Jedro

Tožencu, da bi sodišče pri presoji upoštevalo ves njegov dohodek, ni bilo treba dokazati, da ga je porabil za skupno premoženje oziroma potrebe družine.

V primeru, da je toženec zneske najemnin, ki so sicer predstavljali dodaten vir dohodka (obeh) zakoncev, morda res (pa čeprav brez tožničinega soglasja) v času trajanja njune zveze uporabil za lastne potrebe, to ne vodi ne k ugotovitvenemu ne k dajatvenemu zahtevku, kot ga je postavila tožnica, ampak pomeni le podlago za trditev, da je zato prispevek zakonca, ki je brez soglasja drugega z dohodki ali skupnimi prihranki razpolagal, manjši.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni - v točki I izreka tako, da se tožbeni zahtevek po tožbi, da v skupno premoženje pravdnih strank spada 30.000,00 EUR, zavrne; - v točki V izreka tako, da se zahtevek po tožbi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 24. 1. 2014 do plačila, zavrne; - in v točki VII izreka tako, da je tožena oziroma nasprotno tožeča stranka dolžna povrniti tožeči oziroma nasprotno toženi stranki 3.164,64 EUR stroškov v roku 15 dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča. V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje: I.) ugotovilo, da skupno premoženje pravdnih strank obsega 2/9 nepremičnine parc. št. 1574 in 2/9 nepremičnine parc. št. 1575, obe vl. št. ... k. o. ..., osebno vozilo znamke J. in osebno vozilo znamke R. ter 30.000,00 EUR; II.) presodilo, da sta deleža pravdnih strank na tem premoženju enaka; III.) zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je tožena oziroma nasprotno tožeča stranka (v nadaljevanju toženec) zahtevala ugotovitev, da znaša njen delež na skupnem premoženju 7/10, delež tožeče oziroma nasprotne tožene stranke (v nadaljevanju tožnica) pa 3/10; IV.) ustavilo postopek v delu, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da v skupno premoženje spada tudi osebno vozilo Ho. in osebno vozilo R.; V.) odločilo, da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni plačati 17.000,00 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 2.000,00 EUR za čas od 1. 2. 2014 dalje, od zneska 15.000,00 EUR pa od 24. 1. 2014 dalje do plačila; VI.) zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožnica dolžna tožencu plačati 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2014 do plačila; VII.) tožencu naložilo, da tožnici v roku 15- tih dni povrne 3.955,60 EUR pravdnih stroškov.

2. Pritožbo (zoper sodbo) vlaga toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbeni zahtevek tožnice zavrnjen, ugodeno pa bo zahtevku po nasprotni tožbi.

Navaja, da je med strankama glede obsega skupnega premoženja sporno, ali vanj spadajo tudi prihranki 30.000,00 EUR, sporni so tudi deleži na skupnem premoženju.

Prepričan je, da tožnica, na kateri je bilo dokazno breme, ni dokazala, da v skupno premoženje sodijo tudi prihranki v višini 30.000,00 EUR, niti tega, da je toženec za znesek 15.000,00 EUR obogaten oziroma tožnica prikrajšana. Toženec je zahtevku ugovarjal s trditvijo, da najemnine ni prihranil in prihranki ne obstajajo, saj je vse porabil za potrebe družine. V nadaljevanju opozarja na obseg svojih vlaganj v družinski proračun ter dejstvo, da družina ni živela skromno. Toženec je tisti, ki je v večjem deležu nosil stroške tega (bolj luksuznega) dela proračuna, plačevali so se tudi krediti. Logično je zato, da je vnovčil vse svoje prihodke. Ugotovitev sodišča, da z lastno izpovedbo ni dokazal trditve, da je prejeto najemnino porabil za potrebe družine, je v nasprotju z izvedenimi dokazi, zaključek, da je toženec znesek 30.000,00 EUR prihranil, pa zmoten. Odločitev je tudi v nasprotju z razlogi zanjo in je zato obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s pravili o dokaznem bremenu štelo za dokazano, da je bila najemnina v celotnem obdobju desetih let 250,00 EUR. Tega ni z gotovostjo potrdila niti tožnica, priča pa je izpovedovala le o dveh letih, z gotovostjo pa ni potrdila niti višine.

