Jedro

Toženka je ugotovila, da je da je vsem prosilcem v Bolgariji zagotovljena nastanitev, prehrana in zdravstvena oskrba, da bo tožnik nastanjen v centru oz. nastanitveni enoti, ki jo upravlja državna agencija za begunce ob upoštevanju njegovega zdravstvenega stanja in finančnega statusa, ter da so v centrih usposobljeni zdravstveni delavci (odgovor pristojnega bolgarskega organa o zagotovljenih pogojih nastanitve). Da bi bili trenutni nastanitveni pogoji prosilcev za mednarodno zaščito tako slabi, da ne zagotavljajo minimalnih standardov za človeka dostojno življenje oz. da so s tem v zvezi dostopne novejše informacije, pa tožnik ne trdi.

Tožba v upravnem sporu ne zadrži izvršitve izpodbijanega sklepa, kar pomeni, da bi tožnik s takojšnjo predajo Bolgariji izgubil možnost, da njegovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnava Republika Slovenija oziroma druga odgovorna država članica, s tem pa bi mu bila odvzeta tudi pravica do učinkovite pritožbe zoper to sodbo in sklep. Tožniku bi torej z izvršitvijo nastala težko popravljiva škoda.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-61/2014/33 (1313-05) z dne 28. 1. 2015 odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Bolgariji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje.

Iz obrazložitve izhaja, da odločitev temelji na prvem odstavku 13. člena in drugem odstavku 3. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III), in da je toženka 16. 5. 2014 prejela odgovor Bolgarije o sprejemu odgovornosti. V nadaljevanju na podlagi naštetih poročil – UNHCR iz aprila 2014, poročila EASO o stanju konec februarja 2014, poročila ECRE (AIDA) iz aprila 2014 – ugotavlja, da so se razmere v Bolgariji glede nastanitvenih kapacitet prosilcev za mednarodno zaščito normalizirale, da je med drugim zagotovljena prehrana (dva obroka na dan) in zdravstvena oskrba, sama pa ni našla novejših poročil, ki bi kazala na to, da v Bolgariji še obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

O poročilih in člankih, ki jih je predložil tožnik in iz katerih izhaja, da sta Danska in Belgija začasno prenehali vračati prosilce za mednarodno zaščito v Bolgarijo, toženka navaja, da je bilo to v februarju 2014, potem ko je UNHCR v januarju 2014 pozval države članice, naj prenehajo vračati prosilce v to državo. Ta poziv je bil v aprilu 2014 omiljen tako, da je UNHCR predlagal previdnost le pri vračanju ranljivih oseb in individualno presojo primerov. Res sta ECRE in Pro Asyl k nevračanju še vedno pozivala v maju 2014, a kasneje svojih poročil o izboljšanju situacije nista nadgradila z novejšimi. V skladu s stališčem ESČP v sodbi Tarakhel proti Švici z dne 4. 11. 2014 pa je toženka od Bolgarije 28. 1. 2015 pridobila podatke o garantiranih nastanitvenih pogojih, ki jih navaja. Poudarja še, da noben evropski organ v zvezi z Bolgarijo ni sprejel ukrepov v okviru mehanizma iz 33. člena Uredbe Dublin III za zgodnje opozarjanje in pripravljenost na krizo v državi članici ter za njihovo obvladovanje. Zato za tožnikovo predajo Bolgariji z vidika drugega odstavka 3. člena iste uredbe ni ovir.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da stališče toženke, da opis nemogočih razmer, ki jih je doživel v Bolgariji, ni relevanten, ker tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, nasprotuje stališču iz 13. točke sodbe Vrhovnega sodišča RS z dne 11. 9. 2014. Nepravilen je zaključek, da v Bolgariji ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom, ker da je splošno znano, da je EASO z vlado Republike Bolgarije sklenil operativni plan za reševanje krize na področjih azilnih postopkov v Bolgariji, ki je še v teku, in bistveno presega zgolj opazovanje in spremljanje stanja, saj gre za številne in konkretne ukrepe za njegovo izboljšanje, kar bi morala toženka upoštevati v ponovljenem postopku. Kar zadeva odgovor iz Bolgarije glede tožnikove nastanitve, je logično, da je omenjena država odgovorila tako, kot je, saj bi v nasprotnem primeru kršila določila direktive. Dejstvo, da bo tožnik nastanjen, še ne pomeni, da ta nastanitev dosega minimalne standarde.

Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno, naj ga razveljavi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče zadrži izvršitev izpodbijanega upravnega akta.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

K I. točki izreka Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je vložil v Sloveniji, odgovorna država Bolgarija in da je ta svojo odgovornost sprejela. Sporno pa je, ali so za predajo Bolgariji, kar je posledica tega, da bo ta obravnavala njegovo prošnjo, podane ovire iz drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Kadar predaja v skladu s tem odstavkom ni mogoča v nobeno državo članico, določeno na podlagi meril iz omenjenega poglavja, ali v prvo državo članico, v kateri je bila vložena prošnja, postane odgovorna država članica država, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice.

