Jedro

Sodišče prve stopnje je presodilo, da so v ravnanju tožnika, opisanem v dispozitivu disciplinske odločbe tožene stranke, izraženi vsi znaki hujše disciplinske kršitve "zloraba pravice do bolezenskega dopusta". To zmotno pravno presojo je sodišče sprejelo kljub dejanski ugotovitvi, da vožnja pri tožniku ni povzročila bistvene spremembe (poslabšanja) njegovega zdravstvenega stanja in ni podaljšala, zavrla ali kako drugače spremenila teka diagnostičnega postopka in zdravljenja. Na podlagi dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je inštančno sodišče, ki je sprejelo vse dejanske ugotovitve prve stopnje, napravilo drugačen pravni zaključek. Ker sodi takšno pravno sklepanje v področje uporabe materialnega prava, ni utemeljen revizijski očitek, da je ostalo dejansko stanje v postopku pred nižjima sodiščema nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev sklepov disciplinskih organov tožene stranke z dne 20.9.1993 in 4.10.1993, na podlagi katerih je bil B.B. izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnik s tem, ko je dne 16.6.1993, čeprav je bil v bolniškem staležu, odpotoval z osebnim avtomobilom, ki ga je sam upravljal, iz Kočevja v Koper, storil očitano hujšo kršitev delovne obveznosti iz 9. točke 85. člena pravilnika o delovnih razmerjih (zloraba pravice do bolezenskega dopusta). Čeprav, po oceni lečečega zdravnika in mnenja sodne izvedenke medicinske stroke, vožnja ni vplivala na tožnikovo zdravstveno stanje, je prvostopno sodišče sprejelo pravno presojo, da gre v obravnavanem primeru za zlorabo bolniškega staleža. Tožnik je izkoristil bolniški dopust za dosego poslovnega cilja in sklenitev zasebnega posla.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožeče stranke prvostopno sodbo spremenilo tako, da je razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 20.9.1993 in z dne 4.10.1993, v preostalem nespremenjenem delu (2., 3. in 4. točka 1. odstavka izreka), pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu vrnilo zadevo v novo sojenje. Sprejelo je pravno stališče, da tožnik z opisanim ravnanjem ni storil očitane hujše kršitve delovne obveznosti. Zloraba pravice do bolezenskega dopusta je, po presoji sodišča druge stopnje, storjena samo v primeru, če delavec ne ravna v času bolniškega staleža v skladu z zdravnikovimi navodili, če takšno ravnanje povzroči poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ali podaljšanje bolezenskega dopusta, ali če delavec izposluje bolniški stalež, ki medicinsko ni utemeljen.

Proti tej pravnomočni sodbi, izdani na drugi stopnji, je vložila pravočasno revizijo tožena stranka in v njej uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP) in iz 387. člena ZPP. V obrazložitvi revizije navaja, da je sodišče druge stopnje zadevo presojalo z napačnega materialnopravnega stališča, dejansko stanje pa je prilagodilo zmotni materialnopravni presoji. Zato njegovi zaključki niso pravilni. Zlasti so zmotne ugotovitve, da je bil lečeči zdravnik tožnika v času bolniškega staleža dr. R., ne pa dr. A.L. Slednji je ocenil, da se tožnik glede na naravo bolezni ne bi smel voziti na tako dolgi razdalji kot je Kočevje - Koper. Ker je to storil, mu je predčasno prekinil bolniški stalež. Sodba druge stopnje o tem odločilnem dejstvu nima razlogov, prav tako ne o ugovorih tožene stranke zoper izvedensko delo dr. N.N.M.P. Dokazna ocena pritožbenega sodišča je zlasti pomanjkljiva s stališča presoje disciplinske odgovornosti tožnika. Cilj njegove sporne vožnje je bil uresničiti kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelivnih snovi po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 220. člena KZ RS. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in se pravnomočna sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Revizija je bila v skladu s 390. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se v zakonskem roku o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče je zato pri odločanju mnogo bolj omejeno, kot sodišče druge stopnje. Odločati sme le v mejah razlogov, ki jih stranka v reviziji navede. Po uradni dolžnosti presoja le morebitno kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in morebitno zmotno uporabo materialnega prava. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Prav tako ni ugotovilo očitane kršitve iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Izpodbijana sodba sodišča druge stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih, v njeni obrazložitvi ni nasprotja o tem, kar se v sodbi navaja o vsebini listin in zapisnikov, o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Sicer pa, po mnenju revizijskega sodišča, uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka v bistvu pomeni revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po 3. odstavku 385. člena ZPP pa zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog.

Z izpodbijanjem ugotovitev obeh nižjih sodišč, da si tožnik z vožnjo na relaciji Kočevje - Koper, ni poslabšal bolezenskega stanja, zaradi katerega mu je bil odobren bolniški dopust, ter z izpodbijanjem dokazne ocene izpovedbe priče dr. F.R. in izvedeniškega mnenja dr. N.N.M.P., tožena stranka izpodbija v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje. To pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Tudi zaradi dejstva, da sta sodišči prve in druge stopnje različno pravno opredelili ravnanje tožnika dne 16.6.1993, izpodbijana odločitev sodišča druge stopnje ni materialnopravno zmotna. Sodišče prve stopnje je presodilo, da so v ravnanju tožnika, opisanem v dispozitivu disciplinske odločbe tožene stranke, izraženi vsi znaki hujše disciplinske kršitve "zloraba pravice do bolezenskega dopusta". To zmotno pravno presojo je sodišče sprejelo kljub dejanski ugotovitvi, da vožnja pri tožniku ni povzročila bistvene spremembe (poslabšanja) njegovega zdravstvenega stanja in ni podaljšala, zavrla ali kako drugače spremenila teka diagnostičnega postopka in zdravljenja. Na podlagi dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je inštančno sodišče, ki je sprejelo vse dejanske ugotovitve prve stopnje, napravilo drugačen pravni zaključek. Ker sodi takšno pravno sklepanje v področje uporabe materialnega prava, ni utemeljen revizijski očitek, da je ostalo dejansko stanje v postopku pred nižjima sodiščema nepopolno ugotovljeno. Sklicevanje na uporabo določila 387. člena ZPP, po katerem smejo stanke v reviziji navajati nova dejstva pa ni upoštevno. Uporaba tega zakonskega določila je omejena samo na tista nova dejstva in predlaganje tistih novih dokazov, ki se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Zato je nedopustno v reviziji navajati nova dejstva v zvezi z uporabo materialnega prava.

Tožena stranka v reviziji poudarja svoje nestrinjanje z izvedenskim mnenjem, ki da je v nasprotju s pisno izjavo dr. Anteja Lučeva in načeli stroke. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče izvede dokaze z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, ki ga sodišče nima (250. člen ZPP). To pomeni, da sodi dokazovanje z izvedencem v dejansko podlago spora, torej za ugotovitev dejanskega stanja. Kot že prej poudarjeno pa po 3. odstavku 385. člena ZPP izpodbijanje dejanskega stanja na revizijski stopnji ni več dopustno. Zato se revizijsko sodišče z dokazno oceno, sprejeto na prvi in drugi stopnji, ni smelo ukvarjati.

Tudi revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Če je sodišče druge stopnje ugotovilo, da v ravnanju tožnika niso podani vsi znaki očitane hujše kršitve delovne obveznosti, mora tožbenemu zahtevku na razveljavitev izrečenega disciplinskega ukrepa ugoditi. Prav to je pritožbeno sodišče ob istem dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi storilo. Določbe zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR) s tem niso bile kršene.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi. Revizijsko sodišče jo je zato zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).