Jedro

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče navedlo napačen pravni pouk, da zoper sklep sodišča o zavrženju zahtevka za povrnitev stroškov postopka in odmero nagrade ni pritožbe, s čimer je kršilo prvi odstavek 46. člena ZP-1 v zvezi s 25. členom Ustave RS ter načelo stopnjevitosti sodnega odločanja, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, ki je vplivala na zakonitost sklepa, saj je bila storilki neutemeljeno odvzeta pravica do pritožbe na višje sodišče.

Razlaga začetka teka roka za vložitev zahtevka za odmero stroškov postopka od dneva pravnomočnosti sodbe nasprotuje jezikovno jasni določbi določbi tretjega odstavka 145. člena ZP-1.

Ker ZP-1 ne zapoveduje, da bi se upravičenec do zahtevka za povračilo stroškov prekrškovnega postopka moral sam z vpogledom v spis prepričati o nastopu pravnomočnosti sodbe in prav tako ne določa pravila, po katerem bi sodišče ali prekrškovni organ moral upravičenca obveščati o nastopu pravnomočnosti oziroma mu ponovno vročiti sodbo s klavzulo pravnomočnosti, je upravičenec postavljen v pravno negotov položaj in je le od njegovih poizvedovalnih aktivnosti odvisno, ali bo zahtevek uspel podati pravočasno ali ne.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zahtevek storilkinih zagovornikov za povrnitev stroškov postopka in odmero nagrade kot prepozen zavrže. Iz razlogov sklepa izhaja, da je bila sodba ZSV 1865/2022 z 29. 5. 2024, s katero je sodišče ugodilo zahtevi za sodno varstvo in plačilni nalog spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilko zaradi prekrška po 2. točki šestega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1), storilki in njenim zagovornikom vročena 26. 6. 2024 ter je postala pravnomočna 5. 7. 2024. Odvetniška družba je priporočeno po pošti 14. 10. 2024 prekrškovnemu organu posredovala zahtevek za povrnitev stroškov in odmero nagrade. Na podlagi tretjega odstavka 145. člena ZP-1 se zahtevek s podatki o višini stroškov postopka, ki je bil ustavljen, lahko poda najpozneje v treh mesecih od dneva, ko je bila pravnomočna sodba, vročena tistemu, ki ima pravico podati takšen zahtevek, zato je odvetniška družba zahtevek za povrnitev stroškov in nagrade vložila prepozno. V pravnem pouku je sodišče navedlo, da zoper sklep o stroških skladno z drugim odstavkom 66. člena ZP-1 ni pritožbe.

2.Proti sklepu vlaga storilka po zagovornikih pravočasno pritožbo zaradi kršitve materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in nepopolnega ter nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Storilkini zagovorniki so dopolnitvi pritožbe priložili sklep Višjega sodišča v Ljubljani PRp 396/2025 z 10. 7. 2025.

3.Pritožba je utemeljena.

Pritožbene navedbe glede pravnega pouka izpodbijanega sklepa

4.Prvi odstavek 66. člena ZP-1 določa, da je zoper sklep sodišča, s katerim je bila zahteva za sodno varstvo zavržena, dovoljena pritožba iz vseh razlogov po 154. členu tega zakona. Po drugem odstavku 66. člena ZP-1 lahko osebe iz prvega odstavka 59. člena tega zakona vložijo pritožbo zoper druge odločbe sodišča prve stopnje iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena tega zakona, razen glede stroškov postopka. Na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZP-1 se, kolikor v tem poglavju (9. poglavje "Zahteva za sodno varstvo", členi 59 do 66 ZP-1) ni drugače določeno, v postopku z zahtevo za sodno varstvo smiselno uporabljajo določbe pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku. To pomeni, da se za postopek z zahtevo za sodno varstvo smiselno uporabljajo med drugim tudi določbe 147. člena ZP-1 "Stroški v postopku s pravnimi sredstvi". Na podlagi prvega odstavka tega člena pa o plačilu stroškov, ki nastanejo pri višjem sodišču, odloča dokončno to sodišče v skladu z določbami 143. do 146. člena ZP-1.

