Jedro

Prva tožnica utemeljeno navaja, da je stališče sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevano subjektivno nevarnostjo prestrogo. Za subjektivno nevarnost po prej navedenem pravnem določilu mora biti izkazano konkretno ravnanje dolžnika, ki ima lahko za posledico otežitev ali preprečitev možnosti, da bi upnik dejansko prišel do poplačila terjatve. Prva tožnica je glede tega trdila, da je toženec upokojenec, ki prejema razmeroma nizko pokojnino (okoli 1.000 EUR mesečno), od katere bi moral drugi tožnici plačevati še preživnino. Nadalje je trdila, da je toženec večino, to je 83 nepremičnin, med njimi tudi nepremičnine, pridobljene v času trajanja zunajzakonske skupnosti, ki so skupno premoženje zakoncev, že odtujil na podlagi notarskega zapisa pogodbe o preužitku z dne 6. 7. 2023.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po kateri: se toženi stranki (tožencu) prepove odtujitev in obremenitev v predlogu navedenih nepremičnin v k.o. A., k.o. B., k.o. C. in k.o. D., vseh do celote; se prepoved po uradni dolžnosti zaznamuje z vpisom zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi pri navedenih nepremičninah v korist tožeče stranke; prepoved velja še 60 dni od pravnomočnosti sodbe, izdane v predmetni pravdni zadevi, v primeru vložitve izrednega pravnega sredstva pa 60 dni od odločitve Vrhovnega sodišča RS; ugovor toženca zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka (prva in druga tožnica) iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožnici primarno izpostavljata, da sodišče druge tožnice brez izdaje sklepa in brez obrazložitve ni obravnavalo kot stranke postopka, s čimer je storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnici sta namreč v tožbi zapisali, da je druga tožnica v času vložitve tožbe še mladoletna. Na podlagi 269. člena Družinskega zakonika (DZ) je druga tožnica zahtevala, da ji sodišče za čas od vložitve tožbe do njene polnoletnosti določi kolizijskega skrbnika. Sodišče v izpodbijanem sklepu o tem ni sprejelo nobenega stališča, ni določilo kolizijskega skrbnika in ga ni pozvalo k odobritvi pravdnih dejanj, nasploh ni ravnalo v korist in zaščito pravnih interesov še mladoletne druge tožnice.

Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede razpolaganja toženca z njegovim premoženjem. Že samo dejstvo, ki sta ga dokazali tožnici, da je toženec razpolagal s 83 nepremičninami v svoji lasti neodplačno in v korist zgolj enega svojega potomca, pri čemer ima tri sinove in hčerko (drugo tožnico), kaže na to, da namerava odsvojiti prav vse svoje nepremično premoženje, z namenom, da ne bi mogel iz naslova skupnega premoženja plačati ničesar, kar sta sicer zatrjevali tožnici. Kot izhaja iz predloga tožnic, ki sta predlagali prepoved razpolaganja in obremenitve preostalih 22 nepremičnin, toženec ni razpolagal le s temi od skupno 105-ih, kar je le z 20 % svojega premoženja. Poleg tega je toženec pogodbo sklenil po smrti matere tožnic (zapustnice) in ne po razhodu z zapustnico, do katerega je prišlo že leta 2018. Razlog in namen toženca je bil, da se znebi vsega premoženja, da mu ne bilo treba plačati ničesar iz naslova skupnega premoženja, kar jasno utemeljuje subjektivni razlog za utemeljenost predlagane začasne odredbe. Tožnici sta po izdaji izpodbijanega sklepa izvedeli za nova dejstva in dokaze, ki jima prej niso bili znani. Druga tožnica je sinu toženca E. E. omenila tožbo, ta pa ji je povedal in pokazal, da je oče v pismu, ki mu ga je poslal, jasno nakazal, da namerava razpolagati prav z vsem svojim premoženjem. V pismu, ki mu ga je poslal 30. 6. 2023, je jasno navedel, da namerava na tistega, ki ga bo preživljal, prepisati dve tretjini svojega premoženja, preostalo tretjino pa med preostale tri otroke.

