Jedro

Ker je tožeča stranka postavila nesklepčen tožbeni zahtevek, bi morala toženo stranko v primeru, da bi ji ta naročila vložitev pritožbe ali revizije, opozoriti, da zaradi nesklepčnega tožbenega zahtevka z vložitvijo pravnih sredstev ne bo mogla izboljšati svojega pravnega položaja, kar pa tožeča stranka niti ne zatrjuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 2.408,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 04. 2010 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 339,00 EUR.

2. Tožeča stranka je proti sodbi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, bistvih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in vse stroške postopka naloži v plačilo toženi stranki. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev nekritično oprlo na navajanja tožene stranke, ki so kontradiktorna in za katere ni predložila nobenih dokazov. Izpoved tožene stranke ocenjuje kot neverodostojno, saj je sama pisno in ustno izrecno zahtevala, da naj se tožbeni zahtevek glasi tako, da naj se sredstva nakažejo njemu osebno, pri čemer je pri tem vztrajala tudi po tem, ko jo je tožeča stranka opozorila, da takšen zahtevek ni pravilen. Tožena stranka je tudi bila o zadevi sproti obveščena, saj brez kontaktiranja s stranko ni mogoče odgovarjati na dejanske navedbe nasprotne stranke. Poudarja, da tožena stranka v sporu pred Delovnim in socialnim sodiščem v nobenem primeru ne bi uspela, saj je zamolčala določene podatke v zvezi z dogovorom z delodajalcem. Izpodbijana sodba naj tudi ne bi podala dokazne ocene dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka. Končno tožeča stranka navaja še, da sodišče prve stopnje napačno interpretiralo vpogled tožene stranke v spis Delovnega in socialnega sodišča, saj bi tožena stranka v spis vpogledala že med samim postopkom, v kolikor ne bi bila ves čas obširno obveščena o poteku postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Spor med pravdnima strankama izvira iz njunega pogodbenega razmerja med stranko (pooblastiteljem) in odvetnikom (pooblaščencem), ki ga je sodišče prve stopnje pravilno presojalo po pravilih Obligacijskega zakonika o mandatni pogodbi (določbe 766. do 787. člena OZ). Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je bilo ravnanje tožeče stranke, ob zastopanju tožene v delovnopravnem sporu, v nasprotju z zahtevano skrbnostjo, zato ni upravičena do vtoževanega plačila za opravljeno storitev zastopanja. Takšna odločitev temelji na popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilni uporabi materialnega prava, v postopku pa tudi ni bila zagrešena nobena bistvena kršitev določb postopka.

6. Tožeča stranka ni konkretno navedla katere navedbe tožene stranke so kontradiktorne in za katere navedbe tožena stranka ni navedla dokazov, pa je sodišče prve stopnje kljub temu nekritično na njih oprlo svojo sodbo. Zaradi tega se pritožbeno sodišče do teh pritožbenih navedb ne more opredeliti.

7. Stališče prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka tožeči ni dajala nikakršnih navodil v zvezi z oblikovanjem tožbenega zahtevka, je jasno in prepričljivo obrazloženo in se pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Pritožbene navedbe, ki napeljujejo na drugačno dokazno oceno dokazov v zvezi s tem so zato neutemeljene.

8. Dejstvo, da je tožena stranka zahtevala veliko število sestankov, obširne razlage in pravna mnenja, v ničemer ne vpliva na ugotovitev, da tožeča stranka svojega dela ni opravila v skladu s skrbnostjo, ki se zanjo zahteva in da zato njen zahtevek ni utemeljen.

9. V zvezi z navedbami tožeče stranke, da je tožena stranka naročila pritožbo, podpisala pooblastilo za vložitev revizije in bila z njeno vložitvijo tudi seznanjena ter da se zato v tem delu tožeči stranki ne more očitati neskrbnega ravnanja, je potrebno poudariti, da tudi v kolikor bi vse navedeno bilo res, glede na okoliščine ne bi bilo mogoče zaključiti, da je tožeča stranka ravnala z zadostno skrbnostjo. Ker je tožeča stranka postavila nesklepčen tožbeni zahtevek, bi morala toženo stranko v primeru, da bi ji ta naročila vložitev pritožbe ali revizije, opozoriti, da zaradi nesklepčnega tožbenega zahtevka z vložitvijo pravnih sredstev ne bo mogla izboljšati svojega pravnega položaja, kar pa tožeča stranka niti ne zatrjuje. Pritožbeno sodišče pa sicer tudi v tem delu v celoti sledi prepričljivo obrazloženemu stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bila seznanjena z vložitvijo pritožbe in revizije. Zaradi tega pritožbeno sodišče ne sledi tožničini interpretaciji vpogleda tožene stranke v spis v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem.

10. Tožeča stranka v pritožbi ni konkretno navedla, zakaj naj bi bilo stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka njenih dopisov ni prejela, neživljenjsko. Prav tako ni konkretno opredelila kateri z njene strani predlagani dokazi v izpodbijani sodbi niso ocenjeni. Ker sta navedeni pritožbeni trditvi presplošni, se sodišče do njiju ne more opredeliti, a kljub temu opozarja, da samo dejstvo, da sodišče ugotovi, da določeni dokazi ne dokazujejo zatrjevanega dejstva, še ne pomeni, da jih sodišče ni ocenilo.

11. Pritožbena navedba, da tožena stranka v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem tudi sicer ne bi uspela, ker je zamolčala določene podatke o dogovoru z delodajalcem, je pritožbena novota, za katero tožeča stranka niti ne navaja, da je brez svoje krivde ni mogla navesti prej in je zato nedopustna (prvi odstavek 337. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

12. Ker tako pritožbene navedbe niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ni našlo relevantnih napak (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama trpeti svoje stroške pritožbe, tožena stranka pa svoje stroške nepotrebnega odgovora nanjo, saj ta ni v ničemer prispeval k odločitvi (1. odstavek 154. člena in 155. člena ZPP v zvezi z 165. členom ZPP).