5.Pritožba se glede vprašanja dovoljenosti pritožbe zoper izpodbijani sklep o stroških postopka utemeljeno sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS I Kr 29/2023 s 27. 7. 2023. Vrhovno sodišče RS je v sklepu med drugim navedlo, da skladno z drugim odstavkom 145. člena ZP-1 v primeru, kadar za odločitev o višini stroškov na dan seje senata ni dovolj podatkov, sodišče odloči s sodbo le o stroškovnem bremenu, medtem ko bo o njegovem obsegu, to je o višini stroškov, odločilo s posebnim sklepom okrajno sodišče. V obrazložitvi sklepa je navedlo, da je v določbah Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki je (tako kot prekrškovni postopek) kaznovalni postopek, enaka procesna situacija je izrecno urejena v določbah drugega in tretjega odstavka 93. člena ZKP. V teh določbah je predvideno, da če o višini stroškov ni podatkov, izda preiskovalni sodnik, sodnik posameznik ali predsednik senata poseben sklep o višini stroškov takrat, ko se ti podatki zberejo. O pritožbi zoper takšen sklep odloča senat iz šestega odstavka 25. člena ZKP. To pomeni, da bi bilo v nasprotju z načelom stopnjevitosti sodnega odločanja, da bi o stroških, ki so nastali pred pritožbenim sodiščem, s posebnim sklepom odločil predsednik senata pritožbenega sodišča, o pritožbi zoper tak sklep pa bi odločal zunajobravnavni senat okrožnega sodišča. Ker je tako, je jasno, da tudi v kazenskem postopku poseben sklep o višini stroškov postopka izda sodnik posameznik ali predsednik senata sodišča prve stopnje, o pritožbi zoper tak sklep pa odloča zunajobravnavani senat okrožnega sodišča.

6.V obravnavanem primeru je Okrajno sodišče v Ljubljani z sodbo ZSV 1865/2022 z 29. 5. 2024 ugodilo zahtevi za sodno varstvo in plačilni nalog spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilko zaradi prekrška po 2. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 in odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun prekrškovnega organa. S tem je okrajno sodišče kot "pritožbeno" sodišče pravnomočno odločilo o stroškovnem bremenu, ni pa odločilo o njegovem obsegu, ker ta (očitno) še ni bil znan. Sodišče je imelo podlago za takšno odločitev v določbi drugega odstavka 145. člena ZP-1, ki določa, da če za ugotovitev stroškov ni zadosti podatkov, se izda pozneje o stroških postopka poseben sklep. Gre za izjemo od pravila, ki je določeno v prvem odstavku tega člena, po katerem se v sodbi o prekršku odloči, kdo plača stroške in kolikšni so. V takšnem primeru sodišče v sodbi oziroma sklepu odloči le, kdo je stroške dolžan plačati, ne odloči pa tudi o njihovi višini, ker za ugotovitev višine stroškov postopka ob izdaji sodbe nima dovolj podatkov. Če za odločitev o višini stroškov na dan seje pritožbenega sodišča oziroma na dan izdaje sodbe o zahtevi za sodno varstvo ni dovolj podatkov, bo okrajno sodišče odločilo s sodbo le o stroškovnem bremenu, medtem ko bo o njegovem obsegu, to je o višini stroškov, dokončno odločilo s posebnim sklepom na podlagi drugega odstavka 145. člena ZP-1. Takšna razlaga v zvezi s pristojnostjo za izdajo posebnega sklepa o stroških postopka, če ti nastanejo v zvezi z odločanjem o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje oziroma (skladno s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1) v zvezi z odločanjem okrajnega sodišča o zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku prekrškovnega organa, je podprta tudi s sistematično in logično razlago ZP-1. Skladno s prvim odstavkom 46. člena ZP-1 v zvezi z 25. členom Ustave Republike Slovenije je zoper sklep, izdan na podlagi drugega odstavka 145. člena ZP-1, dovoljeno pravno sredstvo, to je pritožba, ki jo je mogoče vložiti na višje sodišče. Prvi odstavek 46. člena ZP-1 namreč določa, da o storitvi prekrška, o sankciji in o drugih vprašanjih postopka o prekršku, prekrškovni organ oziroma sodišče odloči z odločbo, zoper katero so dopustna pravna sredstva, ki jih določa ta zakon. V primeru, če bi takšen sklep izdalo pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi zoper sodbo oziroma okrajno sodišče ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku, in storilec zoper tak sklep ne bi imel možnosti pritožbe na višje sodišče, bi bil s tem kršen prvi odstavek 46. člena ZP-1 v zvezi z ustavno pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

