Jedro

Tako kot v nepravdnem postopku ugotovitve pripadajočega zemljišča, ko sodišče vprašanje pripadajočega zemljišča reši dokončno in z učinki materialne pravnomočnosti, ni naknadne pravdne poti za udeležence postopka, tako tudi ni naknadne nepravdne poti (ob izpolnjenih predpostavkah istovetnosti zahtevka), ko to vprašanje z enakimi učinki reši pravdno sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek predlagatelja na ugotovitev, da je imel pravico uporabe na parcelah št. 1/16, 1/53, 1/171, 1/172, 1/173 in 1/175, vse k. o. X (I. točka izreka); zavrglo zahtevke predlagatelja na ugotovitev, da je lastnik zgradbe št. 2, stoječe na parc. št. 1/16 k. o. X, da so parcele št. 1/16, 1/53, 1/171, 1/172, 1/173 in 1/175, vse k. o. X, pripadajoče zemljišče k stavbi predlagatelja št. 2, stoječe na parc. št. 1/16 te k. o. in da je lastnik nepremičnine parcel št. 1/16 in 1/53 k. o. X (II. točka izreka); zavrnilo zahtevek predlagatelja na ugotovitev, da je lastnik nepremičnin parcel št.1/171, 1/172, 1/173 in 1/175 k. o. X (III. točka izreka); odločilo, da je predlagatelj dolžan nasprotnemu udeležencu G., d.o.o. v likvidaciji, povrniti 528,85 EUR stroškov postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka), svoje stroške pa nosi sam (V. točka izreka).

