Jedro

Ex post ugotovitev pravice uporabe na zemljišču v družbeni lastnini je na podlagi določb o lastninjenju pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice na tem zemljišču. ZLNDL namreč postopek lastninjenja nepremičnin v družbeni lastnini rešuje po formuli, da nepremičnine postanejo lastnina fizičnih oseb, ki so imele na njih pravico uporabe ob njegovi uveljavitvi. Za ugotovitev lastninske pravice pa je najprej treba ugotoviti, katero sploh je tisto zemljišče, ki pripada k stavbi.

Argument sodišč nižjih stopenj, da je bilo zemljišče v obdobju veljavnosti ZNNZ pravni prednici nasprotne udeleženke izročeno kot nezazidano stavbno zemljišče, ne utemeljuje kategoričnega zaključka, da takšno zemljišče ne more pomeniti funkcionalnega zemljišča stavbe predlagatelja. Tudi denacionalizacijska odločba, ki je bila izdana dejanskim razlaščencem v obravnavani zadevi ni ovira za odločanje o predlagateljevem predlogu za določitev pripadajočega zemljišča, ker je bila denacionalizacijskim upravičencem plačana odškodnina, ne pa vrnjeno odvzeto premoženje.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Predlagatelj je 25. 11. 2016 na podlagi določb Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (Uradni list RS, št. 45/2008, 59/2011; v nadaljevanju ZVEtL) kot lastnik stavbe z naslovom ..., stoječe na nepremičnini parc. št. 961/1, k. o. ..., predlagal določitev pripadajočega zemljišča k tej stavbi v obsegu nepremičnine parc. št. 937/127 in dela nepremičnine parc. št. 937/1, obe k. o. ....

2. Sodišče prve stopnje je predlog predlagatelja zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

4. Zoper sklep sodišča druge stopnje je predlagatelj po pooblaščencu vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

5. Revizija je bila vročena nasprotni udeleženki, ki primarno predlaga njeno zavrženje, podrejeno pa zavrnitev.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 3. členom Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča - v nadaljevanju ZVEtL-11 v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP), izhaja: ̵ v času izdaje gradbenega dovoljenja (1946) je obravnavano zemljišče pokrivalo dele nepremičnin parc. št. 681/2, 688/2 in 686; ̵ zazidano in nezazidano zemljišče je bilo leta 1957 podržavljeno; ̵ na podlagi odločbe Skupščine občine Ljubljana Šiška, št. ... z dne 13. 4. 1965, so bili dolžni dediči A. A., po sklepu o dedovanju D 1477/85 z dne 14. 1. 1986 je bil to B. B., občini izročiti nepremičnino parc. št. 686 v izmeri 621 m2 in del nepremičnine parc. št. 682/2 v izmeri 258 m2 kot nezazidano stavbno zemljišče v smislu 38. člena Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ);2 ̵ podržavljeni parceli št. 686 v izmeri 621 m2 in del parc. št. 681/2 v izmeri 258 m2, ki sta bili na podlagi odločbe izročeni občini, sta bili predmet denacionalizacijskega postopka; po I. točki odločbe UE z dne 13. 5. 2003 je denacionalizacijskemu upravičencu B. B. za podržavljene parcele zaradi ovir po 32. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen)3 pripadla odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe; ̵ nepremičnina parc. št. 688/2 je bila nacionalizirana in odvzeta C. C., zato te parcele (oziroma ustreznega dela, ki je po dogovoru med mejaši, povzetem v gradbenem dovoljenju, pripadel D. D.) ni bilo mogoče vrniti A. A.; ̵ nepremičnini parc. št. 686 in 681/2 sta danes del nepremičnine parc. št. 937/1 – cesta v izmeri 4.862 m2; ker je bilo podržavljeno zemljišče delno pozidano in v celoti vključeno v pozidan kompleks, vrnitev v naravi ni bila možna.

