Jedro

Ker prvo toženka izpodbijane sodbe v roku ni dvignila, je v skladu s 4. odstavkom 142. člena dne 12. 3. 2012 nastopila fikcija vročitve. Petnajstdnevni rok za dvig pisanja oziroma za nastop fikcije bi sicer potekel že z iztekom 11. 3. 2012, ker pa je bil ta dan nedelja, se je vročitev v skladu s 4. odstavkom 111. člena ZPP štela za opravljeno s potekom prvega prihodnjega delavnika, tj. z iztekom 12. 3. 2012.

Izrek

I. Pritožba prvo tožene stranke se zavrže. II. Pritožbi drugo tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se pravilno glasi: „Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki po enakih delih povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.312,88 EUR, v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do prenehanja obveznosti.“

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani na podlagi Pogodbe št. 412-45/82 o vključitvi v gradnjo stanovanjskega objekta „A“ v soseski VS-1 T. z dne 8. 9. 1982, Sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II D 652/92 z dne 13. 2. 1995 in Zakona o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij (Ur. l. št. 60/94), na nepremičnini z ID znakom x, posamezni del stavbe št. 49 v stavbi št. 4391, k. o. x, vknjiži lastninska pravica na ime: M. M. R., EMŠO..., I., do celote (1/1), in da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki nerazdelno povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.312,88 EUR.

2. Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje prvo tožena stranka iz razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo odgovarja in naslovnemu sodišču predlaga, da pritožbo prvo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in sodbo potrdi tudi v stroškovnem delu ter prvo tožencu naloži še povrnitev tožničinih stroškov za predmetni odgovor.

4. Zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe pa se pritožuje tudi drugo tožena stranka in sodišču druge stopnje predlaga, da jo v tem delu spremeni in odloči, da je prvo tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v celoti.

5. Prvo tožena stranka z odgovorom na pritožbo naslovnemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Tožbeni zahtevek je bil postavljen v dveh točkah.

6. Na pritožbo pa odgovarja tudi tožeča stranka s predlogom, naj pritožbeno sodišče pritožbo drugo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, drugo toženi stranki pa naloži še povrnitev stroškov za predmetni odgovor.

O pritožbi prvo tožene stranke:

7. Pritožba prvo tožene stranke je prepozna.

8. Sodna odločba, zoper katero je dovoljena posebna pritožba, se vroča osebno stranki, pri čemer se za osebno vročitev šteje tudi vročitev v skladu s 142. členom ZPP. Če vročitev po 140. členu tega zakona (tj. osebna vročitev) ni možna, se osebna vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, če gre za vročitev po pošti, pa pošti v kraju njegovega stanovanja, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na obvestilu in na pisanju, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku, ter se podpiše (1. in 3. odstavek 142. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št.26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP).

9. Po neuspelem poskusu osebne vročitve izpodbijane sodbe je bilo dne 25. 2. 2012 prvo toženi stranki v njenem hišnem predalčniku puščeno obvestilo z navedbo, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti. Ker prvo toženka izpodbijane sodbe v tako določenem roku ni dvignila, je v skladu s 4. odstavkom 142. člena dne 12. 3. 2012 nastopila fikcija vročitve. Petnajstdnevni rok za dvig pisanja oziroma za nastop fikcije bi sicer potekel že z iztekom 11. 3. 2012, ker pa je bil ta dan nedelja, se je vročitev v skladu s 4. odstavkom 111. člena ZPP štela za opravljeno s potekom prvega prihodnjega delavnika, tj. z iztekom 12. 3. 2012. (1)

10. Petnajstdnevni pritožbeni rok (1. odstavek 333. člena ZPP) je v skladu z 2. odstavkom 111. člena ZPP tako začel teči 13. 3. 2012 in je iztekel dne 27. 3. 2012. Pritožba, poslana 28. 3. 2012 priporočeno po pošti, je bila torej vložena prepozno. (2) Pritožbeno sodišče jo je zato na podlagi prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 343. člena ZPP zavrglo, ne da bi jo meritorno obravnavalo.