2. Zoper sklep je predlagatelj vložil pravočasno pritožbo zaradi kršitve določb postopka, kršitve določb materialnega prava in zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu ugodi v celoti, s stroškovno posledico, podredno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da sodišče ni presojalo okoliščin glede gradnje stavbe, pridobitve pravice uporabe s strani pravnega prednika predlagatelja na nepremičninah, ki so predmet tega postopka, ni upoštevalo dejstva, da bi pravni prednik predlagatelja pridobil lastninsko pravico na zemljiščih na temelju Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL), če se pred tem ne bi v zemljiško knjigo na neutemeljen in nezakonit način vpisala nasprotna udeleženka Republika Slovenija, da je predlagatelj s pravnim prednikom sklenil pogodbo o prodaji stavbe št. 2 in zemljišč parcel št. 1/16 in 1/53. Ni upoštevalo dejstva, da je predlagatelj kupnino za navedene nepremičnine poravnal, jih prevzel v posest in jih uporablja v enakem obsegu in z enakim namenom, kot jih je pred tem več kot 40 let uporabljal njegov pravni prednik. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da nasprotna udeleženka nima nobene stvarne pravice do stavbe št. 2, da ta stavba potrebuje za nemoteno rabo sporno pripadajoče zemljišče, ki je bilo tudi ves čas v mirni in dobroverni posesti in uporabi pravnih prednikov predlagatelja, kot predlagatelja samega, da je bil, kot rečeno, nezakonit vpis nasprotne udeleženke RS, saj parcele niso nikdar predstavljale javne infrastrukture, niti niso bile predmet sklepov Vlade RS. Če takšen sklep ostane v veljavi, bo predlagatelj prikrajšan, nasprotna udeleženca pa obogatena. Pri odločitvi bi bilo potrebno za pravilno, pravično ter zakonito presojo upoštevati vsa dejstva in pravila, ki so veljala pred 1. 1. 2003. Sodišče pa se je osredotočilo le na presojo položaja strank z vidika lastninske pravice po predpisih, ki so veljali leta 2008. Sodišče je v nasprotju z vsebino listin v spisu in ne da bi izvedlo dokazni postopek glede volje strank o vsebini prodajne pogodbe, zavrglo zahtevek predlagatelja na ugotovitev, da je lastnik stavbe št. 2. Iz prodajne pogodbe z dne 29. 9. 2008 je razvidno, da prodajalec prenese na predlagatelja kot kupca lastninsko pravico in posest na stavbi ter zemljišču parcel št. 1/16 in 1/53 k. o. X. Četudi bi morda kazalo, da je zapis prve alineje 2. člena nenatančen, je potrebno za razlago tega besedila več kot njegova gramatikalna razlaga. Besedilo je potrebno obravnavati skupaj z ostalimi določbami pogodbe in izvesti dokazni postopek. Predlagatelj je upravičen podati zahtevek po 30. členu ZVEtL, saj je oseba, ki ob uporabi določb 3. do 6. člena oziroma 29. člena zakona, izkazuje pridobitev lastninske pravice na stavbi kot celoti. Lastnino na stavbi in zemljiščih je pridobil na podlagi pogodbe. Četudi pravni naslov ni sklenjen z zemljiškoknjižnim lastnikom, pa je izkazal podlage, ki predstavljajo zaporedni prenos upravičenja do lastninske pravice na stavbi in pripadajočih zemljiščih iz družbene lastnine (pravice uporabe v korist Geodetskega zavoda SRS) v lastninsko pravico A., d.d. in nato predlagatelja. Pravica uporabe na nepremičninah je bila vzpostavljena v korist Geodetskega zavoda SRS, kasneje je te pravice prevzela družba A., d.d., ki pa je to pravico spremenila v lastninsko pravico preko privatizacijskega postopka podjetja oziroma po ZLNDL. A. d.d. je lastninsko pravico pridobil ne le v postopku privatizacije, temveč tudi na temelju priposestvovanja (6. člen ZVEtL), saj je bil dobroverni posestnik, ki je užival mirno posest več kot 10 let od trenutka, ko je nasprotna udeleženka vložila predlog za vpis v zemljiško knjigo in dne 24. 10. 1996 olastninila sporne nepremičnine. Da je nasprotna udeleženka vpisana v zemljiško knjigo, sta A. d.d. oziroma predlagatelj izvedela šele nekaj dni pred podpisom prodajne pogodbe v letu 2008 oziroma, ko je predlagatelj želel doseči vpis v zemljiško knjigo. Ni pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje, da predlagatelj ni mogel postati lastnik stavbe. Postal je lastnik, saj jo je kupil od prejšnjega lastnika, ki pa zaradi dejanske neurejenosti stanja parcel in kasnejšega nezakonitega lastninjenja pripadajočega zemljišča, ni uspel uskladiti pravnega stanja z dejanskim. V postopku ni bilo prerekano, da je predlagatelj lastnik stavbe, tako je ugotovilo tudi Višje sodišče v Ljubljani v zadevi I P 548/2012. Razlogi sklepa so v tem obsegu sami s seboj v nasprotju – sodišče razloguje, da predlagatelj ni mogel postati lastnik stavbe zaradi predpisov, ki so veljali v času sklepanja prodajne pogodbe, nato pa mu status lastnika zgradbe prizna, ko nadaljuje z vsebinskim odločanjem o njegovem predlogu za določitev pripadajočega zemljišča. Nasprotna udeleženka je bila ob vpisu lastninske pravice nedobroverna – vse od leta 1983 zemljišč ne uporablja. Sporna zemljišča v naravi predstavljajo stavbišče hangarja, dostopne poti in ploščad za malo aviacijo. Nikoli ni bilo sporno, da so nepremičnine, ki so predmet tega postopka, ves čas dejansko namenjene poslovni rabi stavbe št. 2 (hangarja). Sodišče ne bi smelo zavreči zahtevka na ugotovitev, da so parcele pripadajoče zemljišče k stavbi številka 2. Sodišče napačno razloguje, da predmet tega postopka ni določanje pripadajočih zemljišč, ravno to je smisel tega postopka, šele nato sledi posledica te ugotovitve v ugotovitvi in priznanju lastninske pravice tistemu, ki je lastnik stavbe. Napačna je odločitev o zavrženju predloga na ugotovitev lastninske pravice na parcelah št. 1334/16 in 1/53 iz razloga že razsojene zadeve. Upoštevati je potrebno posebnost in drugačnost postopka po ZVEtL. Postopek za priznanje lastninske pravice v pravdnem postopku je bistveno drugačen od tega postopka. Postopek po ZVEtL prvenstveno odgovarja na vprašanje obstoja in obsega pripadajočega zemljišča v korist določene stavbe. V postopku je tako nujno ugotoviti, ali stavba št. 2 resnično potrebuje zemljišča, ki so predmet tega postopka za redno rabo. Pritožba nato podrobneje razloguje, zakaj so bili vpisi nasprotne udeleženke v zemljiško knjigo na podlagi sklepov Vlade RS nezakoniti. Razčiščevanju tega vprašanja se je sodišče prve stopnje izognilo, njegov zaključek, da četudi bi se ugotovila nezakonitost sklepov, to ne bi imelo vpliva na odločitev, pa je napačen. Tudi glede parcel št. 1/171, 1/172, 1/173 in 1/175 k. o. X predlagatelj vztraja, da so te potrebne za rabo njegove stavbe. Parcela št. 1/57, iz katere so nastale navedene parcele, pa je bila v prodajni pogodbi prav tako omenjena, saj je predstavljala funkcionalno zemljišče za potrebe rabe stavbe. Sodišče bi v ta namen moralo izvesti predlagane dokaze – ogled in zaslišanje prič.