**Razlogi sodišč nižjih stopenj**

7. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da odločb o denacionalizaciji, s katerimi se odloča o vrnitvi podržavljenega premoženja, ni mogoče enačiti z odločbami, s katerimi bi bilo pravnomočno določeno funkcionalno zemljišče, zato odločitev upravnega organa pomeni le dokazni vir glede obsega pripadajočega zemljišča. Vseeno pa zaključi, da je v konkretnem primeru ključna okoliščina, da je bilo obravnavano zemljišče, četudi je pred podržavljenjem pomenilo celovit kompleks nepremičnin v lasti enega imetnika, temu formalno odvzeto in ga je bil dolžan izročiti v smislu 38. člena ZNNZ. Vprašanje, ali je tedanji lastnik dejansko izročil nezazidano stavbno zemljišče in opustil posest na tem zemljišču, je ocenilo za brezpredmetno, ker so njegovi pravni nasledniki v postopku denacionalizacije pristali na vrnitev tega premoženja v obliki odškodnine. Učinek tega pravnega dejanja je podoben priznanju, da na takšnem premoženju upravičenec ni izvrševal dejanske pravice uporabe, zato je z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizacij treba šteti, da je vprašanje določitve znanega lastnika nekdaj družbene lastnine pravnomočno rešeno. Pri tem se je sklicevalo na razloge odločbe Ustavnega sodišča Up-457/09 z dne 28. 9. 2011. 8. Sodišče druge stopnje je soglašalo z razlogi sodišča prve stopnje. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da so v obravnavanem primeru pravilno pravno izhodišče za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča k stavbi določbe ZNNZ. Pojasnilo je, da je bilo ob nacionalizaciji upravičenje na stavbi kogentno zvezano s pripadajočim upravičenjem na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, potrebnem za redno rabo stavbe, drugače pa je bilo z nezazidanim gradbenim zemljiščem, ki je ostalo v brezplačni posesti prejšnjega lastnika do izdaje odločbe, s katero se je to zemljišče izročilo občini. Kot pravilno je ocenilo postopanje sodišča prve stopnje, ki je dokazno oceno o pripadajočem zemljišču oprlo na obrazložitev odločbe o denacionalizaciji, v kateri je pojasnjeno, kdaj in na kateri podlagi je bilo nezazidano zemljišče izročeno občini in zaradi katerih ovir je bila v denacionalizacijskem postopku zavrnjena zahteva za vrnitev zemljišča v naravi. Ker je bilo občini zemljišče izročeno kot nezazidano zemljišče, je že na tej podlagi mogoče sprejeti zaključek, da sploh ne gre za funkcionalno zemljišče. S plačilom odškodnine je bilo v denacionalizacijskem postopku sporno zemljišče privatizirano v smislu določitve lastnika nekdaj družbene lastnine na podlagi določb ZDen in Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL).4 Lastninskopravno upravičenje je proti plačilu odškodnine ostalo nasprotni udeleženki kot pravni naslednici nekdanje upravljavke družbene lastnine.

