Jedro

Glede na to, da je bila tožnica pretežni del zavarovanja zavarovana za širši obseg pravic, ji kljub temu, da je bila v času nastanka invalidnosti prostovoljno vključena v zavarovanje in tako zavarovana le za ožji obseg pravic, pripadajo pravice na podlagi ugotovljene invalidnosti III. kategorije, vključno s pravico do nadomestila za invalidnost.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka spremeni tako, da se za besedno zvezo „od pravnomočnosti sodbe“ besedilo v tem stavku črta.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške revizije v znesku 252,81 EUR, v roku 8 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 5. 6. 2003 in z dne 24. 11. 2003 ter tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do premestitve oziroma zaposlitve na drugo delovno mesto, ki bo fizično lažje, kjer ni dolgotrajne, prisilne fleksijske drže, dolgotrajnega sedenja in dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kg in čiščenje prostorov s polnim delovnim časom od 5. 6. 2003 dalje. Obenem je odločilo, da ima tožnica pravico do nadomestila za invalidnost in da je toženec dolžan izdati odločbo ter ji priznati in odmeriti nadomestilo v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe in ji priznati od odmerjenega nadomestila zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega nadomestila v plačilo dalje do plačila, vse v 15 dneh po pravnomočnosti odločbe o priznanju in odmeri nadomestila za invalidnost. Tožencu pa je naložilo tudi, da povrne tožnici stroške postopka v znesku 799,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izvršitev, v roku 8 dni in pod izvršbo.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Po njegovem mnenju je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do premestitve oziroma zaposlitve na drugo delovno mesto. Sklicuje se na določbo 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in poudarja, da po drugem odstavku 66. člena tega zakona pridobijo zavarovanci iz 20., 21. 23., 24.a, 26., 27., 28. in 34. člena pravice iz invalidskega zavarovanja le v primeru nastanka I. in II. kategorije invalidnosti. Status, po katerem so zavarovanci vključeni v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je pomemben za obseg pravic iz invalidskega zavarovanja. Vse pravice na podlagi I., II. in III. Kategorije invalidnosti pridobijo le zavarovanci iz 13. in 14. člena, ki so zaposleni in v delovnem razmerju in iz 22. člena brezposelni zavarovanci, ki prejemajo denarno nadomestilo za primer brezposelnosti in osebe, ki jim Zavod RS za zaposlovanje plačuje prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do izpolnitve pogojev za priznanje pravice do pokojnine. Glede na to, da je iz podatkov v upravnem spisu razvidno, da je bila tožnica na dan nastanka invalidnosti, to je 5. 6. 2003 zavarovana po 34. členu ZPIZ-1 ter da pri njej po podanem izvedenskem mnenju sodnega izvedenca, ni mogoče ugotoviti I. oziroma II. kategorije invalidnosti meni, da pri tožnici po 60. členu v zvezi z drugim odstavkom 66. člena ZPIZ-1 ni invalidnosti in s tem ni podana podlaga za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Zato je odločitev sodišča, da tožnico razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in ji prizna pravico do premestitve oziroma zaposlitve na drugo delovno mesto, napačna. Sodišče prve stopnje je prav tako nepravilno uporabilo osmi odstavek 34. člena ZPIZ-1, po katerem je odločilo, da tožnici pripada tudi pravica do nadomestila za invalidnost, ker naj bi bila pretežni del zavarovana za širši obseg pravic. Določba drugega odstavka 66. člena v primerjavi z določbo osmega odstavka 34. člena ZPIZ-1, je pri vprašanju pridobitve pravic iz invalidskega zavarovanja, določba specialne narave in jo je potrebno v skladu z načelom „lex specialis derrogat lex generali“ v tem primeru uporabiti. Način uporabe materialnega prava je s strani sodišča prve stopnje odmik od načela zakonitosti. V kolikor bo pritožbeno sodišče pritrdilo sodišču prve stopnje, dodatno poudarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje tudi glede tožničinega zavarovanja. Razlogov o tem, zakaj je priznalo zamudne obresti od odmerjenega nadomestila pa sodba sploh nima in meni, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.

Pritožba je delno utemeljena.

V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče enkrat že odločilo in sicer s sodbo opr. št. Psp 318/2008 z dne 25. 9. 2008, s katero je pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničin tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 5. 6. 2003 in št. ... z dne 24. 11. 2003 in priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, stroškovno zavrnilo. Takšno odločitev je sodišče druge stopnje oprlo na drugi odstavek 66. člena ZPIZ-1, po katerem zavarovanci iz 20., 21., 24., 26., 27., 28. in 34. člena tega zakona pridobijo pravico iz invalidskega zavarovanja le v primeru nastanka I. in II. kategorije invalidnosti. Ugotovilo je namreč, da je bila tožnica na dan nastanka invalidnosti 5. 6. 2003 prostovoljno vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje po 34. členu ZPIZ-1 in da ji na podlagi III. kategorije invalidnosti ne gredo pravice iz invalidskega zavarovanja.

