Jedro

Zaradi pomote pri izplačilu stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov za prehrano med delom je prišlo do preplačila v znesku 122,54 EUR. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi 190. člena OZ pravilno naložilo tožencu plačilo tega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V zvezi z zahtevkom za povrnitev stroškov usposabljanja v šoli za častnike je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil s pravnomočno sodbo zavrnjen tožbeni zahtevek tožnika (to je toženca v obravnavanem individualnem delovnem sporu) za razveljavitev sklepov tožene stranke (to je tožeče stranke v obravnavani zadevi), s katerima je tožena stranka odločila, da je tožnik (to je toženec v obravnavani zadevi) dolžan plačati stroške vojaškega strokovnega usposabljanja - šole za častnike v višini 11.399,82 EUR. Glede na navedeno pravnomočno sodbo tako toženec dolguje tožeči stranki stroške vojaškega strokovnega usposabljanja - šole za častnike v višini 11.399,82 EUR, ker mu je prenehala veljati pogodba o zaposlitvi skladno s tretjim odstavkom 92. člena ZObr.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je dolžan toženec v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 11.522,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 11.399,82 EUR od 13. 7. 2009 do plačila ter od zneska 122,54 EUR od 11. 6. 2009 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 872,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, tožeči stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov. Toženec navaja, da mu je tožeča stranka utemeljeno nakazala zneske plače za redno delo, stroške za prehrano med delom ter stroške za prevoz na delo in z dela, zato je potrebno zavrniti njen tožbeni zahtevek za vračilo teh zneskov oziroma plačilo stroškov vojaškega usposabljanja. Toženec je predlagal izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, vendar je takšen dokazni predlog sodišče prve stopnje kot nepotreben zavrnilo in samo izračunalo višino nakazil tožeče stranke, čeprav za to nima ustreznega strokovnega znanja. Ker sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem niti zaslišalo toženca, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Toženec meni, da mu je tožeča stranka utemeljeno nakazala zneske plače za redno delo ter stroškov v zvezi z delom za marec in april 2009 ter regres za letni dopust, zato ni upravičena do glavnice, zamudnih obresti in pravdnih stroškov v tem sporu. Toženec poudarja, da gre za pravnomočno razsojeno zadevo (res iudicata), saj je bilo s sodbo opr. št. Pdp 319/2011 že odločeno v identični zadevi. Zato bi moralo sodišče zavreči del tožbe z zahtevkom za plačilo 11.399,82 EUR. Priglaša pritožbene stroške. Toženec je dne 5. 9. 2014 še dopolnil svojo pritožbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

5. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, ki naj bi preveril pravilnost spornih izplačil. Ugotavljanje višine preplačanih stroškov v zvezi z delom pač že po naravi stvari ni nekaj, čemur se ne bi dalo priti do dna z vpogledom v pisni obračun, ki izhaja iz plačilnih list. Zato sodišče ni imelo nikakršne potrebe za izvedbo dokaza z izvedencem. Po določbi 243. člena ZPP sodišče postavi izvedenca šele, če presodi, da je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga. Ker je bil toženec pri tožeči stranki zaposlen do 12. 3. 2009 in ne do 11. 4. 2009, kot to zmotno navaja toženec v pritožbi, je neutemeljen pritožbeni očitek, da je bil upravičen do stroškov v zvezi z delom za meseca marec in april 2009. Zaradi pomote pri izplačilu stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov za prehrano med delom je prišlo do preplačila v znesku 122,54 EUR. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) pravilno naložilo tožencu plačilo tega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2009 do plačila.

6. V zvezi s povrnitvijo stroškov usposabljanja v šoli za častnike pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil s pravnomočno sodbo opr. št. I Pd 1542/2010 z dne 3. 2. 2011, potrjeno s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 319/2011 z dne 6. 5. 2011, zavrnjen tožbeni zahtevek tožnika (to je toženca v obravnavanem individualnem delovnem sporu) za razveljavitev sklepov tožene stranke (to je tožeče stranke v obravnavani zadevi) z dne 17. 2. 2009 in 19. 5. 2009, s katerima je tožena stranka odločila, da je tožnik (to je toženec v obravnavani zadevi) dolžan plačati stroške vojaškega strokovnega usposabljanja - šole za častnike v višini 11.399,82 EUR. V obravnavanem delovnem sporu pa je tožeča stranka z dajatveno tožbo zahtevala vrnitev navedenega zneska (to je stroškov vojaškega strokovnega usposabljanja šole za častnike) z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Neutemeljen je pritožbeni ugovor toženca, da v obravnavanem individualnem delovnem sporu tožba ni dopustna, ker gre za že razsojeno stvar. Presoja o (ne)obstoju procesne ovire za meritorno odločanje v obliki pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) temelji na kriteriju identitete spora, dva spora pa sta identična, če sta podana istovetnost pravdnih strank (subjektivna istovetnost) in istovetnost tožbenega zahtevka (objektivna istovetnost). Za ugotovitev identičnosti dveh sporov so odločilni izrek pravnomočne sodbe, nov tožbeni predlog in razmerje, na katerem temelji zahtevek iz tega tožbenega predloga ter njuna medsebojna primerjava, ki omogoča sklepanje o (ne)identičnosti sporov (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 229/2012 z dne 18. 6. 2015). Izrek pravnomočne sodbe v zadevi opr. št. Pdp 319/2011 ni identičen vsebini novega tožbenega predloga v tem sporu, čeprav sta zadevi med seboj neločljivo povezani. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da pravnomočna sodba, izdana v predhodnem postopku, v katerem se je na podlagi tožbe tožnika, to je toženca v obravnavanem delovnem sporu, presojala zakonitost sklepa delodajalca, to je tožeče stranke v obravnavanem sporu, o obveznosti vračila stroškov usposabljanja, ni dajatvena in zato tudi ne izvršljiva.

8. Glede na pravnomočno sodbo opr. št. I Pd 1542/2010 z dne 3. 2. 2011, potrjeno s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 319/2011 z dne 6. 5. 2011, toženec dolguje tožeči stranki stroške vojaškega strokovnega usposabljanja - šole za častnike v višini 11.399,82 EUR, ker mu je prenehala veljati pogodba o zaposlitvi skladno s tretjim odstavkom 92. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.), ter preplačilo stroškov v zvezi z delom. Zato je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, pritožba toženca pa neutemeljena.

9. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

10. Navedb v dopolnitvi pritožbe pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj je toženec navedeno dopolnitev vložil prepozno. To je po izteku 15-dnevnega pritožbenega roka iz prvega odstavka 333. člena ZPP. Rok teče od vročitve prepisa sodbe stranki, ki je bila v konkretnem primeru opravljena dne 11. 4. 2014, kar pomeni, da se je rok za pritožbo iztekel 28. 4. 2014. Dopolnitev pritožbe, ki je bila vložena 5. 9. 2014, je tako vložena po izteku pritožbenega roka in je pritožbeno sodišče ni presojalo.

11. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (165. ter 154. člen ZPP).