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je tožnik trditev, da bi njegova predaja Bolgariji pomenila kršitev 4. člena Listine, utemeljeval z razmerami, ki jim je bil izpostavljen v Bolgariji kot tujec v postopku odstranitve iz države, ter s predloženimi povzetki oziroma odlomki iz različnih poročil in člankov, ki se nanašajo na azilni sistem v Bolgariji (tako tudi 13. točka sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 276/2014 z dne 11. 9. 2014). V prejšnjem upravnem sporu, ki se je nanašal na obravnavani primer, je sodišče v sodbi I U 1800/2014 z dne 27. 11. 2014 glede teh poročil (Amnesty international, ECRE, Pro Asyl) ugotovilo, da se toženka do njih ni opredelila, pri čemer gre pri poročilu Pro Asyl za datumsko kasnejšo informacijo kot je poročilo UNHCR iz aprila 2014. Zaradi pomanjkljive obrazložitve je bila zadeva vrnjena v ponovni postopek.

Sodišče meni, da je toženka v ponovljenem postopku na podlagi v času odločanja (28. 1. 2015) dostopnih poročil o stanju v Bolgariji v zvezi z izvajanjem azilnim postopkov in pogoji za sprejem prosilcev imela podlago za stališče, da v omenjeni državi ni sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev, ki bi kazale na možnost, da bi bil tožnik izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, torej ravnanja, kot ga je bil deležen v tej državi oktobra 2013. To je oprla na izvedene (tudi tožnikove) dokaze in ocenila, da stanje, ki ga izkazujejo poročila nevladnih organizacij, zaradi neaktualnosti (glede na čas nastanka in neupoštevanja izboljšanja situacije v Bolgariji) niso zadostna podlaga za utemeljeno domnevo o obstoju ovir za njegovo predajo. Sodišče se na te razloge izpodbijanega sklepa sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Kot izhaja iz predloženih upravnih spisov, je tožnik na osebnem razgovoru 6. 6. 2014 med drugim navajal, da je bil po prihodu v Bolgarijo sredi oktobra 2013 nastanjen skupaj z ženskami in otroki v zaklenjenem kontejnerju, brez sanitarnih prostorov, tako da so nekateri opravljali potrebo kar tam, stranišče je bilo na kraju izven kontejnerja, sam si je moral kupovati hrano. Po dveh tednih so ga odpeljali na drugo lokacijo, v stavbo brez postelj, dobili pa so rjuhe za na tla, ki jih v kontejnerjih niso imeli, zanemarjeno stranišče je bilo izven stavbe. Čez dva dni so jih odpeljali v večjo stavbo, kjer so bile postelje, a zelo natlačeno, okoli 400 ljudi je imelo eno samo stranišče, stavba je bila zaklenjena. Dvakrat dnevno so dobili hrano, ki ni zadoščala, velikokrat je bila popolnoma hladna.

Res je toženka v obrazložitvi izrazila mnenje, da omenjeni opis razmer v konkretni zadevi ni relevanten, ker je bil tožnik tedaj v Bolgariji obravnavan kot tujec v postopku odstranitve iz države (kar da izhaja iz njegovih izjav in izpiska EURODAC) in zato nastanjen v objektu, ki ni namenjen nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito. Kljub temu pa je zaradi informacij o delovanju azilnega sistema v Bolgariji, ki jih je predložil tožnik, preverjala, ali obstojijo zadržki za predajo, in v ta namen poiskala dostopna poročila. Zato je neutemeljen očitek, da toženka ni prevzela bremena dokazovanja. Poleg tega pa je na podlagi stališča ESČP v sodbi z dne 4. 11. 2014 v zadevi Tarakhel proti Švici (slednji je bilo naloženo, da pred izvedbo dublinskega transferja v Republiko Italijo pridobi vnaprejšnja zagotovila glede nastanitve, primerne starosti otrok in zagotavljanju enotnosti družine) zahtevala in 28. 1. 2015 od državne agencije za begunce Republike Bolgarije prejela še podatke o garantiranih nastanitvenih pogojih.