**Jedro revizijskih navedb**

9. Revident meni, da izpodbijani sklep krši njegovo pravico do enakega varstva (22. člen Ustave RS) in z njo povezano pravico do izjave ter da je nerazumno argumentiran, nejasen, arbitraren in samovoljen. Opozarja, da bi moralo sodišče glede na določbe ZVEtL-1 v obravnavani zadevi, da bi določilo pripadajoče zemljišče k stavbi, zgrajeni pred 1. 1. 2003, ugotoviti: katero zemljišče je bilo v relevantnem času družbene lastnine neposredno namenjeno za redno rabo stavbe (43. člen ZVEtL-1); ali je lastnik stavbe na podlagi pravil, ki so izpeljevala obrnjeno načelo superficies solo cedit, na takem zemljišču pridobil pravico do uporabe; ali je na podlagi lastninjenja po ZLNDL na spornem zemljišču pridobil lastninsko pravico (44. člen ZVEtL-1); in ali jo je obdržal do trenutka izdaje odločbe, ko učinkujejo objektivne in časovne meje pravnomočnosti sodne odločbe o ugotovitvi pripadajočega zemljišča (44. člen ZVEtL-1). Iz razlogov sklepov sodišč nižjih stopenj odgovorov na ta vprašanja ni mogoče razbrati, zato je podana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev pravice do izjave v postopku. Okoliščina, da je bilo neko zemljišče v času nacionalizacije izročeno občini po 38. členu ZNNZ po mnenju predlagatelja ne more pomeniti, da to zemljišče a priori ni in ne more biti pripadajoče zemljišče stavbi. Nacionalizacije zemljišč so se namreč po ZNNZ izvajale od konca 50 do konca 60-ih let prejšnjega stoletja, funkcionalno zemljišče in pravica na njem pa na sistemski ravni takrat še nista bili dosledno izpeljani. Princip ugotavljanja obsega pripadajočega zemljišča je dinamičen, zato za zavrnitev predloga ne zadošča le ugotovitev, da je bilo zemljišče v 60-ih letih prejšnjega stoletja občini izročeno kot nezazidano stavbno zemljišče, ne da bi se sočasno presojalo, ali je sporno zemljišče morebiti kasneje, do uveljavitve ZLNDL pomenilo funkcionalno zemljišče. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja tudi, da med spornim zemljiščem in zemljiščem, ki naj bi bilo izročeno občini, v pretežnem delu ni identitete, v manjšem delu pa ta sploh ni ugotovljena, kar ustvarja dvom o tem, katera odločilna dejstva so bila v postopku sploh ugotovljena. Sodišči sta s tem v zvezi odrekli vsebinski preizkus predlagateljevih trditev, da sporno zemljišče kot nezazidano ni bilo nikoli izročeno občini, ampak je bilo vseskozi v neprekinjeni redni rabi vsakokratnih lastnikov. Manjka tudi ocena ključnega dejstva, da je bilo sporno zemljišče v gradbenem dovoljenju vključeno v obseg gradbene parcele in predmet predloženega uporabnega dovoljenja. Sodišče je neutemeljeno v celoti sledilo upravni odločbi, ki v nepravdnem postopku sploh ni bila preložena, ampak sta se sodišči nižjih stopenj na njeno vsebino sklicevali le prek obrazložitve denacionalizacijske odločbe. Tako izpeljana dokazna ocena nasprotuje metodi iz 8. člena ZPP. Predlagatelj tudi ne more razbrati, v kakšnem smislu in po katerih materialnopravnih merilih je bilo sporno zemljišče obravnavano kot nezazidano. V skladu z drugim odstavkom 2. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ/84)5 se je funkcionalno zemljišče štelo za zazidljivo zemljišče, čeprav na njem ni stal noben objekt. Tak pravni silogizem zato zahteva ravno obraten pristop, kot sta ga ubrali sodišči nižjih stopenj (glej 12. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – v nadaljevanju ZTLR, drugi odstavek 15. člena ZSZ/84, 7. člen Zakona o prometu z nepremičninami – v nadaljevanju ZPN/76).

10. Materialnopravni zaključek sodišč nižjih stopenj, da je z zavrnitvijo zahtevka za vrnitev določene nepremičnine po pravilih ZDen in namesto tega z določitvijo odškodnine razlaščencu „vprašanje določitve znanega lastnika nekdaj družbene lastnine pravnomočno rešeno“, je zmoten. ZDen namreč ni predpisal in uredil splošnega postopka za lastninjenje družbene lastnine, ampak pravico denacionalizacijskih upravičencev, da se jim vrne premoženje, ki jim je bil neupravičeno zaplenjeno ali nacionalizirano. V ZDen tudi ni določbe, da bi bilo v primeru, če premoženje ni bilo vrnjeno v naravi, to izključeno iz lastninjenja po ZLNDL. V skladu z odločbo Ustavnega sodišča Up-457/09 je lahko denacionalizacija ugovor zoper zahtevek za ugotovitev pripadajočega zemljišča le v primeru, če je zemljišče upravičencu pravnomočno vrnjeno v last. V danem primeru pa sporno zemljišče ni bilo vrnjeno upravičencem do denacionalizacije, ampak je bila dedičem nekdanjih razlaščencev (ne predlagatelju ali njegovim pravnim prednikom kot lastnikom stavbe) določena odškodnina.

**Povzetek odgovora na revizijo**

11. Nasprotna udeleženka primarno predlaga zavrženje revizije. Meni, da revizija ni dovoljena, ker bi predlagatelj glede na določbe ZVEtL in ZPP moral vložiti predlog za dopustitev revizije.