Sodišče bi tožencu moralo priznati tudi večji delež. Pri presoji bi moralo upoštevati dnevnice, ki njegov dohodek povečajo. Sodišče je v nasprotju z izpovedjo toženca zapisalo, da iz nje ne izhaja, da je privarčevani znesek prispeval v skupno premoženje. Toženec pretežnega dela dnevnic ni potrošil za prehrano. Splošno znano je, da dnevnice bistveno presegajo strošek prehrane. Odločitev sodišča, da tega dohodka ne upošteva, je zato zmotna. V skupno premoženje je prispeval tudi kupnino, ki jo je prejel za prodana vozila. Tožnica tega vložka ni zanikala, saj je trdila zgolj to, da je vozila poškodoval in z njimi ni bilo mogoče nič iztržiti, kar se je izkazalo za neresnično. Sodišče bi moralo upoštevati vložek denarja, ki ga je prejel s prodajo delnic. Zatrjeval je, da je pridobil približno 10.000,00 EUR in predložil dokazila o prodaji 123 delnic z oznako Y v vrednosti 6.120,48 DEM in 92 delnic z oznako X v vrednosti 3.311,07 DEM. Do zatrjevanega zneska 6.120,48 DEM se sodišče ni opredelilo in je s tem storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepravilen je tudi preračun tega zneska v EUR. Realna vrednost delnic je bila višja. Na to kaže primerjava s kupnino za stanovanje, ki je znašala 57.300,00 DEM. Sodba je v tem delu arbitrarna in je ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Finančni prispevek toženca v skupno premoženje je bil zato bistveno višji kot prispevek tožnice. Za družino in otroka je skrbel v enaki meri kot tožnica. Opozarja na svojo izpoved, izpovedbo tožnice in prič Č. in N. V. Prispevek toženca je sodišče prezrlo in bagateliziralo. Ugotovitev, da skrb za družino med zakonca ni bila enakomerno porazdeljena, zato ni pravilna, sodba v tem delu pa obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov, ki pa jih ne specificira.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Toženec je v teku postopka trdil in pri tem vztraja tudi v pritožbi, da je v skupno premoženje prispeval denarna sredstva, ki jih je pridobil s prodajo svojega posebnega premoženja, to je osebnega vozila Re., motornega kolesa in V. V zvezi s tem pritožbeno sodišče najprej zavrača pritožbeno navedbo, da tožnica trditve o vložku prejete kupnine v skupno premoženje ni zanikala. To je namreč prvič storila že v pripravljalni vlogi z dne 7. 3. 2011 (list. št. 29), ko je zanikala "kroženje denarja" in navedla, da je toženec obe vozili razbil in povzročil škodo, ki je terjala najetje kredita. V pripravljalni vlogi z dne 30. 3. 2012 (list. št. 42) pa je navedla tudi to, da je toženec vse, za kar trdi, da je vnovčil posebnega premoženja, porabil zase in svoje potrebe. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je (sporno) dejstvo, ali so bila sredstva, ki jih je tožnik dobil s prodajo, res vložena v skupno premoženje, preverilo z izvedbo predlaganih dokazov. Ker tega vložka tožnik ni dokazal (o tem, za kakšen namen je potrošil ta sredstva, ni vedel niti sam izpovedati), je vprašanje v kakšnem stanju so bila vozila in kolikšna je bila kupnina, za odločitev nerelevantno.

6. Pritožnik sodišču prve stopnje v zvezi z zatrjevanim vložkom denarja, ki naj bi ga pridobil s prodajo delnic, neutemeljeno očita, da se do njegovih trditev, da je za delnice iztržil 6.120,48 DEM ni opredelilo. Najprej zato, ker takšne trditve toženec ni postavil (trdil je, da je prejel približno 10.000,00 EUR), potem pa tudi zato, ker to ne drži. S tem, ko je sodišče na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik prodal (le) 92 delnic oznake X in dobil za to 3.311,07 DEM, je ugotovilo tudi to, da v preostalem delu tožnik trditev ni izkazal. Kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato sodišče prve stopnje ni storilo.