V postopku, ki ga je pred Ustavnim sodiščem RS začelo Vrhovno sodišče RS za oceno ustavnosti citiranega drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1, je Ustavno sodišče RS odločilo z odločbo U-I-287/2010-11 z dne 3. 11. 2011, s katero je odločilo, da je ta določba v neskladju z ustavo in sicer s splošnim načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, v kolikor se nanaša na osebe, ki so se prostovoljno vključile v obvezno zavarovanje na podlagi 7. alinee prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so ob nastanku invalidnosti zavarovane za vse primere. Položaj teh oseb je ne glede na višino osnove, od katere plačujejo prispevke, bistveno enak položaju zaposlenih oseb. Zato za njihovo neenako obravnavanje ni razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari. Neskladje z ustavo je ugotovljeno tudi pri obravnavanju zavarovancev iz 1. alinee prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, ki so bili ob nastanku invalidnosti zavarovani za ožji obseg pravic, vendar pa so bili pred tem pretežni čas obvezno ali prostovoljno zavarovani za vse primere zavarovanja. Tem zavarovancem ZPIZ-1 onemogoča dostop do pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi enega samega kriterija, to je načina vključitve v zavarovanje ob nastanku invalidnosti, čeprav ureditev pokojninskega in invalidskega zavarovanja pozna in za uveljavljanje pravic določa tudi druge kriterije: na primer pretežnost zavarovanja, gostota zavarovanja. To pa po odločitvi Ustavnega sodišča RS pomeni poseg v pravice do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave. Poseg je prekomeren, ker osebam, ki so se prostovoljno vključile v obvezno zavarovanje po 1. alinei prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in izbrale zavarovanje za ožji obseg pravic, pri tem pa so bile pretežni čas zavarovanja obvezno ali prostovoljno zavarovane za vse primere zavarovanja, za primer invalidnosti III. kategorije ne daje nobene pravice iz invalidskega zavarovanja.

Ustavno sodišče RS pa ni zgolj ugotovilo neustavnosti navedene določbe ZPIZ-1, temveč je tudi določilo način izvršitve svoje odločbe v času do odprave ugotovljenega neskladja (3. točka izreka odločbe Ustavnega sodišča RS). To je storilo zato, da bi bile zavarovancem iz 7. alinee prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 pravice za primer invalidnosti III. kategorije zagotovljene že v času do odprave ugotovljenega neskladja. Navedeno pomeni, da pristojni organ, v primeru sodnega spora pa tudi sodišče, pri odločanju o utemeljenosti zahteve zavarovanca za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti III. kategorije ugotavlja, poleg sicer določenih zakonskih pogojev za pridobitev navedenih pravic, tudi za kakšen obseg pravic je zavarovanec zavarovan pred nastankom invalidnosti. V primeru, ko je bil zavarovanec zavarovan za vse primere zavarovanja, pridobi pravice na podlagi invalidnosti, če izpolnjuje zakonske pogoje za pridobitev teh pravic. Če je bil zavarovan za ožji obseg pravic, navedene pravice pridobi, ob izpolnjevanju drugih zakonsko določenih pogojev le, če je bil pred nastankom invalidnosti pretežni del skupnega obveznega zavarovanja zavarovan za vse primere. Glede na takšno ustavno odločbo, s katero v času odločanja sodišča druge stopnje še ni bilo ugotovljene neustavnosti drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1, bila pa je ugotovljena v času odločanja pred Vrhovnim sodiščem RS, je s sklepom opr. št. VIII Ips 24/2009 z dne 5. 12. 2011 v reviziji sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, da se ob upoštevanju odločitev Ustavnega sodišča RS opredeli še do navedb toženca v pritožbi glede priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče druge stopnje je namreč tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo, ne da bi se ukvarjalo z obstojem okoliščin, v katerih je tudi zavarovancem iz 34. člena ZPIZ-1, ki so invalidi III. kategorije, mogoče priznati pravice iz invalidskega zavarovanja.

Toženec se ne strinja, da je sodišče prve stopnje tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in meni, da je napačno njegovo razlogovanje, da je našlo dovolj opore v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca. Toženec s tem izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar konkretnih razlogov za takšne pritožbene navedbe ne navaja.

Po 3. alinei drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo saj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v mnenju izvedenca imelo dovolj podlage za zaključek, da je pri tožnici podano stanje po 3. alieni 60. člena ZPIZ-1 in jo razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti.