12. Podrejeno nasprotna udeleženka predlaga zavrnitev revizije. Soglaša z zaključki sodišč nižjih stopenj, ki sta ugotovili, da sporno zemljišče ex lege ne pripada predlagatelju, ker že od razlastitve dalje ne pomeni funkcionalnega zemljišča, ampak je bilo z odločbo izročeno občini kot nezazidano gradbeno zemljišče za gradnjo ali druga dela. Materialnopravna podlaga za takšno odločitev je v 38. in 39. členu ZNNZ, v 2., 3. in 5. členu Zakona o določanju stavbnih zemljišč v mestih in naseljih mestnega značaja, v Zakonu o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem ter v Zakonu o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev, ki so vsi podobno določali, da ima prejšnji lastnik nezazidanega stavbnega zemljišča še nadalje pravico uporabljati to zemljišče do dneva, ko ga mora po odločbi pristojnega organa izročiti uporabniku. ZSZ/84 je določal, da ima prejšnji lastnik pravico uporabe, če mu tako zemljišče ni bilo odvzeto. Z vidika ZLNDL je tako odločilno, kdo je imel na presečni dan pravico do uporabe družbene lastnine. Dokazni postopek za predlagatelja pravice do uporabe ni izkazal. Danes obstoječi nepremičnini parc. št. 937/127 in 937/1 nista bili del gradbene parcele. Iz gradbenega dovoljenja izhaja, da je bil objekt grajen na nepremičnini parc. št. 680/1 in delu nepremičnine parc. 681/2, kar danes pomeni nepremičnini parc. št. 961/1 in 961/2, obe k. o. .... Odločitev sodišč nižjih stopenj je zato pravilna.

**Pravna podlaga**

13. V postopku za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi sodišče kot pripadajoče zemljišče določi tisti del zemljiške parcele, na kateri stavba stoji in ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe. Pripadajoče zemljišče sodišče določi tudi na drugih zemljiških parcelah, če so te nastale iz zemljiške parcele, na kateri stavba stoji, in če to ne posega v pravice tretjih oseb, ki so na takih zemljiških parcelah pridobile pravice v dobri veri (tretji odstavek 7. člena ZVEtL).

14. Ne glede na določbo tretjega odstavka 7. člena ZVEtL pa ima določanje pripadajočega zemljišča za stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, to je pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), drugačno podlago in naravo. V tem obdobju je namreč pripadajoče zemljišče na podlagi zakona pripadlo lastniku stavbe, zato se pridobljena pravica na takem zemljišču v postopku po ZVEtL ne pridobiva na novo, ampak se ugotavlja za nazaj. Za nazaj ob ustavni prepovedi retroaktivnosti in varstvu zasebne lastnine že pridobljene lastninske pravice ni mogoče omejevati z dodatnimi merili, ki niso veljala v času njene pridobitve,6 zato se lahko pripadajoče zemljišče določi tudi na zemljiških parcelah, ki niso nastale iz zemljiške parcele, na kateri stavba stoji (četrti odstavek 30. člena ZVEtL).

**O dovoljenosti revizije**

15. Revizija je dovoljena.

16. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi sklep izdalo 31. 5. 2017, to je še pred uveljavitvijo ZVEtL-1 19. 7. 2017, ki je v tretjem odstavku 57. člena določil, da se v primeru, če je bila pred uveljavitvijo ZVEtL-1 na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, v nadaljnjih postopkih uporabljajo določbe ZVEtL-1. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče,7 da je z Ustavo RS skladna razlaga tretjega odstavka 57. člena ZVEtL-1 lahko samo taka, da "nadaljnji postopki" po izdaji prvostopenjske odločbe (ki je bila izdana pred uveljavitvijo ZVEtL-1), v katerih naj se uporabljajo določbe ZVEtL-1, ne pomenijo tudi postopkov z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi zoper to odločbo na način, da bi se v njih uporabljale materialnopravne določbe ZVEtL-1. Taki nadaljnji postopki lahko pomenijo le tiste postopke, na katere omenjena zakonska določba v zadnjem stavku tudi izrecno odkaže.8 Hkrati pa taka razlaga tretjega odstavka 57. člena ZVEtL-1 omogoča uporabo procesnih določb ZVEtL-1 v nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi. Tako denimo v primerih, kot je obravnavani, ko je bila odločba sodišča prve stopnje izdana še na podlagi ZVEtL, udeležencem vendarle daje pravico do revizije, ki je ZVEtL ni dovoljeval. S tem namreč za nazaj ne posega v že pridobljene pravice, ker pravica do revizije nastane šele z izdajo drugostopenjske odločbe.