O pritožbi drugo tožene stranke:

11. Pritožba je utemeljena.

12. V skladu s 196. in 197. člena ZPP (3), po katerem je predvideno raztezanje učinkov pravdnih dejanj enega enotnega sospornika na druge in varovanje rokov za opravo pravdnih dejanj v okviru enakih možnosti za vse sospornike, sodišče druge stopnje v nasprotju z navedbami prvo tožene stranke iz odgovora na pritožbo ugotavlja, da so pritožbene navedbe drugo tožene stranke pravočasne. Prvo tožena stranka je namreč na prvem naroku za glavno obravnavo (torej pravočasno, 286. člen ZPP) nasprotovala plačilu stroškov predmetnega pravdnega postopka z utemeljitvijo, da je že sama poskušala doseči vpis sporne nepremičnine v zemljiško knjigo, ko pa ji to ni uspelo, se je obrnila na tožnico, vendar ta zanjo ni imela nobenega razumevanja. Ker gre v primeru citiranih členov za beneficije in ne za omejevanje procesnih možnosti pravdnih strank, je treba določilo 196. člena razumeti tako, da se pravdno dejanje enega sospornika razteza na druge sospornike le, če je to dejanje načelno koristno za vse enotne sospornike, upoštevajoč končni cilj v pravdi. Sodišče druge stopnje skladno z navedenim ugotavlja, da je pravdno dejanje s prvega naroka za glavno obravnavo povzročilo raztezanje učinkov na drugega sospornika, tj. drugo toženo stranko.

13. Prvo tožena stranka je namreč na prvem naroku – sicer smiselno – zatrjevala, da predmetna pravda in posledično tudi stroški, nastali v zvezi z njo, ne bi bila potrebna, če bi tožnica (ker razpolaga z originalno Pogodbo št.412-45/82) sodelovala pri vpisu (kar načelno pomeni korist za oba sospornika, saj prvo tožena stranka trdi, da bi morala stroške postopka kriti tožnica), vendar pa za svoje navedbe prvo tožena stranka ni predložila niti predlagala nobenega dokaza, zaradi česar je sodišče o stroških postopka odločilo, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

14. V skladu z navedeno obrazložitvijo, po kateri so pravdna dejanja prvo tožene stranke (njene ugovorne navedbe na prvem naroku za glavno obravnavo) povzročile raztezanje njihovih učinkov tudi na drugo toženo stranko, pa je potrebno odgovoriti še na pritožbene navedbe drugo tožene stranke. S slednjimi – da do predmetnega pravdnega postopka in posledično tudi stroškov v zvezi z njim sploh ne bi prišlo, če bi prvo tožena stranka izpolnila svoje finančne obveznosti oziroma, če bi pravočasno poskrbela za ureditev zemljiškoknjižnega stanja svoje nepremičnine – pa drugo tožena stranka ne more uspeti. Te so namreč povsem nesubstancirane. Temeljijo zgolj na domnevah o poteku dogodkov, ki do predmetne pravde ne bi pripeljali.

15. Sodišče prve stopnje je tako povsem utemeljeno zaključilo, da je bila tožeča stranka primorana vložiti tožbo zoper obe toženi stranki kot nujna enotna sospornika, da pa za odločitev o solidarnem plačilu stroškov postopka ni podlage. Pri tem je pravilno ugotovilo tudi, da drugo tožena stranka tožbenega zahtevka ni pripoznala, temveč je zgolj priznala dejstva, na katerih temelji tožba. Glede vsebine pripoznave tožbenega zahtevka se je sodna praksa namreč enotno izrekla, da mora biti ta izjava jasna, nedvoumna in o njej ni mogoče le sklepati, drugo tožena stranka pa je navedla zgolj, da tožbenemu zahtevku ne nasprotuje. Drugo tožena stranka zato z ugovorno navedbo, da je tožbeni zahtevek pripoznala, zaradi česar ni dolžna nositi kakršnih koli stroškov predmetnega pravdnega postopka, ne more uspeti.

16. V okviru preizkusa po 2. odstavku 350. člena ZPP pa je sodišče druge stopnje ugotovilo, da iz II. točke izreka izpodbijane sodbe izhaja zmotna uporaba materialnega prava. Sodišče prve stopnje je v stroškovnem delu izreka toženima strankama naložilo nerazdelno plačilo stroškov predmetnega pravdnega postopka, čeprav iz obrazložitve izhaja, da za takšno odločitev ni podlage, zaradi česar sta toženi stranki dolžni stroške poravnati po enakih delih (1. odstavek 161. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo v stroškovnem delu spremenilo, kot izhaja iz II. točke izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP).

17. Tožnica sama nosi stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o pritožbi tožencev (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Odločba Vrhovnega sodišča RS: Sklep II Ips 38/2013. (2) 1. in 2. odstavek 112. člena ZPP.

(3) Če je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse sospornike (enotni sosporniki), se štejejo ti za enotno pravdno stranko, tako da se razteza, če zamudijo posamezni sosporniki kakšno pravdno dejanje, tudi nanje učinek pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki (196. člen ZPP). Če se iztečejo roki za določena pravdna dejanja za posamezne enotne sospornike ob različnem času, lahko opravi vsak sospornik to pravdno dejanje vse do takrat, dokler še tečejo roki za katerega koli izmed njih (197. člen ZPP).