Izvedenec je ugotovil, da tožnica zaradi degenerativnih sprememb na hrbtenici in sicer zaradi srednje težke okvare zdravja na nivoju ledvene hrbtenice in kroničnih težav ter nastale psihosomatizacije in motenj v čustvovanju z znaki depresije, anksioznosti in nevrasteničnimi telesnimi motnjami, ni več zmožna za delo trgovke in poslovodje pod splošnimi pogoji. Zmožna pa je za delo trgovke z omejitvami s polnim delovnim časom. Takšno mnenje je izvedenec oprl na izvid ortopeda z dne 4. 12. 2001 in izvid psihološke obravnave z dne 24. 9. 2002. Ortoped v izvidu ugotavlja, da je pri tožnici kronično prizadeta korenina levega ishiadikusa, ki oživčuje levo spodnjo okončino in da prizadetost tega živca povzroča poleg bolečin na nivoju ledvene hrbtenice tudi bolečine vzdolž poteka tega živca, to je na zadnji strani noge in stopala ter področje palca na stopalu. Iz psihološkega izvida pa je razvidno, da gre pri tožnici za kronično obolenje z bolečinami in posledičnimi motnjami na področju čustvovanja, zbranosti in nemotenega delovanja.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožničina delazmožnost zmanjšana za manj kot 50 % in da ni zmožna za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejena brez omejitev, delo z omejitvami pa zmore v polnem delovnem času. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločitev v izvedenskem mnenju, so neutemeljene.

Neutemeljena pa je pritožba tudi glede priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1. Glede na izhodišče iz odločbe Ustavnega sodišča RS, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 66. člena ZPIZ-1, saj do dneva nastanka invalidnosti 5. 6. 2003 še ni dopolnila 61 let, dopolnila pa je pokojninsko dobo v skupnem trajanju 17 let in 10 mesecev. S pokojninsko dobo v takšnem trajanju pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteta delovna leta kot polna leta. Tožnica pa izpolnjuje tudi pogoje pretežnega zavarovanja za širši obseg. Po podatkih, ki jih je v pripravljalni vlogi z dne 29. 11. 2007 (list. št. 110) posredoval toženec ter iz izpisa matične evidence (priloga B3) ter potrdila Davčnega urada št. ... z dne 5. 12. 2001, je bila tožnica za širši obseg zavarovana 11 let, 7 mesecev in 23 dni. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila tožnica pretežni del zavarovana za širši obseg, to pa tudi v primeru, če bi bila za ožji obseg zavarovana še od 16. 6. 2001 do 5. 6. 2003. Po podatkih Davčne uprave RS v potrdilu z dne 5. 12. 2001 je namreč tožnica prispevke za prostovoljno zavarovanje poravnala le za čas od 1. 9. 1998 do 16. 6. 2001. Vse navedeno pa pomeni, da tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi 7. odstavka 34. člena ZPIZ-1 in da ji gredo vse pravice iz invalidskega zavarovanja, vključno pravica do nadomestila za invalidnost. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izda odločbo o odmeri, s tem v zvezi pa tudi o izplačevanju nadomestila za invalidnost. Preuranjeno pa je tožencu naložilo, da tožnici prizna od odmerjenega nadomestila zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega nadomestila v plačilo dalje do plačila, vse v 15 dneh po pravnomočnosti odločbe o priznanju in odmeri nadomestila za invalidnost, saj o nadomestilu za invalidnost še ni odločeno in tudi ni ugotovljeno, ali je toženec prišel v zamudo ali ne. Kot pravilno navaja pritožba, sodišče prve stopnje v tem delu sodbe tudi ni obrazložilo, kar pa glede na obrazloženo na samo pravilnost in zakonitost sodbe ne vpliva.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi delno ugodilo in v skladu z določbo 5. alinee 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) izpodbijano sodbo v 3. točki izreka spremenilo tako, da je za besedilom „od pravnomočnosti sodbe“, v celoti črtalo besedilo „ji priznati od odmerjenega nadomestila zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega nadomestila v plačilo dalje do plačila, vse v 15 dneh po pravnomočnosti odločbe o priznanju in odmeri nadomestila za invalidnost. V ostalem je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v 1., 2. in 4. točki ter delno 3. točko v delu, v katerem je ni spremenilo, ker je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo ter da ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP.

Pri odločitvi o stroških revizije je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je tožnica z revizijo uspela in skladno z določbo 154. člena in 155. člena ZPP ter določbo 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08, v nadaljevanju ZOdvT), ker se je postopek na prvi stopnji začel pred 1. 1. 2009, stroške revizije odmerilo na podlagi Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami, v nadaljevanju OT). Skladno z OT tar. št. 21, točka 3 je pritožbeno sodišče tožnici za stroške revizije priznalo 450 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 206,55 EUR, 2 % materialnih stroškov, to je 4,13 EUR, kar znaša skupaj 210,68 EUR ter od tega zneska še 20 % DDV, to je 42,13 EUR. Skupaj znašajo stroški revizije 252,81 EUR. Stroške revizije v taki višini je na podlagi 154. člena ZPP dolžan tožnici plačati toženec v roku 8 dni.