17. Ne drži očitek nasprotne udeleženke, da bi moral predlagatelj v obravnavani zadevi vložiti predlog za dopustitev revizije; pri pravici do revizije na podlagi določb ZVEtL-1 je namreč treba upoštevati tudi določbo tretjega odstavka 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E), ki določa, da če je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred 14. 9. 2017,9 to je pred začetkom uporabe ZPP-E, se postopek nadaljuje po določbah ZPP, ki se uporabljajo do začetka uporabe ZPP-E. Na podlagi določb ZPP (v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in v zvezi s 37. členom ZNP) pa je ob vrednosti spornega predmeta 50.000,00 EUR, kot jo je določil predlagatelj v predlogu, revizija dovoljena.

**Presoja utemeljenosti revizije**

18. Revizija je utemeljena.

19. Ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnika stavbe. Pravno podlago za to je v času vložitve predloga in odločanja sodišča prve stopnje pomenil 30. člen v zvezi s 7. členom ZVEtL. Postopek je namenjen odpravi neskladij med dejanskim in evidentiranim stanjem, ki so posledica izvajanja predpisov o lastninjenju. Odločilno dejstvo za ugotovitev, ali je nekdanje družbeno zemljišče pripadajoče zemljišče k stavbi, zgrajeni pred 1. 1. 2003, je dejstvo, ali je to zemljišče v času družbene lastnine pomenilo njeno funkcionalno zemljišče. 20. Funkcionalno zemljišče kot kategorija družbene lastnine je zemljišče, ki je potrebno za redno uporabo (rabo) stavbe oziroma objekta. V veljavni zakonodaji pojma funkcionalnega zemljišča ni več, razen kolikor se vzpostavlja most med prejšnjim družbenolastninskim in sedanjim lastninskim sistemom. V sistemu družbene lastnine je gradbena parcela zajemala stavbno zemljišče, na katerem stoji oziroma na katerem je predviden objekt ali naprava (stavbišče), in stavbno zemljišče, potrebno za njegovo redno rabo (funkcionalno zemljišče).10 Obstajali sta dve kategoriji stavbnih zemljišč: zazidano stavbno zemljišče (to je bilo zemljišče, na katerem je že stal objekt) in nezazidano stavbno zemljišče (to je zemljišče, ki je bilo v skladu s prostorskimi akti namenjeno za gradnjo objektov). Vsa stavbna zemljišča so bila lahko samo v družbeni lastnini, na zemljišču pa je lastnik pridobil pravico uporabe. Obseg pravice uporabe je bil nesporen glede zemljišča, ki ga pokriva stavba, medtem ko je bila določitev obsega funkcionalnega zemljišča (in z njim povezane pravice uporabe) formalno običajno nedoločena in raztegljiva.11 Funkcionalno zemljišče za obstoječe objekte na območjih, kjer ni sprejet prostorski izvedbeni načrt, je v skladu s tretjim odstavkom 46. člena ZUN na zahtevo lastnika oziroma uporabnika na podlagi prostorskih ureditvenih pogojev sicer lahko določil pristojni občinski organ, a ker v praksi za urejanje odnosov z nepremičninami vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivnega pomena, se, na abstraktni ravni sicer urejen sistem, v praksi ni realiziral. Zato je zakonodajalec z uveljavitvijo ZVEtL, ki je v tem delu intervencijski predpis, ugotavljanje funkcionalnih zemljišč prenesel v sedanjost. Ex post ugotovitev pravice uporabe na zemljišču v družbeni lastnini je na podlagi določb o lastninjenju pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice na tem zemljišču. ZLNDL namreč postopek lastninjenja nepremičnin v družbeni lastnini rešuje po formuli, da nepremičnine postanejo lastnina fizičnih oseb, ki so imele na njih pravico uporabe ob njegovi uveljavitvi. Za ugotovitev lastninske pravice pa je najprej treba ugotoviti, katero je tisto zemljišče, ki pripada k stavbi.

