zoper tiste dokončne upravne akte, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javno pravni, enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerimi organ odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki tudi po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko odločitev o materialno pravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Po presoji sodišča z izpodbijano odločbo, izdano na podlagi ZOPDA, ni bilo odločeno o nobeni pravici, obveznosti oziroma pravni koristi tožeče stranke.

6. Namen ZOPDA je omogočiti upravičencem, da dosežejo odškodovanje zaradi okvare zdravja, nastale kot posledica izpostavljenosti azbestu, s plačilom pavšalnega zneska. Pripadajoči znesek ugotovi komisija v poenostavljenem postopku (odloči na podlagi mnenja interdisciplinarne komisije, ki ga predloži upravičenec), kar omogoča, da upravičenec do plačila pride v krajšem času. Po končanem postopku pred medresorsko komisijo, ta pisno predlaga delodajalcu in upravičencu oziroma njegovim dedičem sklenitev sporazuma o odškodnini (prvi odstavek 10. člena ZOPDA). Gre za postopek sporazumevanja o odškodnini, ki se izplača na podlagi predpisanega sporazuma med zavezancem in upravičencem. Republika Slovenija izplača odškodnino v višini 60%, delodajalec pa v višini 40%. Sporazum pa je dosežen, ko ga podpišeta tako delodajalec kot upravičenec (tretji odstavek 10. člena ZOPDA). Osmi odstavek 10. člena ZOPDA jasno določa, da je izvršilni naslov zgolj sporazum o odškodnini in ne morebitna odločba Komisije. To izhaja tudi iz izreka izpodbijane odločbe, ki določa izplačilo odškodnine na podlagi doseženega sporazuma in ne na na podlagi odločbe. To pomeni, da je zavezanec zavezan plačati in upravičenec upravičen terjati odškodnino po ZOPDA šele na podlagi sklenjenega sporazuma in ne na podlagi odločbe Komisije.

7. Izpodbijana odločba ima torej za tožnika zgolj naravo predloga vsebine sporazuma (prvi odstavek 10. člena ZOPDA) in zato z njo ni bilo odločeno o nobeni njegovi pravici, obveznosti oziroma pravni koristi. Enako stališče je upravno sodišče zavzelo tudi v zadevah II U 236/2014, II U 431/2014, II U 229/2016. Posledično to pomeni, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je sodišče tožbo na podlagi 4. točke pravega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

8. Glede zahtevanih stroškov postopka je sodišče odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.