3. Nasprotni udeleženki sta na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predlagatelj je v predlogu trdil, da je lastnik letališkega hangarja, ne pa tudi zemljiškoknjižni lastnik zemljišča pod njim (parcela št. 1/16 k. o. X) in funkcionalnega zemljišča ob njem (parcela št. 1/53, parcele št. 1/171, 1/172, 1/173 – nastale iz parcele št. 1/57 in parcela št. 1/175 – nastala iz parcele št. 1/58). Na podlagi določb Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL), predvsem določbe 30. člena, je v bistvenem(1) predlagal določitev pripadajočega zemljišča k stavbi zgrajeni pred 1. 1. 2003, v obsegu zgoraj navedenih parcel. Tako je predlagal ugotovitev, da je lastnik nepremičnine parcel št. 1/16, 1/53, 1/171, 1/172, 1/173 in 1/175 k. o. X. Leta 2008 naj bi s kupoprodajno pogodbo kupil tako stavbo (hangar) kot tudi fundus in funkcionalno zemljišče od A, d.d., ki je imel na hangarju lastninsko pravico, na stavbišču in funkcionalnem zemljišču od leta 1982 pravico uporabe, od uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) pa (tudi) lastninsko pravico (ki jo je pridobil originarno na podlagi 3. člena tega zakona). Nasprotna udeleženka pa je že pred tem vpisala lastninsko pravico na stavbišču in funkcionalnem zemljišču (ne pa na hangarju) v svojo korist v zemljiško knjigo po Zakonu o gospodarskih javnih službah (ZGJS). Vpis naj ne bi imel pravne podlage, opravljen je bil na podlagi stanja, ki je bilo posledica razhajanj med novimi stvarnopravnimi in zemljiškoknjižnimi koncepti ter stanjem iz pretekle družbene ureditve, v kateri vknjiženi imetnik pravice uporabe ni bil vedno tudi njen materialnopravni imetnik, nasprotna udeleženka pa je bila tudi nedobroverna. Prav tako je predlagatelj uveljavljal pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja (od leta 1997 do vložitve tožbe).

6. Nasprotna udeleženka je trditvam o lastninski pravici predlagatelja in njegovega pravnega prednika nasprotovala in vztrajala, da je ona lastnica spornih nepremičnin, na podlagi lastninjenja po ZGJS. Sodišče prve stopnje je sklepom z dne 27. 8. 2012 nepravdni postopek prekinilo, štelo, da je med udeležencema sporno, čigavo je zemljišče parcele št. 1/16 k. o. X, ki predstavlja stavbišče stavbe št. 2 (letališki hangar) ter na podlagi določb drugega odstavka 9. člena v zvezi s prvim odstavkom tega člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) na pot pravde napotilo predlagatelja z zahtevkom na ugotovitev, da je lastnik nepremičnine parcele št. 1/16 k. o. X, saj je njegovo pravico štelo za manj verjetno. Udeleženca se zoper sklep nista pritožila in predlagatelj je zoper nasprotno udeleženko vložil tožbo na ugotovitev, da sta nepremičnini parceli št. 1/16 in št. 1/53 k. o. X, njegova last (ter zahteval tudi izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine). Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo I P 63/2011 z dne 14. 11. 2014 tožbeni zahtevek zavrnilo, zavrnjena pa je bila tudi pritožba tožnika (sedaj predlagatelja) zoper takšno sodbo, in sicer s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1789/2014 z dne 12. 11. 2014, ki je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Vrhovno sodišče RS je predlog tožnika za dopustitev revizije s sklepom II DoR 22/2015 z dne 19. 3. 2015 zavrglo.

7. V nadaljevanju nepravdnega postopka je sodišče prve stopnje predlog predlagatelja na ugotovitev lastninske pravice glede parcel št. 1/16 in št. 1/53 k. o. X zavrglo kot že razsojeno stvar, predlog na ugotovitev lastninske pravice glede ostalih parcel pa zavrnilo. Odločitev je materialnopravno pravilna.

