Jedro

Izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih glede načina poravnavanja obveznosti s prejetimi plačili. Sklad RS za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov in tožena stranka priznavata, da je tožnik plačeval prispevke, vendar pa pri tem ne pojasnita, katere obveznosti so se v smislu 93. člena ZDavP-2 pokrivale s prejetimi plačili. Zaradi neustrezne obrazložitve odločbe ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Sklada Republike Slovenije za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov, št. ODL-5943582000-2012-1/551 z dne 6. 4. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Sklad Republike Slovenije za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov (v nadaljevanju: Sklad) odločil, da je tožeča stranka zaradi neizpolnjevanja obveznosti zaposlovanja invalidov za obdobje od 1. 1. 2010 do 1. 7. 2011 dolžna v sklad plačati prispevke v skupnem znesku 9.325,17 EUR ter zamudnih obresti do 31. 3. 2012 v višini 691,35 EUR, to je skupaj 10.016,52 EUR. Navedeni znesek je dolžna plačati v roku 15 dni, sicer bo začet postopek davčne izvršbe. V obrazložitvi odločbe navaja, da je Sklad na podlagi Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI) dolžan nadzirati izpolnjevanje kvote invalidov in ugotavljanja obveznosti zavezancev za kvoto. V primeru, da delodajalec svoje obveznosti ne izpolni, ga sklad pozove, da v naknadno določenem roku plača prispevek skupaj z zamudnimi obrestmi. Pri tem znaša obveznost 70 % veljavne minimalne plače za vsakega invalida, ki ga je delodajalec dolžan zaposliti za izpolnitev predpisane kvote. Sklad je tožnika dne 25. 11. 2011 pozval k plačilu neplačanega prispevka. Ker tožnik kljub navedenemu svoje obveznosti ni izpolnil, niti ni dokazal, da ni zavezanec za plačilo prispevka, je Sklad izdal izpodbijano odločbo, ki se nanaša na obdobje od 1. 1. 2010 do 1. 7. 2011. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožeče stranke, saj je bila odločba izdana na podlagi podatkov iz uradnih evidenc. Za tožnika je določena kvota v višini 3 %, kar predstavlja manjkajočo zaposlitev enega invalida. Tožena stranka je tudi zavrnila ugovor tožeče stranke, da je pravočasno nakazovala dolgovani prispevek, saj ta ugovor v ničemer ne vpliva na pravilnost in zakonitost izdane odločbe. Sklad in tožena stranka namreč ne oporekata plačila prispevka, vendar pa se v postopku za plačilo obveznosti uporabljajo določbe Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), kjer se v primeru neplačila davek poplača po vrstnem redu, določenem v 93. členu navedenega zakona. Glede na prej odprte obveznosti, ki niso bile poravnane, so se tako s plačili poravnale najprej te. Tožnik namreč pri plačilu prispevka ni navedel, kateri prispevek želi poravnati, zato je sklad pravilno pokril starejše zapadle obveznosti, kar je bilo tožeči stranki pojasnjeno z dopisom z dne 31. 5. 2012. Tožnik v tožbi soglaša, da je v obravnavanem obdobju imel manjše število zaposlenih invalidov od predpisane kvote, in sicer je premalo zaposloval enega invalida. Zaradi navedenega ne ugovarja višini odmerjene obveznosti, vendar je tožena stranka napačno ugotovila, da v spornem obdobju prispevka ni plačal. Tožnik je namreč v celotnem obdobju pravočasno mesečno plačeval dolgovani prispevek za enega invalida, kar je razvidno iz izpisa njegovega računa, potrjenega od banke. V obravnavanem obdobju je tako plačal skupno 9.641,19 EUR, kar je celo za 316,00 EUR več, kot izhaja iz izpodbijane odločbe. Navedene obveznosti je tudi poravnaval redno, na dan zapadlosti in v znesku dolgovanega prispevka. Tako toženi stranki ne dolguje ničesar. Napačna pa je tudi trditev tožene stranke, da je s plačili poplačala starejše obveznosti, saj noben stari dolg ni obstajal, ker je vedno obveznosti poravnaval redno. Pojasnila tožene stranke tudi ne predstavljajo argumentirane obrazložitve, saj nimajo razloga o odločilnih dejstvih, zato je odločba neobrazložena, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopa. Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi in postopek ustavi, podrejeno pa, da zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri ugotovitvah, navedenih v njeni odločbi, in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru ni sporna višina obveznosti, niti da je tožeča stranka plačala prispevke, sporno pa je, ali je v obravnavanem primeru šlo za situacijo v smislu 93. člena ZDavP-2. Člen 93. ZDavP-2 določa vrstni red plačil davkov in pripadajočih dajatev. Če zavezanec za davek pri davčnem organu plačuje več vrst davkov in njim pripadajočih dajatev ter plačani znesek ne zadostuje za poplačilo vseh vrst davkov in njim pripadajočih dajatev, se s plačilom poravna davek, ki ga zavezanec za davek navede na plačilnem instrumentu, in sicer po vrstnem redu prej dospele obveznosti te vrste davka, nato pa drugi davki, po vrstnem redu dospelosti posamezne vrste davka (prvi odstavek). Če pobrani znesek ne zadostuje za poplačilo posamezne vrste davka s pripadajočimi dajatvami, se davek in pripadajoče dajatve plačajo po naslednjem vrstnem redu: 1. stroški postopka pobiranja davka, 2. obresti, 3. davek, 4. denarne kazni in globe in stroški tega postopka (tretji odstavek).