21. V skladu s četrtim odstavkom 7. člena ZVEtL se v postopku določanja pripadajočega zemljišča za zemljišče, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe, šteje zemljišče, ki je bilo kot tako načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali v drugih upravnih aktih, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče (četrti odstavek 7. člena ZVEtL). Če pripadajočega zemljišča na tak način ni mogoče ugotoviti, ga določi sodišče, upoštevajoč vse okoliščine primera, pri čemer upošteva zlasti tehnični kriterij, preteklo dejansko rabo zemljišča in urbanistični kriterij.12 Opisana merila temeljijo na izhodiščih družbene lastnine, zlasti načela, da so dobroverni lastniški posestniki stavb, zgrajenih pred 1. 1. 2003, s pridobitvijo pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na stavbi ali njenem delu pridobili tudi pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču. Bistveno v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča je ugotoviti stvarnopravne posledice, ki so izhajale iz pravil inverzije načela superficies solo cedit, zato postopek za določitev pripadajočega zemljišča zahteva poglobljeno obravnavo prostorskih aktov in pretekle zakonodaje ter sodne prakse v zvezi s funkcionalnimi zemljišči in gradbenimi parcelami. Upoštevaje prej navedena merila, določena v 7. členu ZVEtL, pa sodišče pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upošteva tudi, katero zemljišče je bilo, kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe, načrtovano v prostorskih aktih in določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali opredeljeno v posamičnih pravnih aktih, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stavbo ali njenimi deli, skupaj s spremljajočo dokumentacijo.13