7.Glede na navedeno pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče navedlo napačen pravni pouk, da zoper sklep sodišča o zavrženju zahtevka za povrnitev stroškov postopka in odmero nagrade ni pritožbe, s čimer je kršilo prvi odstavek 46. člena ZP-1 v zvezi s 25. členom Ustave RS ter načelo stopnjevitosti sodnega odločanja, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, ki je vplivala na zakonitost sklepa, saj je bila storilki neutemeljeno odvzeta pravica do pritožbe na višje sodišče.

8.Višje sodišče je zato vsebinsko odločilo o pritožbi storilkinih zagovornikov zoper sklep o zavrženju zahtevka za povrnitev stroškov postopka in odmero nagrade kot prepoznega.

Pritožbene navedbe glede odločitve sodišča o zavrženju zahtevka za povrnitev stroškov postopka in odmero nagrade kot prepoznega

9.Prvostopenjsko sodišče je sodbo, s katero je postopek o prekršku zoper storilko ustavilo in stroške postopka naložilo v breme proračuna prekrškovnega organa, vročilo skladno z določbami 65.a člena ZP-1 preko prekrškovnega organa. Prekrškovni organ je sodbo prejel 5. 6. 2024, storilki in njenim zagovornikom pa je bila sodba vročena 26. 6. 2024. Prekrškovni organ se kot upravičenec do pritožbe na podlagi tretjega odstavka 66. člena ZP-1 zoper sodbo ni pritožil, o čemer storilka in njeni zagovorniki niso bili obveščeni in tako niso niti mogli vedeti, da prekrškovni organ pritožbe ni vložil in da je sodba postala pravnomočna, niti jim sodišče ali prekrškovni organ nista ponovno vročila sodbe z obvestilom o pravnomočnosti.

10.Navedena procesna situacija je primerljiva s procesno situacijo iz sodbe Vrhovnega sodišča RS IV Ips 3076/2016 z 10. 9. 2020, na katero se sklicuje tudi pritožba. V navedeni sodbi je Vrhovno sodišče RS podalo razlago določbe drugega odstavka 93. člena ZKP, ki ima enako dikcijo kot določba tretjega odstavka 145. člena ZP-1, zato je razlaga uporabljiva tudi v tej prekrškovni zadevi. V navedeni sodbi je Vrhovno sodišče RS odstopilo od dotedanje sodne prakse, po kateri je rok za vložitev zahtevka za povrnitev nagrade in izdatkov zagovornika v primeru odločbe, zoper katero teče rok za pritožbo, tekel od dneva, ko je postala pravnomočna in da se mora upravičenec sam pozanimati na sodišču, ali in kdaj je odločba postala pravnomočna, sicer tvega zamudo roka. Za odstop od sodne prakse se je Vrhovno sodišče RS oprlo na jezikovno razlago drugega odstavka 93. člena ZKP, ki začetek trimesečnega roka veže na dan, ko sodišče upravičencu vroči prvostopenjsko sodbo z jasnim obeležjem njene pravnomočnosti, torej z obvestilom, da je sodba postala pravnomočna, oziroma mu vroči sodbo s klavzulo pravnomočnosti. Stališče sodne prakse je bilo, da za izpolnost pogoja, da je upravičencu do podaje zahtevka za odmero stroškov postopka vročena pravnomočna sodba ali sklep, šteje (že) predhodna procesna situacija, in sicer nastop pravnomočnosti sodbe kot posledica poteka roka za pritožbo zoper vročeno nepravnomočno sodbo oziroma sklep. Vrhovno sodišče RS je v obrazložitvi sodbe (točka 10) zapisalo, da ima to za obrambo, ki je z izrekom oprostilne sodbe v kazenskem postopku uspela, pomembne praktične posledice, saj brez vpogleda v spis ne more vedeti, kdaj je sodba postala pravnomočna, zato tudi ne more vedeti, kdaj se izteče rok za podajo zahtevka za odmero stroškov postopka. Da bi obdolženec oziroma njegov zagovornik zahtevek za odmero stroškov postopka podala pravočasno, to je v roku iz drugega odstavka 93. člena ZKP in v skladu z navedenim stališčem sodne prakse, se morata pri sodišču sama pozanimati o tem, ali in kdaj je sodba postala pravnomočna; ZKP namreč ne določa, da mora sodišče po poteku roka za pritožbo sodbo oziroma sklep strankam ponovno vročati z obvestilom oziroma s klavzulo (o) pravnomočnosti. Razlaga začetka teka roka za vložitev zahtevka za odmero stroškov postopka, sprejeta v sodni praksi, nasprotuje jezikovno jasni določbi drugega odstavka 93. člena ZKP, upoštevajoč še, da ima ZKP jasne in popolne določbe tudi v zvezi z vprašanjem, kdaj neka odločba postane pravnomočna, zato ni videti nobenega utemeljenega razloga za vztrajanje pri uveljavljeni sodni praksi, po kateri rok iz tretjega odstavka 93. člena ZKP v primerih, ko zoper prvostopenjsko sodbo ali sklep ni bila vložena pritožba, teče od poteka roka za pritožbo.