7. Zaključek, da je tožnik dokazal zgolj prodajo 92 - tih delnic z oznako X za kupnino 3.311,07 DEM, je tudi pravilen. Res iz listinskih dokazil (priloga B8) izhaja, da naj bi imel toženec v lasti še 123 delnic z oznako Y, vendar njihove prodaje ni dokazal. Predložil je le ponudbo za odkup, ki prodaje ne dokazuje, prodajna pogodba pa se nanaša le na delnice z oznako X. Tudi tožnica ob zaslišanju njihove prodaje ni potrdila, saj o tem ni nič vedela (list. št. 133).

8. Toženec je torej s prodajo delnic v juniju 1999 iztržil (le) 3.311,07 DEM. Način preračuna tega zneska v EUR, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, res ni najbolj ustrezen, saj zanemari porast cen oziroma padec vrednosti denarja v času od sklenitve kupne pogodbe pa do trenutka preračuna (1. 1. 2002), vendar razlika ob drugačnem izračunu ni takšna, da bi lahko vplivala na odločanje. V kolikor bi namreč prejeto kupnino v DEM preračunali v SIT po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan sklenitve kupne pogodbe (4. 6. 1999)1, bi kupnina znašala 327.199,93 SIT. Ta znesek je na dan 31. 12. 2001, ko je bila valuta DEM ukinjena, ob upoštevanju gibanja indeksa cen2, predstavljal znesek 401.147,11 SIT, ta pa (ob upoštevanju srednjega tečaja DEM na isti dan3) 3.542,95 DEM oziroma 1.811,48 EUR4. Tudi v primeru, da bi tolarski znesek kupnine valorizirali na današnji čas (na primer na dan 23. 5. 2017), bi to predstavljalo le 2.433,11 EUR. Ne prvi ne drugi znesek za nakup vozila O. v letu 1999 (niti danes) ne bi zadoščal. Splošno znano je namreč, da so cene novih vozil te znamke daleč presegale in presegajo ta znesek. Da bi toženec kupil staro vozilo in koliko staro, pa ni ne trdil ne o tem izpovedal. Pritožbeno sodišče zato soglaša, da vlaganja tega dela posebnega premoženja v skupno premoženje ni dokazal. Ne glede na to pa dodaja, da tak vrednostno majhen vložek ob upoštevanju vseh ostalih okoliščin konkretnega primera, tudi sicer ne bi vplival na odločitev glede višine deležev na skupnem premoženju.

9. Sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na presojo prispevka pravdnih strank k varstvu, vzgoji in skrbi za otroka ter skrbi za družino kot celoto, ni obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V njej so navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe. Vse to omogoča tudi pritožbeni preizkus.

10. Pritožbeno sodišče zavrača tudi očitek toženca, da je sodišče prve stopnje njegov prispevek v delu prezrlo (in posledično nepravilno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje), saj je iz razlogov izpodbijane sodbe razvidno, da je ugotovilo in pri presoji upoštevalo vse to na kar toženec opozarja v pritožbi: da je vzel starševski dopust (točka 23 izpodbijane sodbe); da je sinova pet oziroma osem let vozil na treninge in tekme (točka 22 in 23 iste sodbe); da jima je v osnovni šoli tudi on pomagal pri izpolnjevanju šolskih obveznosti (točka 22 iste sodbe); da je sodeloval pri fizičnem delu v zvezi z oskrbo konj (točka 65 iste sodbe); in da je v družini skrbel za organizacijske zadeve (točka 27 iste sodbe).