Tožnik v tožbi zatrjuje, da je svoje obveznosti, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, plačeval pravočasno ob zapadlosti, kakor tudi, da je pred tem pravočasno poravnal svoje obveznosti, zato ne obstaja noben starejši dolg, s tem pa tudi ne razlog za uporabo 93. člena ZDavP-2. To dokazuje z izpiskom izvršenih plačil. V zvezi z navedenim ugovorom se tožena stranka v odločbi zgolj sklicuje na določbo 93. člena ZDavP-2. Iz podatkov spisa izhaja, da je Sklad v izpodbijani odločbi ugotovil višino tožnikove obveznosti za obdobje od 1. 1. 2010 do 1. 7. 2011, ter mu naložil, da obveznost poravna v 15 dneh, sicer bo začel postopek davčne izvršbe. Tožnik je v pritožbenem postopku ugovarjal, da je obveznost poravnal ter navedeno dokazoval s poročilom o nakazilih, potrjenim od A. d.d. Glede navedenega je tožena stranka v drugostopni odločbi zgolj navedla, da so se s prejetimi plačili (ki niso sporna) poravnavale starejše obveznosti v skladu s tretjim odstavkom 93. člena ZDavP-2. Sodišče zato ugotavlja, da ugovor tožnika, da tudi sicer Skladu ne dolguje ničesar, ne predstavlja prepovedane tožbene novote v smislu 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), saj pred izdajo odločbe tožene stranke ni imel možnosti navajati navedenega ugovora in v zvezi s tem predlagati dokaze.

Sodišče se strinja z ugovorom tožnika, da odločba tožene stranke ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih glede načina poravnavanja obveznosti s prejetimi plačili. Sklad in tožena stranka priznavata, da je tožnik plačeval prispevke, vendar pa pri tem ne pojasnita, katere obveznosti so se v smislu 93. člena ZDavP-2 pokrivale s prejetimi plačili. Prav tako v spisu ni listine (izpis stanja obveznosti in plačil) na katero se Sklad sklicuje v odgovoru z dne 31. 5. 2012. Po določbi 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) mora organ v obrazložitvi odločbe navesti ugotovljeno dejansko stanje, dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki glede na dejansko stanje narekujejo odločitev v izreku odločbe ter razloge, zakaj ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Brez navedbe za odločitev pomembnih dejstev sodišče namreč ne more preizkusiti pravilnosti in zakonitosti odločitve v izpodbijani odločbi. Navedena opustitev zato po določbi drugega odstavka 237. člena ZUP predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka, ki ima za posledico odpravo odločbe.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo Skladu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo organ, upoštevaje stališče sodišča, odpravil ugotovljene pomanjkljivosti in konkretno odgovoril na tožnikove ugovore, da dolg ne obstaja. Sodišče tožnikovemu primarnemu predlogu, da samo odloči o zadevi ni sledilo, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz 65. člena ZUS-1. Podatki postopka namreč za odločitev ne dajo zanesljive podlage, prav tako pa teh dejstev sodišče tudi na glavni obravnavi samo ne bi moglo ugotoviti.

Izrek o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani akt, tožniku prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Glede na to, da je sodišče v zadevi odločilo na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, je upravičen do povrnitve stroškov v znesku 285,00 EUR (3. člen Pravilnika).