Jedro

Ključno vprašanje je, ali je predmet delitve solastnina (razdeljena pravica na nerazdeljeni stanovanjski stavbi), kot trdi predlagateljica, ali navidezna solastnina kot oblika dejanske etažne lastnine (v naravi dejansko in pravno razdeljena stavba na posamezne dele, v zemljiški knjigi pa tako ob njenem nastanku kot ob nadaljnjem pravnem prometu izvedena z vpisom solastninskih idealnih deležev posameznih etažnih lastnikov), kot je trdila nasprotna udeleženka in ugotovilo sodišče prve stopnje. Kljub stališču tukajšnjega sodišča v odločbi z dne 19.9.2012, na katero se opira pritožba, da etažna lastnina v obravnavanem primeru še ni bila vzpostavljena, pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni, presoji in razlogom sodišča prve stopnje, da gre za navidezno solastnino.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Predlagateljica sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22.10.2014 razdružilo nepremičnino parc. št. 174/0 k. o. X, vpisano v zemljiški knjigi kot solastnina na ime predlagateljice do 27/100 in nasprotne udeleženke do 73/100 tako, da jo je razdelilo v dve parceli: v parc. št. 174/1 in parc. št. 174/2 obe k. o. X, ter parc. št. 174/1 preoblikovalo v etažno lastnino. Na stanovanjski stavbi z naslovom R... 5, z identifikacijsko številko 000, ki stoji na parc. št. 174/1, je vzpostavilo etažno lastnino. V navedeni stavbi je ustanovilo sedem posameznih delov stavbe z ID številkami 001 do vključno ID št. 006 – stanovanja; ter ID št. 007 – podstreha v IV. in V. etaži. Pri posameznem delu ID št. 003 – stanovanje v II. in I. etaži v izmeri 71,50 m2 s pripadajočo kletjo – shrambo je odredilo vknjižbo lastninske pravice v korist predlagateljice; pri ostalih posameznih delih stavbe pa lastninsko pravico v korist nasprotne udeleženke. V točki III. izreka je kot splošne skupne dele stavbe v etažni lastnini določilo zemljiško parcelo z ID znakom 111 (zemljišče pod stavbo v izmeri 171 m2 in zemljiščem – dvoriščem v izmeri 21 m2), del stavbe z identifikacijsko številko ID 008 (skupni prostori stopnišče in hodnik v I. do III. etaži, v izmeri 53,90 m2), del stavbe z identifikacijsko številko ID 009 (skupno prostori – stopnišče in hodnik v I. etaži v izmeri 1,20 m2) in na teh delih odredilo vknjižbo lastninske pravice na vsakokratnega lastnika posameznega dela stavbe v njegovem solastniškem deležu do celote, kot so razvidni iz izreka v točki III. Nadalje je odločilo, da se na parc. št. 174/2 k. o. X, ki je atrij in spada k stanovanju v pritličju št. 2 v stavbi 000 v izmeri 55 m2, vknjiži lastninska pravica v korist nasprotne udeleženke (točka IV. izreka). V točki V. izreka je odločilo o stroških postopka.

2. Z dopolnilnim sklepom z dne 12.12.2014 je k tretji alineji 2. točke izreka sklepa z dne 22.10.2014 dodalo točko A tako, da se pri posameznem delu stavbe ID št. 003 stanovanja v II. in I. etaži s pripadajočo kletjo – shrambo, ki bo vpisana v korist predlagateljice, vknjiži prepoved odtujitve in obremenitve v korist nasprotne udeleženke.