11. Sodišče prve stopnje je ugotovljenemu prispevku dalo tudi ustrezno težo. Pritožbeno sodišče pritožniku verjame, da je v obdobju, ko sta oba otroka trenirala, za otroka porabil ves svoj prosti čas. Vendar pa po drugi strani ni mogoče spregledati tega, kar je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje - oba otroka sta trenirala le določeno število let, zato ta toženčev prispevek že zato ne more biti enakovreden prispevku tožnice, ki je za otroka v vseh ostalih pogledih in to vse od njunega rojstva dalje (in vsakodnevno), sama skrbela. Ona je bila tista, ki je v okviru skrbi za celotno gospodinjstvo zanju kuhala, prala, likala, hodila v trgovino, hodila na govorilne ure, odšla na bolniški dopust, če sta zbolela, poleg tega pa jima je (tudi ona) pomagala pri šolskih obveznostih, v času tožnikovega nadurnega dela in pogostih službenih odsotnosti pa je sama delala tudi tisto, ker je sicer delal toženec. Enako velja tudi za drugo delo, ki je bilo potrebno, da je družina kot celota sploh funkcionirala. Pritožbeno sodišče soglaša s tem, da je šlo pri toženčevem prispevku, ki se je odražal v organiziranju letovanj, izletov, popravilu vozil, iskanju cenovno ugodnih nakupov, plačevanju položnic in podobno, za občasna opravila. Pri delih, ki so bila vsakodnevno potrebna, (gospodinjska opravila, fizično delo doma) pa toženec ni sodeloval oziroma tožnici tudi ni pomagal. Njegovega prispevka že zato ni mogoče izenačiti s prispevkom tožnice. Ugotovitev sodišča prva stopnje, da je bil v pogledu prispevka k varstvu, vzgoji in skrbi za otroka ter skrbi za družino kot celoto, tožničin prispevek veliko večji kot toženčev, je zato pravilna.

12. Sodišče prve stopnje dnevnic, ki so bile tožencu izplačane zaradi službenih potovanj, ni upoštevalo pri ugotavljanju višine njegovih dohodkov, saj je zaključilo, da ni dokazal, da bi jih (v delu, ki ga je privarčeval) prispeval v skupno premoženje. Tak pristop je materialnopravno zmoten, saj tožencu, da bi sodišče pri presoji upoštevalo ves njegov dohodek, ni bilo treba dokazati, da ga je porabil za skupno premoženje oziroma potrebe družine5. 13. Vendar pa to na pravilnost odločitve ni vplivalo. Najprej zato, ker toženec višine dnevnic, ki jih je prihranil in so povečale njegov dohodek, ni opredelil niti dokazal. Sodišče že zato ni imelo podlage, da bi sicer ugotovljenim dohodkom prištevalo še konkretne zneske iz naslova dnevnic. Pa tudi v primeru, da bi to storilo in (tožencu v korist) upoštevalo, da je uspel prihraniti na primer polovico dnevnic, toženčev dohodek na ta račun ne bi bil povečan do te mere, da bi to, glede na vse ostale okoliščine konkretnega primera, vplivalo na odločitev glede deležev na skupnem premoženju. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje tako izhaja, da naj bi v devetih letih (od 2002 do 2011) z dnevnicami zaslužil 19.735,62 EUR, torej približno 2.000,00 EUR letno. V kolikor polovico tega zneska prištejemo k dohodku za leta, za katera je sicer sodišče prve stopnje ugotovilo višino osebnega dohodka6 (pri čemer zanemarimo, da je bila višina dnevnic v preteklosti zagotovo nižja), bi to pomenilo le za približno 10.000,00 EUR višji toženčev dohodek (torej dohodek nekje okrog 90.000,00 EUR). To bi pomenilo, da je imel toženec še vedno (le) za približno 1/3 višje dohodke od tožnice.