11.Po stališču Vrhovnega sodišča RS razlaga začetka teka roka za vložitev zahtevka za odmero stroškov postopka od dneva pravnomočnosti sodbe nasprotuje jezikovno jasni določbi drugega odstavka 93. člena ZKP (v obravnavanem primeru določbi tretjega odstavka 145. člena ZP-1) in je takšna razlaga praktična le za sodišča, ker po poteku roka za pritožbo pravnomočne odločbe strankam in drugim procesnim udeležencem ne vročajo (ponovno), slednji pa lahko pravico do odmere in povrnitve stroškov kazenskega (prekrškovnega) postopka, ki na podlagi pravnomočne sodne odločbe bremenijo proračun, učinkovito uveljavljajo le, če se s poizvedbami pri sodišču oziroma z vpogledom v spis sami prepričajo, ali in kdaj je odločba sodišča prve stopnje postala pravnomočna. Zakon (ZKP in ZP-1) pa takšne aktivnosti tistega, ki želi uveljavljati to pravico, ne zapoveduje, niti ne določa pravila, ki bi sodišče zavezovalo k obveščanju o nastopu pravnomočnosti odločbe sodišča prve stopnje oziroma k (ponovni) vročitvi prvostopenjske sodbe ali sklepa s klavzulo pravnomočnosti.

12.Ker tudi ZP-1 ne zapoveduje, da bi se upravičenec do zahtevka moral sam z vpogledom v spis prepričati o nastopu pravnomočnosti sodbe in prav tako ne določa pravila, po katerem bi sodišče ali prekrškovni organ moral upravičenca obveščati o nastopu pravnomočnosti oziroma mu ponovno vročiti sodbo s klavzulo pravnomočnosti, je upravičenec postavljen v pravno negotov položaj in je le od njegovih poizvedovalnih aktivnosti odvisno, ali bo zahtevek uspel podati pravočasno ali ne. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi, sklicujoč se na primerljivo stališče Vrhovnega sodišča RS (ki ga je višje sodišče sprejelo že v sklepu PRp 396/2025 z 10. 7. 2025), prepoznalo v pritožbi uveljavljano kršitev tretjega odstavka 145. člena ZP-1, ki predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, ki je vplivala na zakonitost sklepa, zaradi katerega bi upravičenec bil neutemeljeno prekludiran pri uveljavitvi zahtevka.

13.Višje sodišče je zato ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep na podlagi osmega odstavka 163. člena v zvezi s 168. členom ZP-1 razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje, ki bo moralo upoštevati, da zahtevek za povrnitev stroškov zastopanja ni bil prepozen in ga bo zato moralo vsebinsko obravnavati.