Materialnopravno stališče izpodbijanega sklepa, da zgolj neodplačna odtujitev 83 nepremičnin na podlagi preužitne pogodbe ne izkazuje subjektivnega razloga za izdajo začasne odredbe, je napačno. Gre za pretirano strogo razumevanje pogojev za izdajo začasne odredbe, kar krni pravico tožnic do učinkovitega sodnega varstva. Brez zavarovanja premoženja lahko toženec tudi s preostalim premoženjem prosto razpolaga in ga neodplačno odtuji. Tožnici pa nato, tudi če bi s sodnim varstvom na podlagi tožbe uspeli, sodbe ne bi mogli več izvršiti, saj toženec ne bi imel več premoženja za plačilo in sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Tožnici poudarjata, da je treba, če pride do spora, v vsakem primeru posebej ugotoviti obseg in vsebino upravičenj obeh pravdnih strank. Tožnici sta zatrjevali, da bi toženec z odtujitvijo preostalih nepremičnin izgubil še zadnje premoženje, ki je lahko vir za poplačilo terjatve, ki jo uveljavljata s tožbo. Bistveno vprašanje je, ali bi toženec ta vir lahko zagotovil drugje tudi, če bi nepremičnine obremenil ali odtujil, tega vprašanja si sodišče ni zastavilo, ampak je le pavšalno ugotavljalo, da bi prav te nepremičnine lahko pomenile vir za prostovoljno poplačilo terjatve in jih zato ni mogoče obremeniti. Taka utemeljitev sodišča pa je v nasprotju s trditvijo, da zavarovanje, ki ga predlagata tožnici, ni potrebno. Bistveno je, da sta tožnici dokazali toženčevo ravnanje, ki bo ogrozilo izvršbo. Sodišče tudi ni upoštevalo, da tožnici pri dodatnem dokazovanju dejstev ovira, da gre za dejstva iz toženčeve sfere, ki jima niso znana. Stališče sodišča, da tožencu neznatna škoda ne bi nastala, je preuranjeno, saj upošteva le možnost, da bi hotel toženec s tem premoženjem razpolagati na način, da bi nepremičnine odtujil ali obremenil. Prav tako ravnanje pa bi pomenilo, da je nujno zavarovanje, saj drugega premoženja toženec nima. Če toženec nepremičnin ne namerava odsvojiti ali obremeniti, pa mu zaradi zavarovanja ne nastane nobena škoda. Dokazni standard verjetnosti subjektivne nevarnosti uveljavitve njune terjatve sta tožnici dokazali že s tem, ko sta navedli, da je toženec po smrti njune matere neodplačno odtujil pretežni del svojega premoženja.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, kljub temu, da sta predlog za izdajo začasne odredbe vložili obe tožnici, odločilo le o predlogu prve tožnice, o predlogu druge tožnice pa ni odločilo. Pritožbo druge tožnice, ki navaja, da je sodišče ni obravnavalo kot stranke postopka, je zato treba šteti kot predlog za dopolnitev sklepa in bo moralo sodišče prve stopnje o njenem predlogu še odločiti, potem ko bo najprej poskrbelo za ustrezno odobritev njenih pravdnih dejanj, glede na to, da je bila druga tožnica tako v času vložitve tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe kot v času vložitve predloga za dopolnitev še mladoletna.1 Ker je torej sodišče odločilo le o predlogu prve tožnice, sodišče druge stopnje odloča le o njeni pritožbi.

5. Tožnici zoper toženca vtožujeta tako nedenarno kot denarno terjatev, zavarovanje z začasno odredbo sta predlagali za denarno terjatev. Pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve določa 270. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ, po katerem mora upnik izkazati za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 270. člena ZIZ). Hkrati mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ).