14. Že sodišče prve stopnje je poudarilo, da zakon vzpostavlja domnevo, da sta deleža zakoncev enaka (prvi odstavek 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR), zakonec, ki meni, da je k skupnemu premoženju prispeval v drugačnem razmerju, pa lahko to domnevo izpodbije. Na njem je torej trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo njegov višji delež. Ob tem sodna praksa ves čas poudarja, da pri ugotavljanju deležev ne gre za računsko operacijo, temveč za celovito presojo vseh prispevkov partnerjev. To domnevo je mogoče ovreči le, če gre za očitno nesorazmerje7. Glede na tožničin bistveno večji prispevek k varstvu, vzgoji in skrbi za otroke ter skrbi za družino kot celoto in ugotovitev, da se je toženec ukvarjal s hobiji, vsaj občasno pa tudi vdajal pretiranemu uživanju alkohola, kar je bilo vse povezano s stroški, njegov večji dohodek (tudi ob upoštevanju dela dnevnic) in zneska, ki ga je prejel s prodajo delnic, ne daje podlage za ugotovitev, da je v konkretnem primeru podano takšno očitno nesorazmerje. Odločitev sodišča prve stopnje, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka, je zato pravilna, pritožba pa glede tega neutemeljena.

15. Med pravdnima strankama ni sporno, da gre pri stanovanju, ki ga je toženec oddajal, za skupno premoženje. Ker so skupno premoženje tudi "plodovi" skupnega premoženja, je bila skupno premoženje tudi najemnina, ki je bila pridobljena z oddajanjem stanovanja. Tožnica je trdila, da je zneske najemnine toženec prihranil in jih ima v posesti ter zato zahteva ugotovitev, da v skupno premoženje spada tudi znesek 30.000,00 EUR in izplačilo - to je 15.000,00 EUR. Plačilo polovice tega zneska zahteva tudi za primer, da toženec denarja nima več, saj je s tem denarjem razpolagal brez njenega soglasja. Toženec je ugovarjal zatrjevani višini prejete najemnine, ugovarjal pa je tudi obstoju prihrankov ter svoji obogatitvi. Trdil je, da je vse, kar je dobil, porabil za potrebe družine. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je toženec v desetih letih res prejel 30.000,00 EUR. Ker ni dokazal, da je ta denar porabil za potrebe družine, je zahtevku tožnice ugodilo.

16. Da bi prihranki (vsaj v času razpada skupnosti) v višini 30.000,00 EUR pri tožencu obstajali, sodišče prve stopnje ni ugotovilo8. Zahtevka (tako ugotovitveni kot dajatveni) na tej podlagi zato ne moreta biti utemeljena. Neutemeljena pa sta tudi v primeru, da je toženec zneske najemnin, ki so sicer predstavljali dodaten vir dohodka (obeh) zakoncev, morda res (pa čeprav brez tožničinega soglasja) v času trajanja njune zveze uporabil za lastne potrebe. To namreč ne vodi ne k ugotovitvenemu ne k dajatvenemu zahtevku kot ga je postavila tožnica, ampak pomeni le podlago za trditev, da je zato prispevek zakonca, ki je brez soglasja drugega z dohodki ali skupnimi prihranki razpolagal9, manjši. Takšno je tudi ustaljeno stališče sodne prakse10. V skladu z načelom realne subrogacije bi sicer v skupno premoženje spadala terjatev do zakonca, ki je neupravičeno (brez soglasja drugega zakonca) porabljal skupna sredstva. Ker pa so dohodki hkrati merilo za določanje deleža na skupnem premoženju (drugi odstavek 59. člena ZZZDR), je rešitev ustrezna11. Zahtevka, kot ju je postavila tožnica, sta zato neutemeljena, trditev, da je toženec prejeto najemnino brez soglasja tožnice porabil zase, pa v konkretnem primeru, tudi če bi se izkazala za resnično, ne bi vplivala na odločitev. Tožnica namreč višjega deleža na skupnem premoženju ni zahtevala12. Pritožbeno sodišče se zato z vprašanjem, ali je sodišče prve stopnje višino najemnine pravilno ugotovilo in vprašanjem, za kaj je bila potrošena, ni ukvarjalo, saj sta odgovora za odločitev nerelevantna.

