Jedro

Carinska uprava je vezana na odločbo o prekršku glede odgovornosti za carinski prekršek, carinskega zavezanca pa mora ugotoviti v carinskem postopku v skladu z določbo 24. čl. CZ.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiške carinske uprave z dne 5.8.1992 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi carinarnice z dne 21.10.1991, s katero je bila na podlagi pravnomočne odločbe Komisije za carinske prekrške z dne 6.3.1991 tožeči stranki za uvožena telefaksa obračunana carina in druge uvozne dajatve v skupnem znesku 15.321,00 SIT. V obrazložitvi odločbe se sklicuje na določbo 1. odstavka 389. člena carinskega zakona in navaja, da je glede na navedeno določbo in pravnomočno odločbo o carinskem prekršku utemeljeno obračunala tožeči stranki carino in druge uvozne dajatve za blago, ki je predmet prekrška. Tožeča stranka se ne more sklicevati, da je poroštveno izjavo dala zvezni carinski upravi, ker so na podlagi 5. in 6. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije prešle pristojnosti zvezne carinske uprave na republiško carinsko upravo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka nepravilno uporabila določbo 389. člena carinskega zakona in 5.in 6. člena ustavnega zakona. Tožena stranka ni upoštevala določbe 2. odstavka 389. člena carinskega zakona, po kateri se carina in druge uvozne davščine izterjajo od storilca prekrška oziroma nepoštenega posestnika blaga. Tožeča stranka ni storila prekrška niti ni nepošteni posestnik blaga. Za prekršek je bilo kaznovano podjetje P.C., kar izhaja tudi iz izpodbijane odločbe. Tožena stranka se tudi neutemeljeno sklicuje na določbi 5. in 6. člena ustavnega zakona, saj ti določbi urejata le to katere pristojnosti, ki so jih imeli zvezni upravni organi, preidejo na republiške upravne organe. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Kot pravni temelj za sporno odločbo oba upravna organa navajata določbo 1. odstavka 389. člena carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 - 34/90 p.b. CZ) v zvezi z 11. točko 1. odstavka 370. člena citiranega zakona, po kateri carinarnica uvede po uradni dolžnosti postopek za plačilo carine in drugih uvoznih davščin tudi v primeru, ko je z odločbo o prekršku iz 11. točke 1. odstavka 370. člena navedenega zakona storilec spoznan za krivega, blago pa mu ni bilo odvzeto. Pravilna je ugotovitev, da sta s pravnomočno odločbo komisije za carinske prekrške z dne 6.3.1991 bila kaznovana za navedeni carinski prekršek A.A. in podjetje P.C. Tako so v skladu z določbo 1. odstavka 389. člena carinskega zakona podani pogoji za uvedbo carinskega postopka po uradni dolžnosti. V tem postopku pa mora carinska uprava ugotoviti carinskega zavezanca v skladu z določbo 24. člena navedenega zakona, ki določa, kdo je carinski zavezanec. Točno je sicer, da je carinska uprava vezana na odločbo o prekršku, vendar to velja samo glede odgovornosti za prekršek in ne tudi glede carinskega zavezanca. Zato se tožena stranka glede carinskega zavezanca ne more sklicevati na odločbo o carinskem prekršku, ki se niti ne nanaša na tožečo stranko. Carinska uprava bo torej morala v skladu z določbo 24. člena zakona ugotoviti, kdo je carinski zavezanec v obravnavani zadevi. V odločbi mora biti navedeno ugotovljeno dejansko stanje glede carinskega zavezanca, carinske osnove in carinske tarife in navedeni pravni predpisi, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje podlaga za sprejeto odločbo. V spisih morajo biti tudi vse listine, ki so podlaga za ugotovljeno dejansko stanje.

V ponovnem postopku bo tožena stranka morala odpraviti vse navedene pomanjkljivosti glede dejanskega stanja in odločbo obrazložiti tako, da jo bo mogoče v celoti preizkusiti (2. odstavek 209. člena ZUP). Ker je dejansko stanje o odločilnih dejanskih okoliščinah nepopolno ugotovljeno, je izpodbijana odločba nezakonita iz razloga 3. točke 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena navedenega zakona. Na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe carinskega zakona, zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih smiselno uporabilo kot republiške predpise.