Na podlagi vsega navedenega je toženka ugotovila ne le, da je vsem prosilcem v Bolgariji zagotovljena nastanitev, prehrana in zdravstvena oskrba, ampak tudi to, da bo tožnik nastanjen v centru oz. nastanitveni enoti, ki jo upravlja državna agencija za begunce ob upoštevanju njegovega zdravstvenega stanja in finančnega statusa, ter da so v centrih usposobljeni zdravstveni delavci (odgovor pristojnega bolgarskega organa o zagotovljenih pogojih nastanitve). Da bi bili trenutni nastanitveni pogoji prosilcev za mednarodno zaščito tako slabi, da ne zagotavljajo minimalnih standardov za človeka dostojno življenje oz. da so s tem v zvezi dostopne novejše informacije, pa tožnik ne trdi.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se je operativni načrt z EASO nanašal na obdobje od novembra 2013 do septembra 2014, česar tožba ne more izpodbiti s pavšalno navedbo, da je splošno znano, da naj bi bil še v teku. O splošno znanih dejstvih v smislu, da jih v sodnem postopku ni treba dokazovati (214. člen ZPP), je mogoče govoriti, kadar jih pozna večina povprečnih odraslih v določeni družbi, to je neglede na njihove osebne okoliščine (npr. starost, izobrazbo, interese, socialni položaj). Trajanje izvajanja omenjenega načrta ni take narave. Tudi če to drži, pa ta okoliščina sama zase še ne potrjuje obstoja sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka in ravnanja s prosilci z mednarodno zaščito, ki bi dosegale prag iz drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III.

Ker torej iz ugotovitev v postopku ne izhaja, da bi bile za predajo tožnika, ki ni ranljiva oseba (to med strankama ni sporno), podane ovire, tožnik pa drugih konkretnih ugovorov ne navaja, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). O zadevi je odločilo na seji. Glavne obravnave ni opravilo, čeprav je bilo v tožbi predlagano tožnikovo zaslišanje o razmerah v Bolgariji. Iz tožbe namreč ne izhaja, da pozna sedanje stanje, ki je relevantno za odločitev (o tem ne zatrjuje dejstev), razmere v oktobru 2013 pa med strankama sploh niso sporne.

K II. točki izreka V skladu s tretjim odstavkom 27. člena Uredbe Dublin III države članice v svojem nacionalnem pravu za namene pritožbe zoper odločitev o predaji določijo: a) da ima prosilec na podlagi pritožbe pravico ostati v zadevni državi članici do zaključka postopka pritožbe, ali b) da se predaja avtomatično odloži in da takšna odložitev preneha veljati po preteku razumnega obdobja, v katerem bi sodišče moralo odločiti, ali pritožbi odobri odložilni učinek, ali c) da ima zadevna oseba možnost, da v razumnem obdobju od sodišča zahteva odložitev izvršitve odločitve o predaji, dokler se obravnava njena pritožba. Države članice z odložitvijo predaje do sprejetja odločitve o prvi zahtevi za odlog zagotovijo, da je na voljo učinkovito pravno sredstvo. Vse odločitve glede odložitve izvršitve predaje se sprejmejo v razumnem obdobju, ki omogoča podrobno in natančno preučitev zahteve za odlog. V odločitvi, da se izvršitev odločitve o predaji ne odloži, so navedeni razlogi za takšno odločitev.

ZUS-1 v 32. členu omogoča tožniku v upravnem sporu, da doseže izdajo začasne odredbe, s katero se odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta (torej možnost iz točke c) omenjene določbe Uredbe Dublin III), v konkreten primeru odložitev izvršitve predaje Republiki Bolgariji. Po navedeni določbi ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

O težko popravljivi škodi je mogoče govoriti tedaj, če bi bila odprava posledic, nastalih z izvršitvijo akta, bistveno otežena oz. onemogočena, v takem primeru pa sodno varstvo, tudi če bi tožnik kasneje s tožbo uspel, brez pomena oziroma neučinkovito.

Tožba v upravnem sporu ne zadrži izvršitve izpodbijanega sklepa (četrti odstavek 74. člena ZMZ), kar pomeni, da bi tožnik s takojšnjo predajo Bolgariji izgubil možnost, da njegovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnava Republika Slovenija oziroma druga odgovorna država članica, s tem pa bi mu bila odvzeta tudi pravica do učinkovite pritožbe zoper to sodbo in sklep. Tožniku bi torej z izvršitvijo nastala težko popravljiva škoda.

Z odložitvijo izvršitve sklepa ne bo prekomerno poseženo v javno korist, ki je v učinkovitem izvajanju skupne evropske azilne politike. Že normodajalec je za odložitev izvršitve predaje, če je ta urejena na način iz točke c) omenjenega člena uredbe, kot edini pogoj določil, da mora biti s tem v zvezi zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo. V obravnavanem primeru je to zagotovljeno z roki iz šestega odstavka 32. člena ZUS-1, da je zoper sklep o začasni odredbi dopustna pritožba v roku 3 dni, o njej pa mora pristojno sodišče odločiti najkasneje v 15 dneh. Da z vidika javne koristi odložitev predaje ni nesorazmeren ukrep, izhaja tudi iz zahteve uredbe, da mora biti obrazložena le odločitev, da se izvršitev odločitve o predaji ne odloži, torej odločitev, ki je v prosilčevo škodo.

Sodišče je zato zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.