8. Pravilno sodišče prve stopnje ugotavlja, da lastninska pravica v postopku za ugotovitev oziroma določitev pripadajočega zemljišča po ZVEtL ni predhodno, ampak glavno vprašanje. Zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču je mogoče uveljavljati tudi z ugotovitveno tožbo v pravdi, ZVEtL pa je določil poseben postopek kot novo procesno možnost za uveljavljanje zahtevkov iz naslova lastninjenja nekdanjih družbenih funkcionalnih zemljišč. Izbira načina pravnega varstva je na predlagatelju oziroma tožniku. V konkretnem primeru je sicer predlagatelj prvotno izbral nepravdni postopek, torej postopek po ZVEtL, vendar je nato soglašal z odločitvijo sodišča o prekinitvi tega postopka in napotitvi na pravdo ter zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču (parcelah št. 1/16 in št. 1/53 k. o. X) uveljavljal z ugotovitveno tožbo v pravdi.

9. Kot rečeno je bil njegov tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen, sodba pa v konkretnem primeru preprečuje vnovično odločanje o istem zahtevku med istima strankama (drugi odstavek 319. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku – ZNP). Tako v postopku po 30. členu ZVEtL kot v pravdnem postopku je namreč kot odločilno potrebno ugotoviti katero zemljišče je postalo last lastnika stavbe po pravilih, ki so v veljala pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (SPZ), 1. 1. 2003. V zvezi s tem se je predlagatelj v obeh postopkih skliceval na isti sklop dejstev, na isti historični dogodek, vprašanje lastninske pravice na pripradajočem zemljišču pa tudi obe sodišči presojata na isti materialnopravni podlagi (glej točke 17 do 21 obrazložitve). Tako kot v nepravdnem postopku ugotovitve pripadajočega zemljišča, ko sodišče vprašanje pripadajočega zemljišča reši dokončno in z učinki materialne pravnomočnosti, ni naknadne pravdne poti za udeležence postopka, tako tudi ni naknadne nepravdne poti (ob izpolnjenih predpostavkah istovetnosti zahtevka), ko to vprašanje z enakimi učinki reši pravdno sodišče. Pritožbeni očitki, da sta odločitvi pravdnih sodišč prve in druge stopnje materialnopravno zmotni, so ob tem, da je odločitev postala pravnomočna, brezpredmetni.(2)

10. Pritožbenemu sodišču glede na povedano zato ni potrebno odgovarjati na pritožbene očitke, da je napačna presoja pravdnega sodišča o zakonitosti lastninjenja nasprotne udeleženke na podlagi določb ZGJS, da je predlagatelj sporno zemljišče najmanj priposestvoval, da sta bili tudi parceli št. 1/16 in 1/53 predmet nakupa - o teh vprašanjih je z učinki pravnomočnosti odločilo že pravdno sodišče. 11. Zmotno je tudi pritožbeno razlogovanje, da je kljub odločitvi v pravdni zadevi I P 63/2011 o tem, da tožnik (sedaj predlagatelj) ni lastnik vtoževanih zemljišč, v tem nepravdnem postopku po ZVEtL potrebno določiti pripadajoče zemljišče. Kot je bilo predlagatelju pojasnjeno v postopku pred sodiščem prve stopnje in tudi že povedano v tej odločbi, gre pri določitvi pripadajočega zemljišča k stavbi zgrajeni pred 1. 1. 2003, za rešitev vprašanja, ali je lastnik stavbe pridobil in zadržal lastninsko pravico na pripadajočem zemljišču po pravilih, ki so veljala pred uveljavitvijo SPZ. In v pravdnem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik po teh pravilih lastninske pravice na pripadajočem zemljišču ni pridobil. Pri tem je pravdno sodišče kot pripadajoče zemljišče štelo tako stavbišče - parc. št. 1/16 k. o. X kot parc. št. 1/53 te k. o. 12. V zadevi I P 63/2011 je bilo torej pravnomočno odločeno, da predlagatelj ni lastnik niti zemljišča na katerem stavba (hangar) stoji. Gre torej za objekt brez zemljišča, na katerem je možna le stavbna pravica (prvi odstavek 256. člena SPZ).(3) Predlagatelj tako ni izkazal, da je lastnik stavbe, ki je vpisan v zemljiško knjigo, niti, da je oseba, ki izkazuje pridobitev lastninske pravice na stavbi kot celoti v smislu tretje alineje drugega odstavka 30. člena ZVEtL in torej ni upravičen predlagatelj tega postopka, kot to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje in bi bilo njegov predlog potrebno že iz tega razloga zavrniti.(4)

13. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo tudi predlog za določitev pripadajočega zemljišča, kolikor se nanaša na parcele št. 1/171, 1/172, 1/173 in 1/75. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da parceli št. 1/57 in št. 1/58, iz katerih so navedene parcele nastale, nista bili predmet prodajne pogodbe z dne 29. 9. 2008 in da predlagatelj z nakupom hangarja ni avtomatično pridobil tudi lastninske pravice na zemljiščih, za katere bi se izkazalo, da so potrebna za njegovo redno rabo. Ker zemljišče ni bilo predmet pogodbe z dne 29. 9. 2008, tudi ni mogoče govoriti o predlagateljevi dobroverni in zakoniti posesti na parcelah in v posledici ne o priposestvovanju tega zemljišča. V tem obsegu je predlog pravilno in zakonito zavrnilo.

14. Ob uveljavitvi SPZ (1. 1. 2003) je bil torej v skladu s predpisi, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona, lastnik stavbe (hangarja) A., d.d., lastnica zemljišča na katerem je ta stal, pa nasprotna udeleženka. V skladu z določbo drugega odstavka 271. člena SPZ je postala stavba sestavina nepremičnine, A., d.d., pa je kot lastnik zgradbe, na nepremičnini, po samem zakonu,(5) pridobil stavbno pravico, ki traja, dokler stoji zgradba.(6)

15. S pogodbo z dne 29. 9. 2008 je tako A., d.d., na predlagatelja lahko prenesel le stavbno pravico in ne lastninske pravice na stavbi in ker tudi v sodnem postopku ni mogoče zahtevati ugotovitev lastninske pravice na objektu brez zemljišča (18. člen SPZ), je sodišče prve stopnje predlog predlagatelja na ugotovitev, da je lastnik zgradbe št. 2, stoječe na parc. št. 1/16 k. o. X, pravilno kot nedovoljenega zavrglo.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno kot nesklepčen zavrnilo predlog na ugotovitev, da je imel predlagatelj pravico uporabe na spornih parcelah, iz razlogov, kot jih je navedlo (točka 13 obrazložitve).(7) Predlog pa bi lahko zavrnilo tudi iz razloga, ker kot rečeno, predlagatelj niti ni upravičeni predlagatelj postopka določitve pripadajočega zemljišča po določbah ZVEtL.

17. Iz enakega razloga bi lahko zavrnilo tudi zahtevek na ugotovitev, da so sporne parcele pripadajoče zemljišče k stavbi predlagatelja št. 2, vendar je sodišče prve stopnje predlog v tem obsegu zavrglo (kar gre v korist predlagatelja), iz razloga, ker gre v tem primeru za ugotovitev obstoja dejstva, ugotovitve obstoja dejstev s predlogom, pa ni mogoče zahtevati (181. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

18. Odločitev sodišča prve stopnje je tako v celoti pravilna in zakonita, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).(8) Op. št. (1): o ostalih zahtevkih več v nadaljevanju Op. št. (2): saj pravnomočnost sanira morebitne napake v odločbi Op. št. (3): Stavbna pravica je pravica imeti v lasti zgrajeno zgradbo nad ali pod tujo nepremičnino.

Op. št. (4): Odločitev, da se predlog, kolikor se nanaša na parceli št. 1/16 in št. 1/53 k. o. X, zavrže, gre v njegovo korist. Op. št. (5): in ne šele z vpisom v zemljiško knjigo na podlagi pogodbe o ustanovitvi stavbne pravice (257. člen SPZ).

Op. št. (6): Omejitve 99 let v teh primerih ni – primerjaj komentar k 272. členu, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004. Op. št. (7): V letu 2008 A., d.d. na predlagatelja ni mogel prenesti pravice uporabe, saj se je ta najkasneje z uveljavitvijo ZLNDL, pretvorila v lastninsko pravico.

Op. št. (8): Predlagatelj bo moral medsebojno razmerje z nasprotno udeleženko urediti sporazumno ali v nepravdnem postopku, pri čemer se bodo pri določanju vsebine sklepa upoštevale okoliščine, v katerih je bila postavljena zgradba in medsebojna razmerja med udeleženci pred uveljavitvijo SPZ (drugi in četrti odstavek 271. člena v zvezi z drugim odstavkom 257. člena SPZ).