17. Pritožba je v tem delu zato utemeljena in ji je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje pa v točki I in V spremenilo tako, da je zahtevek za ugotovitev, da v skupno premoženje spada 30.000,00 EUR in zahtevek, da je toženec dolžan tožnici plačati 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2014 dalje, zavrnilo. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanih, a nespremenjenih delih na podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

18. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari, je moralo pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločiti o stroških celotnega postopka. Tožnica je s tožbo deloma uspela, toženec pa je z nasprotno tožbo v celoti propadel. Pritožbeno sodišče zato (skupen) uspeh tožnice ocenjuje na 90 % (po tožbi na 80 %, po nasprotni tožbi 100 %), (skupen) uspeh toženca pa na 10 %. Sorazmerno temu uspehu sta pravdni stranki upravičeni tudi do povračila stroškov celotnega postopka. Stroški tožnice pred sodiščem prve stopnje so bili že odmerjeni in s pritožbo niso izpodbijani. Znašajo 3.955,60 EUR. V pritožbenem postopku stroškov ni imela. Glede na doseženi uspeh je tožnica upravičena do povračila 3.560,04 EUR. Tožencu je pritožbeno sodišče priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) za tožbo in nasprotno tožbo, to je dvakrat po 765,70 EUR, nagrado za (en) narok (ob upoštevanju skupne vrednosti spora po tožbi in nasprotni tožbi) po tarif. št. 3102 ZOdvT v višini 944,40 EUR, pavšalne stroške v višini 2 %, to je znesek 49,52 EUR, 22 % DDV (555,57 EUR) ter plačano takso za postopek z nasprotno tožbo v višini 873,00 EUR, skupaj torej 3.953,89 EUR. Pritožbenih stroškov, saj toženec povračila ni specificirano zahteval (drugi odstavek 163. člena ZPP), mu ni priznalo. Glede na uspeh v postopku je upravičen do povračila 395,40 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženec dolžan tožnici plačati 3.164,64 EUR. Stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (točka VII izreka) je pritožbeno sodišče glede na to spremenilo tako, da je tožencu naložilo povračilo za 790,96 EUR nižji znesek.

1 Srednji tečaj Banke Slovenije za valuto DEM je tega dne znašal 98,82 SIT. 2 Revalorizacijo je mogoče opraviti na spletni strani Statističnega urada RS: http://www.stat.si/preracuninew 3 Srednji tečaj banke Slovenije za DEM na dan 31. 12. 2001 je bil 113,2241 SIT. 4 Menjalni tečaj DEM - EUR je bil s 1. 1. 2002 določen na 1,95583 in se ne spreminja. 5 Tudi v primeru, če eden od zakoncev del svojih dohodkov porablja izključno za lastne potrebe, to ne predstavlja podlage za njihovo (računsko) zmanjševanje, ampak to lahko vpliva le na oceno njegovega prispevka (ta se s takšno porabo zmanjšuje) k nastanku skupnega premoženja. Pri tem je trditveno in dokazno breme za takšno porabo na drugem zakoncu. Tožnica je to v konkretnem primeru tudi trdila (toženec naj bi del svojega dohodka porabljal za različne hobije in alkohol), sodišče pa ji je sledilo (glej razloge v točki 73 izpodbijane sodbe). 6 Gre za leta 1992 do vključno 1994, 1998 do vključno 2003 in 2008, torej skupno deset let. 7 Glej odločbe VS RS II Ips 754/2009, II Ips 895/2007, II Ips 475/2007 in druge. 8 Toženec zato takšno neobstoječo ugotovitev v pritožbi brez potrebe izpodbija. 9 Da je toženec skupna sredstva porabljal (tudi) za svoje potrebe, je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo in pri presoji upoštevalo. 10 Primerjaj odločbe VS RS II Ips 843/1994, II Ips 54/2004 in II Ips 1097/2007. 11 Jasna Hudej in Iztok Ščernjavič, Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, 2010, št. 11-12, stran 777. 12 S takim zahtevkom glede na višje toženčeve dohodke tudi sicer ne bi uspela.