Jedro

Za odločitev, ali je po presoji dobrega gospodarstvenika poseg v pravice delničarjev do delitve (vsaj z zakonom določenega minimalnega deleža) bilančnega dobička, nujen, je ključno, kaj družba (na kateri je dokazno breme za to „nujnost“) navede (in dokaže) o svojih pogojih poslovanja. Samo zatrjevanje tožene stranke, da je nedelitev bilančnega dobička nujna zaradi izognitvi potrebi po najemu kredita, pa tudi sklicevanje na razmere na trgu (med katerimi pritožba posebej izpostavlja nepredviden porast cen surovin), na likvidnostni krč, na povečevanje poslovnih obveznosti ipd., zato ne zadošča za presojo, da so bile okoliščine, v katerih je tožena stranka poslovala, takšne, da bi opravičile poseg v siceršnje pravice delničarjev do udeležbe na dobičku vsaj v minimalnem, zakonsko določenem deležu.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče razsodilo, da se izpodbijani sklep 20. seje skupščine tožene stranke z dne 16.6.2011, sprejet pod točko 2a dnevnega reda, ki se glasi: „Bilančni dobiček poslovnega leta 2010 znaša 939.917,00 EUR in se v celoti uporabi oziroma odvede v druge rezerve iz dobička“, spremeni tako, da se od bilančnega dobička znesek v višini 398.794,36 EUR v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe razdeli delničarjem, ki so vpisani v delniško knjigo na drugi delovni dan po zasedanju skupščine, pri čemer dividenda znaša 0,16 EUR bruto na delnico, preostali del bilančnega dobička v znesku 541.122,64 EUR pa se uporabi oziroma odvede v druge rezerve iz dobička. Nadalje je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 10.449,60 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov in v pritožbi navedla, da je vprašljivo, ali je stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi III Ips 14/2009 o nujnosti (ne)poseganja v pravico do udeležbe na dobičku, še vedno lahko aplicirano glede na notorne razmere, v katerih trenutno živimo. Za razliko od tržnih razmer, ki so veljale ob odločanju Vrhovnega sodišča RS, terjajo današnji krizni časi skrben preudarek vsakega gospodarskega subjekta in njene uprave, za kaj namenja likvidna sredstva. Zato ne more tožena stranka „sprejeti avtomatizma pri izpodbijanju skupščinskih sklepov“. Zakon nalaga presojo okoliščin, v katerih se nahaja gospodarska družba in presojo skrbnosti uprave, česar pa prvostopno sodišče ni napravilo. Pritožnica tudi ne more soglašati z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o nesubstanciranosti toženčevih navedb in njihovi pavšalnosti. Tožena stranka je navedla vrsto okoliščin, ki so med seboj prepletene, tako da je nemogoče izpostaviti zgolj eno izmed njih. Tako je npr. tožena stranka imela negativen denarni tok, kar samo po sebi ni razlog za neizplačilo dividend. Ker pa je nase prevzela več obveznosti zaradi potreb po vlaganjih in se pri tem soočila z nepričakovano visokim poskokom cen pšenice, je morala vzeti še več kredita za pokritje razlike v ceni pšenice. Za tožečo stranko je pomembnejši trg in njeno lastno poslovanje, kot njena simbolična izpod 10 % osnovnega kapitala vredna naložba v M. d.d., do česar pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Pritožba je nadalje očitala, da je sodišče napačno zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca finančne stroške, ki bi podal mnenje o tem, ali okoliščine, v katerih posluje tožena stranka, narekujejo zadržanje bilančnega dobička. Zavrnilo je kot nepotrebnega tudi dokaz s poizvedbami na Ministrstvo za kmetijstvo, Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, in sicer glede porasta cen pšenice v letu 2010 glede na leto 2009, ne da bi to svojo odločitev obrazložilo. Zato se sodba v tem delu ne more preizkusiti in je s tem storjena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da navkljub notorno težkim gospodarskim razmeram, na katere pritožba opozarja, ostanejo pravila o delitvi oz. nedelitvi bilančnega dobička, ki izhajajo iz načel korporacijske ureditve in izrecnih zakonskih določb, lahko samo enaka. Pravica do dela dobička je ena najpomembnejših premoženjski pravic delničarjev, kot to določa drugi odstavek 176. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), pri čemer velja načelo, da se bilančni dobiček praviloma v celoti deli delničarjem (sedmi odstavek 230. člena ZGD-1). ZGD-1 je v prvem odstavku 399. člena določil kot najmanjši delež v bilančnem dobičku, ki se v višini 4% osnovnega kapitala mora deliti delničarjem. Za izjemo od tega načela, to je da se delničarjem ne razdeli dobiček niti v tem zakonsko določenem najmanjšem deležu v bilančnem dobičku, pa je potrebna ugotovitev, da družba (tožena stranka) ne bi mogla svojih nujno potrebnih ciljev doseči na noben drug sprejemljiv način (z vidika dobrega gospodarstvenika), kot prav s tem, da tudi tega zakonsko določenega minimuma bilančnega dobička ne razdeli. Kriterije presoje (in ne „avtomatizem“, kot to pavšalno sodišču očita pritožba), kdaj so okoliščine poslovanja družbe takšne, da se lahko uporabi izjema od siceršnjega zakonskega pravila, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije izčrpno obrazložilo v sodbi III Ips 14/2009, na katero se je pravilno oprlo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Po prepričanju sodišča so stališča Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v navedeni sodbi povsem uporabljiva tudi v zaostrenih gospodarskih razmerah, v katerih je poslovala tožena stranka (in načrtovala svoje poslovanje za naprej) v letu 2011, ko je skupščina odločala o delitvi bilančnega dobička.