3. Zoper sklep z dne 22.10.2014 vlaga pritožbo predlagateljica. Navaja, da ga izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP). Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je primarno vprašanje, ali je bila z odsvojitvijo solastniškega deleža leta 1991 na nepremičnini vzpostavljena dejanska etažna lastnina ali pa je predlagateljica pridobila solastninski delež nepremičnine parc. št. 174 k. o. X. Vztraja, da je v obravnavanem primeru šlo za pridobitev solastninskega deleža in da etažna lastnina še ni bila vzpostavljena. Predmet delitve je bila celotna nepremičnina parc. št. 174 k. o. X. Izvesti bi jo bilo treba po kriterijih 70. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Takšno stališče je že zavzelo Višje sodišče v Ljubljani v sklepu I Cp 1821/2012 z dne 19.9.2012. Nasprotno stališče prvega sodišča je neobrazloženo (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) in materialnopravno zmotno. Ključna za presojo bi bila prva darilna pogodba, sklenjena med nasprotno udeleženko in J. L. z dne 21.3.1991, ki je nasprotna udeleženka ni priložila. Zaključki sodišča o vzpostavitvi dejanske etažne lastnine so nelogični. Pogodba z dne 30.5.1991 govori o solastniškem deležu. Opis v naravi tega ne spremeni. V pogodbi niso bili določeni skupni deli stavbe. Nasprotna udeleženka jih je v postopku izrecno zanikala. Sodna praksa je zavzela stališče, da je pri nastanku etažne lastnine ključno, da se določijo posamezni deli stavbe in skupni deli stavbe. Ker navedenega v darilni pogodbi z dne 30.5.1991 ni, jo je mogoče šteti le kot pogodbo o odsvojitvi solastniškega deleža, ki vključuje dogovor o načinu rabe solastnine. Ne gre za pogodbo o odsvojitvi posameznega dela stavbe, ki bi bila temelj za nastanek dejanske etažne lastnine. Med udeleženkama ni bilo soglasja o tem, kateri deli stavbe so skupni deli in kateri posamezni deli stavbe. Tudi to dokazuje, da ni prišlo do nastanka dejanske etažne lastnine. Določenost posameznih in skupnih delov stavbe je temeljna predpostavka obstoja etažne lastnine. Če ni jasno, kaj so skupni deli stavbe, o etažni lastnini ni mogoče govoriti. Etažna lastnina posameznega dela in solastnina na tej isti stavbi ne moreta obstajati hkrati. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, češ da je bila etažna lastnina že vzpostavljena, jo ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede kriterijev za delitev nepremičnine v solastnini po 70. členu SPZ: kaj so posamezni in kaj skupni deli stavbe, katera stranka postopka izkazuje upravičeni interes za pridobitev posameznih delov stavbe in o izplačilu razlike v vrednosti. Teh dejstev sodišče ni ugotavljalo, čeprav je pridobilo cenilno poročilo sodne izvedenke I. P. Obravnavalo je kolikšen delež celotne nepremičnine predstavlja stanovanje. Sodišče je deloma odločalo o delitvi posameznih delov stavbe na podlagi upravičenega interesa. Čeprav posamezni del stavbe št. 3, dodeljen predlagateljici, ne dosega 27 % celotne nepremičnine, ni odločilo o izplačilu razlike v vrednosti v korist predlagateljice. Odločitev o posameznih in skupnih delih stavbe v točki 15 sklepa ni obrazložena. Brez obrazložitve je odstopilo od elaborata G. d.o.o. Predlagateljica ne sprejema odločitve, da je del stavbe z ID številko 007 (podstreha v IV. in V. etaži) posamezen del stavbe in ne skupni del stavbe. Nasprotuje prvemu odstavku 5. člena SZD-1, izpovedbi predlagateljice, ugotovitvam na ogledu in elaboratu G. d.o.o., ki je opredelil podstrešje kot skupni prostor. Ta odločitev tudi ni obrazložena. Neutemeljeno je odločeno o novo nastali zemljiški parceli 174/2 k. o. X, ki naj bi bila v izključni lastni nasprotne udeleženke. Gre za razlastitev brez nadomestila, kar je grob poseg v ustavno zajamčeno pravico do zasebne lastnine. Četrti odstavek 70. člena SPZ zahteva izplačilo razlike v vrednosti, ki je zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče ni ugotavljalo.

