Jedro

Terjatve, ki je stranka kot upnik ni uveljavljala v stečajnem postopku, ne more uveljavljati v pravdnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da obstoji njena v stečajnem postopku zoper toženo stranko prijavljena terjatev v znesku 3,417.771,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.10.1994 dalje do plačila. Tožeči stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka in uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 353. člena ZPP ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Navedla je, da se terjatev nanaša na protivrednost posojene volne, ki je tožena stranka ni niti vrnila, niti plačala. V delu, ki se nanaša na navedeno terjatev, pa sodbe sploh ni mogoče preizkusiti, saj sodišče kljub listinskemu dokazu z dne 3.3.1993 in navedbam tožeče stranke zaključuje, da ni dokaza o dejanskem prevzemu volne. Iz navedene listine izhaja, da je tožena stranka blago prejela na podlagi akta državnega organa in ne le pogodbe. Pritožbi je priložila še dispozicijo za prevzem volne in obvestilo tožene stranke z dne 16.7.1993, v katerem tožena stranka priznava prejem bombaža in volne.

Pritožbenih stroškov ni priglasila.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot podlago v stečajnem postopku uveljavljani terjatvi je tožena stranka navedla med strankama sklenjeno pogodbo o posojilu bombaža z dne 9.1.1992 in aneksa k tej pogodbi (priloga A4). Potem, ko je stečajni upravitelj del njene prijavljene terjatve iz navedene pogodbe v stečajnem postopku priznal, pa je skladno z napotitvenim sklepom tožeča stranka vložila tožbo zaradi ugotovitve obstoja prerekane terjatve v znesku 3,417.771,00 SIT s pripadki, ki pa jo je prav tako temeljila na citirani pogodbi z aneksi. V tej pogodbi in njenih aneksih (priloge A2, A3 in B2) pa ni zaslediti, da je bilo predmet posojilne pogodbe tudi posojilo volne, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče. Za terjatev iz naslova posojilne pogodbe tožeča stranka ni imela podlage v pogodbi o posojilu bombaža in njenih aneksih. Na podlagi izvedenih dokazov je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da poleg že delno plačanega bombaža in v stečajnem postopku priznane terjatve iz navedene pogodbe, toženi stranki ne gre tudi terjatev v znesku 3,417.771,00 SIT. V pripravljalni vlogi z dne 28.4.1997 (list. št. 8 do 9) je tožeča stranka zatrjevala, da je poleg bombaža toženi stranki posodila tudi 2652 kg volne in kot dokaz predložila specifikacijo D.s.S. z dne 3.3.1993 (priloga A6) ter predlagala zaslišanje priče F.L..

Ker je v stečajnem postopku tožeča stranka uveljavljala svojo terjatev zgolj na podlagi pogodbe o posojilu bombaža, je z navajanjem dejstev o posojilu volne kot podlagi vtoževane terjatve v tolarski protivrednosti posojene količine volne, ki v pogodbi o posojilu bombaža, kot je bilo že povedano, nima podlage, tožeča stranka spremenila identiteto zahtevka (primerjaj prvi odstavek 191. člena ZPP). Pravnega interesa za ugotovitveno tožbo tako z napotitvenim sklepom stečajnega senata za terjatev, ki je ni uveljavljala v stečajnem postopku, tožeča stranka ne more izkazati (drugi odstavek 187. člena ZPP).

Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da prvostopno sodišče dopisa D.s.S. z dne 3.3.1993 dokazno ni pravilno ovrednotilo.

Tožeča stranka, ki v stečajnem postopku ni uveljavljala terjatev na podlagi posojila volne (primerjaj 2. točko tretjega odstavka 137. člena ZPPSL), take terjatve namreč izven stečajnega postopka ne more uveljavljati (prvi odstavek 137. člena ZPPSL).

Pritožbeno sodišče pa kot pritožbenih novot na podlagi prvega odstavka 496.a člena ZPP tudi ni smelo presojati šele v pritožbi priloženih listin (prilogi A7 in A8), saj tožeča stranka ni pojasnila in verjetno izkazala, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla predložiti v postopku na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in na podlagi 368. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje potem, ko je ugotovilo, da prvostopno sodišče ni zagrešilo kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 365. člena ZPP).

Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi prvega odstavka 498. člena ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99).