22. Argument sodišč nižjih stopenj, da je bilo zemljišče v obdobju veljavnosti ZNNZ pravni prednici nasprotne udeleženke izročeno kot nezazidano stavbno zemljišče, ne utemeljuje kategoričnega zaključka, da takšno zemljišče ne more pomeniti funkcionalnega zemljišča stavbe predlagatelja. V skladu z 34. členom ZNNZ so se namreč kot gradbena zemljišča nacionalizirala vsa zazidana in nezazidana zemljišča, ki ležijo v ožjih gradbenih okoliših mest in naselij mestnega značaja, zato nacionalizacija na funkcionalni status zemljišča nima vpliva. Pojma „funkcionalno zemljišče“ ni mogoče razumeti, ne da bi upoštevali okoliščino, da se je nacionalizacija zemljišč izvajala po lokalnem in ne po funkcionalnem kriteriju; z drugimi besedami, pomembno je bilo le, kje so zemljišča ležala, ne pa čemu so služila, kakšne vrste so bila in kaj je bilo na njih.14 Če k temu dodamo še že omenjeno dejstvo, da je bil pojem funkcionalnega zemljišča v času sistema družbene lastnine nedorečen in raztegljiv,15 je kategoričen zaključek sodišč nižjih stopenj, da sporno zemljišče ni funkcionalno zemljišče, ker je bilo njegovim lastnikom odvzeto kot nezazidano stavbno zemljišče, napačen. V postopku določanja pripadajočega zemljišča k stavbi je namreč najprej treba odgovoriti na dejansko vprašanje, katero zemljišče je bilo namenjeno redni rabi stavbe, ne pa razpravljati o tem, katere vrste zemljišče se je nacionaliziralo. Glede na družbenosistemske predpise so se namreč nacionalizirala tudi funkcionalna zemljišča. 23. Na to, da funkcionalni status zemljišča, ki je bilo odvzeto, ni ključen argument za zavrnitev predlagateljevega predloga, je mogoče sklepati tudi iz denacionalizacijske zakonodaje. Logična posledica varstva pridobljenih pravic (t. j. pravice do zasebne lastnine, kar bo obrazloženo v nadaljevanju) je, da se v sklopu denacionalizacije nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila podržavljena in izročena občini zaradi izvedbe prostorskega izvedbenega načrta, v skladu s prvim odstavkom 32. člena ZDen ne vračajo, če so bila ob uveljavitvi ZDen že oddana za gradnjo. Nasprotno pa je zakonodajalec predvidel vračanje zemljišč denacionalizacijskim upravičencem, ki jim je bilo odvzeto nezazidano stavbno zemljišče, na katerem se gradnja nikoli ni realizirala. V tretjem odstavku 32. člena ZDen je namreč določil izjemo, da prepoved vračanja ne velja za zemljišča, ki so bila izročena občini pred več kot dvema letoma pred uveljavitvijo ZDen, pa niso bila oddana za gradnjo, ali so bila oddana za gradnjo družbenim pravnim osebam pred več kot dvema letoma pred uveljavitvijo tega zakona, investitor pa na zemljišču do uveljavitve tega zakona ni začel z gradnjo. Ob upoštevanju dejstva, da so se v mestnem okolišu nacionalizirala tako zazidana kot tudi nezazidana zemljišča, je mogoče skleniti, da okoliščina, kako in kakšne vrste zemljišče je bilo v postopku nacionalizacije odvzeto, ne more a priori zemljišču odvzeti statusa funkcionalnega zemljišča. 24. Sodišči nižjih stopenj zavrnitev predlagateljevega predloga utemeljujeta tudi na dejanski ugotovitvi, da so bile sporne nepremičnine na podlagi odločbe Skupščine občine Ljubljana Šiška izročene občini, zato predlagateljevi predniki ob uvedbi ZLNDL na njih niso imeli pravice uporabe. Takšen zaključek je preuranjen in zato zmoten. Pravica uporabe na funkcionalnem zemljišču je bila namreč v sistemu družbene lastnine neločljivo povezana s pravico uporabe na stavbi - njej je pripadala in se skupaj z njo tudi prenašala, hkrati pa so bila podružbljena tako zazidana kot tudi nezazidana stavbna zemljišča. Zato okoliščina, da je bilo zemljišče občini izročeno kot nezazidano zemljišče, v postopku določitve pripadajočega zemljišča, ni odločilna. S tem v zvezi pa so utemeljeni tudi (procesni) revizijski očitki, da iz nejasnih in nepopolnih dejanskih ugotovitev ni mogoče razbrati, ali je med v postopku spornim zemljiščem in zemljiščem, ki naj bi bilo izročeno občini, sploh podana identiteta. Sodišči nižjih stopenj namreč nista kritično presodili navedb, katere nepremičnine so bile vključene v gradbeno in uporabno dovoljenje, niti nista presodili sporazuma o menjavi parcel, vključenega v gradbeno dovoljenje. S tem sta kršili predlagateljevo pravico do izjave v postopku in odrekli vsebinski preizkus njegovih trditev, da ni sporno zemljišče tisto, ki je bilo izročeno občini, in da je bilo sporno zemljišče ves čas v neposredni posesti vsakokratnih lastnikov predlagateljeve stavbe.

25. Tudi denacionalizacijska odločba, ki je bila izdana dejanskim razlaščencem (revident sicer trdi, da sploh ne gre za njegove pravne prednike),16 v obravnavani zadevi ni ovira za odločanje o predlagateljevem predlogu za določitev pripadajočega zemljišča, ker je bila denacionalizacijskim upravičencem plačana odškodnina, ne pa vrnjeno odvzeto premoženje. Položaj denacionalizacijskega upravičenca, priznan z denacionalizacijsko odločbo, sicer lahko razvrednoti stvarnopravni položaj pripadajočega zemljišča, vendar le v primeru, ko je bilo s pravnomočno denacionalizacijsko odločbo (funkcionalno oziroma pripadajoče) zemljišče vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu. To izhaja iz posebej varovanega položaja denacionalizacijskih upravičencev, ki jim ga priznava tudi ustavnosodna praksa z razlago, da bi vsak naknaden poseg v pravico do denacionalizacije pomenil poseg v njihovo pravico do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave RS),17 s čimer se preprečuje poseganje v pravico, pridobljeno s posamičnim aktom, ali v tako naloženo obveznost, in zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij, urejenih s posamičnimi upravnimi ali sodnimi akti, ter s tem krepi zaupanje v pravni red.18 Teh argumentov Ustavnega sodišča ni mogoče uporabiti v primeru, če je na podlagi denacionalizacijske odločbe denacionalizacijskim upravičencem pripadla odškodnina, saj vprašanje lastništva nekdaj družbene lastnine tedaj ni bilo rešeno. Namen denacionalizacije je namreč v vrnitvi podržavljenega premoženja denacionalizacijskim upravičencem, ne pa privatizacija podržavljenih nepremičnin s strani občin in države. Nenazadnje pa odškodnine sploh ni plačala nasprotna udeleženka, ker je zavezanec za plačilo odškodnine v obveznicah v skladu s četrtim odstavkom 51. člena ZDen Slovenski odškodninski sklad.