6. Prva tožnica utemeljeno navaja, da je stališče sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevano subjektivno nevarnostjo prestrogo. Za subjektivno nevarnost po prej navedenem pravnem določilu mora biti izkazano konkretno ravnanje dolžnika, ki ima lahko za posledico otežitev ali preprečitev možnosti, da bi upnik dejansko prišel do poplačila terjatve. Prva tožnica je glede tega trdila, da je toženec upokojenec, ki prejema razmeroma nizko pokojnino (okoli 1.000 EUR mesečno), od katere bi moral drugi tožnici plačevati še preživnino. Nadalje je trdila, da je toženec večino, to je 83 nepremičnin, med njimi tudi nepremičnine, pridobljene v času trajanja zunajzakonske skupnosti, ki so skupno premoženje zakoncev, že odtujil na podlagi notarskega zapisa pogodbe o preužitku z dne 6. 7. 2023. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da to dejstvo ne vodi k zaključku, da bo toženec odsvojil tudi nepremičnine, na katere se nanaša predlog za izdajo začasne odredbe, saj teh nepremičnin ni vključil v pogodbo o preužitku in bi z odplačno odtujitvijo ali obremenitvijo teh nepremičnin lahko prišel do sredstev, s katerimi bi bil zmožen terjatev tožnic poravnati.

7. Prva tožnica utemeljeno opozarja, da toženec ni razpolagal le z 22 nepremičninami od skupno 105, torej le z 20 % svojega premoženja. Poleg tega je zmoten zaključek in predvidevanje o odplačni odtujitvi, s katero bi toženec lahko prišel do sredstev, s katerimi bi bil zmožen terjatev tožnice poravnati. Sodišče za takšne ugotovitve ni imelo niti trditvene podlage, saj predloga za izdajo začasne odredbe tožencu sploh še ni vročalo. Končno pa prva tožnica utemeljeno opozarja na dopustne pritožbene novote. Pritožbi namreč prilaga pismo, ki ga je toženec poslal svojemu sinu E. E., iz katerega izhaja, da namerava toženec razpolagati z vsem svojim premoženjem. V pismu z dne 30. 6. 2023, za katero je drugi tožnici naknadno povedal in ji ga pokazal E. E., je namreč toženec navedel, da namerava na tistega, ki ga bo preživljal, prepisati dve tretjini svojega premoženja, preostalo tretjino pa namerava prepisati med preostale tri svoje otroke. Prva tožnica utemeljeno navaja, da iz tega verjetno izhaja, da iz naslova skupnega premoženja med zapustnico in tožencem ta tožnicama ne namerava plačati ničesar. S pogodbo o preužitki pa je nato z že navedenimi 83 nepremičninami dejansko že razpolagal. 8. Prva tožnica torej utemeljeno opozarja, da je stališče sodišča prve stopnje prestrogo, takšna je tudi razlaga subjektivnega pogoja za izdajo začasne odredbe iz 2. točke 270. člena ZIZ. Na odločitev oziroma ugotovitev verjetnosti obstoja subjektivne nevarnosti pa vplivajo tudi novo zatrjevana dejstva in nova dokaza, priložena oz. predlagana pritožbi, kar predstavlja, kot je bilo že navedeno, dopustne pritožbene novote.

9. Pritožba prve tožnice je tako utemeljena. Glede na značilnosti postopka zavarovanja (predviden ugovor v primeru ugoditve predlogu za izdajo začasne odredbe) je bilo zato treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

10. V novem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno presodi, ali so podani pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe s stopnjo verjetnosti, pri čemer je standard verjetnosti podan, če je argumentov, ki govorijo za nek sklep, več kot nasprotnih argumentov. Poleg ponovne presoje o obstoju nevarnosti pa se bo moralo sodišče opredeliti tudi do prvega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je verjetnosti obstoja terjatve, do katerega se, ker je predlog zavrnilo iz že prej navedenih razlogov, še ni opredelilo.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo.

1 Kot je razvidno iz podatkov spisa (l. št. 18 in priloga C1), pa ji je Center za socialno delo ... dne 9. 8. 2023 že postavil kolizijskega skrbnika.