Za odločitev, ali je po presoji dobrega gospodarstvenika poseg v pravice delničarjev do delitve (vsaj z zakonom določenega minimalnega deleža) bilančnega dobička, nujen, je ključno, kaj družba (na kateri je dokazno breme za to „nujnost“) navede (in dokaže) o svojih pogojih poslovanja. V tem delu pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami prvostopnega sodišča, da samo zatrjevanje tožene stranke, da je nedelitev bilančnega dobička nujna zaradi izognitvi potrebi po najemu kredita, pa tudi sklicevanje na razmere na trgu (med katerimi pritožba posebej izpostavlja nepredviden porast cen surovin), na likvidnostni krč, na povečevanje poslovnih obveznosti ipd., ne zadošča za presojo, da so bile okoliščine, v katerih je tožena stranka poslovala, takšne, da bi opravičile poseg v siceršnje pravice delničarjev do udeležbe na dobičku vsaj v minimalnem, zakonsko določenem deležu. Tožena stranka bi morala določno navesti, katerih nujno potrebnih pogojev oz. ciljev poslovanja ne bo mogla doseči prav zaradi te delitve bilančnega dobička. Ker pa teh navedb v postopku ni podala, je prvostopno sodišče tudi ob ugotovitvi, da je tožena stranka v letu 2010 dosegla višji dobiček kot v predhodnem letu, da je prišlo do povečanja planiranih rezultatov, čistega prihodka od prodaje, in da se je zvišal čisti dobiček na delnico (česar pritožba tudi ne izpodbija), pravilno zaključilo, da tožena stranka ni izkazala pogojev iz prvega odstavka 399. člena ZGD-1, zaradi katerih naj se bilančni dobiček ne bi delil niti v višini 4% osnovnega kapitala, to je v znesku 398.794.36 EUR. Zato je pravilno, v skladu z drugim odstavkom 399. člena ZGD-1, ugodilo tožbenemu zahtevku, da se skupščinski sklep spremeni tako, da se bilančni dobiček iz poslovnega leta 2010 razdeli med delničarje v višini zakonsko določenega najmanjšega deleža. Ker torej že navedbe tožene stranke niso bile zadostne, da bi izkazala razloge, zaradi katerih naj ne bi delila bilančnega dobička niti v najmanjšem zakonskem deležu, je prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca finančne stroke, saj slednji tudi ne bi mogel manjkajočih trditev s svojim mnenjem nadomestiti. Enako velja tudi za predlagani dokaz tožene stranke s poizvedbami pri Ministrstvu za kmetijstvo, Agenciji RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, v zvezi s katerim sodišče prve stopnje res ni obrazložilo, zakaj ga je zavrnilo, vendar ta kršitev zaradi predhodno navedenega razloga ni vplivala na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Pritožba je zato tudi v tem delu neutemeljena. V zvezi s predlaganim dokazom s postavitvijo izvedenca finančne stroke, kateremu naj bi se postavila naloga, „da poda mnenje o tem, ali okoliščine, v katerih posluje tožena stranka, narekujejo zadržanje bilančnega dobička“, pa je pripisati še, da je vsebina tako postavljenega vprašanja prav pravno vprašanje, na katerega mora sodišče s svojo razsodbo odgovoriti, ko presoja utemeljenost tožbe za izpodbijanje skupščinskega sklepa o uporabi bilančnega dobička. Gre torej za pravno vprašanje, za katero odgovora ni mogoče prepustiti strokovnjaku finančne stroke.

Pritožbeno sodišče je na podlagi zgoraj navedenih razlogov pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo, saj tudi ni ugotovilo razlogov, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka; odgovor na pritožbo, ki ga je podala tožeča stranka, pa ni prispeval k razjasnitvi stvari oz. k odločitvi sodišča, zato mora tudi tožeča stranka sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).