**Odločitev o reviziji**

26. Ker so očitki zmotne uporabe materialnega prava utemeljeni, dejansko stanje pa je nepopolno ugotovljeno, ni pogojev za spremembo izpodbijanega sklepa, zato je Vrhovno sodišče predlagateljevi reviziji ugodilo, sklepa sodišč nižjih stopenj pa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP, v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in v zvezi s 37. členom ZNP).

**Odločitev o stroških**

27. Odločitev o revizijskih stroških ima podlago v tretjem odstavku 165. člena ZPP (v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in v zvezi s 37. členom ZNP).

1 Uradni list RS, št. 34/2017. 2 Uradni list FLRJ, št. 52/1958, 3/1959 - popr., 24/1959, 24/1959, 24/1961, 24/1961, 1/1963, 1/1963, Uradni list SFRJ, št. 5/1968, 32/1968, Uradni list RS/I, št. 1/1991 – UZITUL. 3 Uradni list RS/I, št. 27/1991, Uradni list RS, št. 56/1992 - odl. US, 13/1993 - odl. US, 31/1993, 24/1995 - odl. US, 29/1995 - ZPDF, 74/1995 - ZZDZVP, 1/1997 - odl. US, 20/1997 - odl. US, 23/1997 - odl. US, 41/1997 - skl. US, 49/1997 - ZZZIND, 87/1997 - ZZZIND-A, 13/1998 - odl. US, 65/1998, 67/1998 - skl. US, 76/1998 - odl. US, 83/1998 - skl. US, 60/1999 - odl. US, 66/2000 - ORZDen27, 66/2000, 11/2001 - odl. US, 54/2002 - odl. US, 54/2004 - ZDoh-1, 18/2005 - odl. US. 4 Uradni list RS, št. 110-5387/2002 . 5 Uradni list SRS, št. 18/1984. 6 M. T. Fajs; Določanje pripadajočega zemljišča po ZVEtL, 2. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, Zbornik, GV Založba, Ljubljana 2010, 3. tč., str. 123. 7 Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 354/2017 z dne 28. 6. 2018. 8 „Če je po uveljavitvi tega zakona odločba prve stopnje razveljavljena, se postopek nadaljuje po določbah tega zakona." 9 V obravnavani zadevi je bil sklep sodišča prve stopnje izdan 31. 5. 2017. 10 Drugi odstavek 46. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor - ZUN (Uradni list, SRS18/84). Smiselno enako izhaja tudi iz 37. člena ZNNZ. 11 M. Juhart; Funkcionalno zemljišče skozi čas in predpise; PP – 2008, št. 3, str. 22. 12 Glej točke 1-3 četrtega odstavka 7. člena ZVEtL. 13 Glej odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 132/2017 z dne 28. 9. 2017, II Ips 259/2008 z dne 15. 3. 2012 idr. 14 Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 126/1997 z dne 4. 12. 1997. 15 M. Juhart, Funkcionalno zemljišče skozi čas in predpise; PP – 2008, št. 3, str. 22. 16 Iz dejanskih ugotovitev izhaja le, da so prejšnji lastniki spornih nepremičnin dele nepremičnin za potrebe gradnje menjali, obširnejših dejanskih ugotovitev pa v zvezi z menjavo delov parcel in posledično upravičenostjo do denacionalizacije v zvezi s posameznimi parcelami sodišči nižjih stopenj nista ugotavljali, zato se Vrhovno sodišče do teh vprašanj, ki so lahko pomembna za odločanje v obravnavanem nepravdnem postopku, ne more opredeliti. 17 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-457/09-21 z dne 28. 9. 2011. 18 T. Jerovšek, Člen 158 (pravnomočnost); v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 1071–1072.