4. Nasprotna udeleženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Predmet delitve je bila nepremičnina parc. št. 174/0 k. o. X, ki je bila v zemljiški knjigi vpisana kot solastnina predlagateljice do 27/100 in nasprotne udeleženke do 73/100. Predlagateljica jo je pridobila na podlagi darilne pogodbe z dne 30.5.1991, v kateri je bilo navedeno, da 27/100 nepremičnine v naravi predstavlja 2 in pol sobno stanovanje v I. nadstropju hiše v …. z drvarnico in da je zemljišče (brez stavbe) in izmere vpisano kot z. k. telo I kot družbena lastnina. Predlagateljica je predlagala delitev solastnine po 70. členu SPZ (fizična delitev glede na solastninske deleže). Nasprotna udeleženka pa je trdila, da je bila z darilno pogodbo vzpostavljena dejanska etažna lastnina ter predlagala delitev na etažno lastnino po 107. členu SPZ in SZ-1 oziroma vzpostavitev etažne lastnine na delu stavbe, ki pripada predlagateljici na podlagi pravnega posla – darilne pogodbe.

7. Po izvedenem postopku, v katerem so bila pravilno in popolno ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva, je sodišče sledilo predlogu nasprotne udeleženke. Z izpodbijano odločbo je vzpostavilo etažno lastnino na podlagi 107. člena SPZ. Odločitev je pojasnilo s pravilnimi in popolnimi razlogi, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in v njih ne najde očitanih vrzeli oziroma absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Ker sprejeto odločitev sprejema kot pravilno v dejanskem in pravnem pogledu, bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

8. Res je ključno vprašanje tega postopka, ali je predmet delitve solastnina (razdeljena pravica na nerazdeljeni stanovanjski stavbi), kot trdi predlagateljica, ali navidezna solastnina kot oblika dejanske etažne lastnine (v naravi dejansko in pravno razdeljena stavba na posamezne dele, v zemljiški knjigi pa tako ob njenem nastanku kot ob nadaljnjem pravnem prometu izvedena z vpisom solastninskih idealnih deležev posameznih etažnih lastnikov), kot je trdila nasprotna udeleženka in ugotovilo sodišče prve stopnje. Kljub stališču tukajšnjega sodišča v odločbi z dne 19.9.2012, na katero se opira pritožba, da etažna lastnina v obravnavanem primeru še ni bila vzpostavljena, pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni, presoji in razlogom sodišča prve stopnje, da gre za navidezno solastnino.

9. Predlagateljica ni prerekala navedb nasprotne udeleženke, da je bila slednja izključna lastnica cele stavbe od leta 1987 naprej, da je z darilno pogodbo z dne 21.3.1991 obravnavano stanovanje podarila svojemu možu z namenom, da ga ta (naprej) podari predlagateljici – njegovi vnukinji, da je bila njuna darilna pogodba sklenjena dne 30.5.1991, da je bilo predmet obeh darilnih pogodb dejansko v pogodbi natančno opisano stanovanje, solastninski deleži pa le izračunani na podlagi vrednosti objekta, in sicer v času sklenitve darilne pogodbe in po tedanji zakonodaji (prim. odgovor na predlog, druge vloge nasprotne udeleženke v spisu, navedbe na list. št. 218). Neprerekana dejstva štejejo za priznana in jih ni treba posebej dokazovati. Pritožbeno opozarjanje, da nasprotna udeleženka ni predložila prve darilne pogodbe med njo in njenim možem z dne 21.3.1991, kar bi omogočilo presojo o vzpostavitvi dejanske etažne lastnine, je zato neutemeljeno.

10. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila s tem že vzpostavljena etažna lastnina. Po stališčih sodne prakse, ki jih navaja tudi pritožba, etažna lastnina med drugim lahko nastane tako, da dotedanji izključni lastnik cele stavbe slednjo odsvoji po posameznih delih. S tem ko sam določi posamezne dele, stavbo razdeli. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v točki 12 sklepa sta zakonodaja in sodna praksa že pred SPZ obravnavala kot etažno lastnino tudi zemljiškoknjižno vpisano solastnino, če je šlo po vsebini za etažno lastnino. Glede na nadaljnje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je šlo v obravnavani zadevi prav za tak primer. Opis stanovanja v obeh pogodbah je bil jasen in natančen. Udeleženki sta vse od sklenitve prve darilne pogodbe (vzpostavitve etažne lastnine) imeli nepremičnino tudi v posesti v takem obsegu, kot je bilo opisano v darilnih pogodbah. Zato ni pravno odločilno, da v darilni pogodbi (še) niso bili omenjeni tudi pripadajoči skupni prostori. Neupravičena je tudi pritožbena graja, da so v izpodbijani odločbi ugotovljeni zmotno in pravno napačno. Sodišče jih je ugotovilo na podlagi dejanske posesti, ogleda in izvedeniškega mnenja. Med udeleženkama ni bilo spora o uporabi stopnišč in pripadajočega zemljišča, za katerega je sodišče ugotovilo, da gre za skupne dele stavbe. Pa tudi ne o posesti podstrešja in atrija, za katerega je sodišče na podlagi izjav obeh udeleženk in z ogledom ugotovilo, da sta bila ves čas v izključni posesti nasprotne udeleženke. Na podlagi pravilno ocenjenega elaborata G. d.o.o., je odločilo, da gre za posebne dele stavbe in ne za skupna dela. Odločitev je dovolj jasno obrazložena in ni v ničemer v nasprotju z elaboratom G. d.o.o., kot skuša prikazati pritožba. Ob jasni pogodbeni odsvojitvi točno opisanega posameznega dela in posesti v enakem obsegu, ki potrjuje izvedeno fizično delitev zaradi pridobitve izključne lastninske pravice predlagateljice na oddvojenem posebnem delu stavbe in nasprotne udeleženke na drugih delih stavbe, je pritožbeno naziranje, da je šlo le za pogodbo o odsvojitvi solastninskega deleža z dogovorom o načinu rabe solatnine, zmotno. Materialnopravno je šlo za pogodbo o delitvi stavbe na posamezne dele in o prenosu lastninske pravice na oddvojenem posameznem delu na predlagateljico. Konkretno ugotovljene okoliščine kažejo na navidezno solastnino, ki je po svoji vsebini etažna lastnina.

11. Takih razmerij ni mogoče reševati z institutom delitve solastnine (70. člen SPZ). Gre za že pridobljeno oziroma nastalo etažno lastnino, ki jo je treba le še ustrezno vpisati (prvi odstavek 107. člena SPZ), kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Nasprotno pritožbeno naziranje, ki se zavzema za ugotavljanje vrednosti solastninskega deleža in izplačilo razlike v vrednosti po četrtem odstavku 70. člena SPZ, je zmotno. V odgovor na pritožbene trditve je treba le še dodati, da se je sodeč po podatkih spisa tudi predlagateljica strinjala z vzpostavitvijo etažne lastnine po sporazumno pridobljenem elaboratu za vpis stavbe v kataster stavb, na katerega se je naslonilo sodišče prve stopnje (red. št. 109 spisa). Izrecno je zavrnila izvedeniško mnenje izvedenke P., ki je ocenjevala delež stanovanja v primerjavi z vrednostjo celotne stavbe. Pri postavitvi novega izvedenca po tem, ko je bila stavba vpisana v kataster stavb in je sodišče odredilo parcelacijo zemljišča, ni več vztrajala niti zahtevala ugotavljanja vrednosti svojega solastninskega deleža. Zato so pritožbene navedbe o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in napačni uporabi materialnega prava zaradi neupoštevanja mnenja izvedenke Peterlin neutemeljene.

12. Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna in ni obremenjena ne z uveljavljenimi ne z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških predlagateljice temelji na prvem odstavku 35. člena ZNP.