Jedro

Ker tožnik ni odpovedal delovnega razmerja iz razloga, za katerega je bilo dogovorjeno plačilo odpravnine, v pogodbi ni pravne podlage za njeno izplačilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožniku je kot direktorju tožene stranke delovno razmerje prenehalo 31. 3. 1996 na podlagi njegovega predloga za sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Po njegovem nalogu mu je bila 29. 3. 1996 izplačana odpravnina v višini dvanajstih plač. Tožena stranka je 8.10.1996 s tožbo zahtevala vračilo izplačanega zneska. Tožnik je 23.10.1996 znesek izplačane odpravnine vrnil, zato je tožena stranka zahtevala le še plačilo zamudnih obresti za čas, ko je tožnik s temi sredstvi razpolagal, tožnik pa je s tožbo, vloženo 14. 2. 1997, zahteval plačilo odpravnine v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Sodišče je obe zadevi združilo in o obeh zahtevkih odločilo z eno sodbo.

Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnika za plačilo odpravnine zavrnilo. Ugotovilo je, da temelji zahtevek tožnika na aneksu k pogodbi o zaposlitvi, ki jo je za toženo stranko podpisal namestnik predsednika upravnega odbora. Do podpisa aneksa je prišlo izključno zaradi zaščite tožnika A. pred morebitnim samovoljnim ravnanjem novega lastnika tožene stranke. Ker aneks ni bil sprejet na predpisan način, po stališču sodišča nima pravnega učinka, zato tožnik do odpravnine ni upravičen. V posledici take odločitve in ker ni šlo za dobrovernost tožnika, je sodišče delno ugodilo zahtevku tožene stranke in naložilo tožniku plačilo zamudnih obresti kot nadomestilo za uporabo tujega denarja.

Sodišče druge stopnje je (v ponovljenem postopku na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 329/2002 z dne 18. 11. 2003) pritožbo tožnika zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo prvostopno sodbo. Enako kot prvič je presodilo, da je bil aneks k pogodbi o zaposlitvi veljavno sklenjen. Aneks je podpisal namestnik predsednika upravnega odbora v času, ko upravni odbor ni imel predsednika. Nikjer ni bilo omejitev njegovega pooblastila za sklenitev individualne pogodbe o zaposlitvi s tožnikom in tudi ni bilo predpisano, da bi moral že sklenjeno pogodbo potrditi upravni odbor. Pri presoji vsebine aneksa k pogodbi o zaposlitvi, s katerim je bila dogovorjena odpravnina, pa je presojalo ne samo besedilo aneksa, temveč tudi zaključke sodišča prve stopnje o dejanski vsebini oziroma namenu dogovora, zaradi katerega je prišlo do sklenitvi aneksa. Na podlagi take presoje je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da je aneks predstavljal le obliko materialne varnosti tožnika, kolikor bi prišlo do prenehanja delovnega razmerja - tudi po njegovi volji - v primeru, če bi zaradi sprememb lastništva tožene stranke prišlo do samovoljnega ravnanja novega lastnika oziroma do za tožnika nevzdržnega stanja. Tak dogovor izključuje pravico tožnika do odpravnine, če do prenehanja delovnega razmerja ne pride iz teh razlogov.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je obrazložitev izpodbijane sodbe neprepričljiva, razlaga določb aneksa pa pravno zmotna. Tožnik je v pritožbi izrecno navedel, da v aneksu ni navedeno, da bi bil uporabljiv le v določenih primerih in pod določenimi pogoji, ter, da ni šlo zgolj za nameravano prodajo firme, temveč je šlo tudi za druge specifične okoliščine. Pritožbeno sodišče bi se lahko opredelilo do tega, da je bilo na prvi stopnji glede na izvedene dokaze dejansko stanje zmotno ugotovljeno, kar bi omogočilo pravilno uporabo določbe 99. člena ZOR. Določbe ZOR niso dajale podlage za razlage, ki so povzročile izključitev uporabe določb posamezne pogodbe za določene situacije. Sodišče je zmotno uporabilo interpretativne določbe ZOR pri razlagi izpovedi neposrednih akterjev aneksa v primerjavi s tem, kaj je bil v aneksu zapisano. Pravilna uporaba določbe 99. člena ZOR bi pripeljala do drugačnega končnega sklepa.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava, to pa je tudi edini revizijski razlog, ki ga uveljavlja tožnik. Revizijsko sodišče je pri materialno pravnem preizkusu pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Revizijsko sodišče je s citiranim sklepom opr. št. VIII Ips 329/2002 (ob reviziji le tožene stranke) razveljavilo odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča, s katero je bila tožniku odpravnina dosojena, zaradi procesne kršitve, zaradi katere je bilo tudi materialno pravo zmotno uporabljeno. Revizijsko sodišče je presodilo, da je šlo za nasprotje med tem, kar je o odločilnih dejstvih navedeno o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Bistveni del obrazložitve navedenega sklepa revizijskega sodišča se glasi: "Sodišče prve stopnje je sprejelo dokazni zaključek, da je do podpisa aneksa prišlo izključno zaradi zaščite tožnika pred eventualnim ravnanjem novega lastnika tožene stranke. Sodišče druge stopnje pa dokazov ni ponovno izvajalo in ne da bi navedlo, kako je prišlo do drugačne dokazne ocene, upoštevalo aneks k pogodbi le tako kot je zapisan, pri čemer je pojem prekinitev razumelo kot prenehanje delovnega razmerja iz kateregakoli razloga. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, kakšna je bila vsebina aneksa, izhaja drugačna vsebina spremenjene določbe 15. člena pogodbe o zaposlitvi - torej pogodbenega materialnega prava - kot pa jo je uporabilo sodišče druge stopnje za svojo odločitev. Gola ugotovitev v izpodbijani sodbi (stran 4 obrazložitve), da je določilo o spremembi 15. člena pogodbe o zaposlitvi jasno, je zato v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem." Sodišče druge stopnje je v novem postopku ponovno obravnavalo pritožbo tožene stranke in pri tem upoštevalo oziroma presojalo tudi ugotovitve v postopku na prvi stopnji o tem, kakšna je dejanska vsebina spornega aneksa oziroma kako in zakaj so bile spremenjene določbe o odpravnini v pogodbi o zaposlitvi.

Revizijsko sodišče je že v citiranem sklepu opr. št. VIII Ips 329/2002 navedlo: "Vprašanje razlage pogodbe in s tem povezane prave pogodbene volje strank je vprašanje ugotavljanja dejanskega stanja. Glede na določbo drugega odstavka 99. člena ZOR je pri razlagi spornih določb pogodbe potrebno upoštevati pomen uporabljenih izrazov, namen pogodbenikov in razlago, ki ustreza načelom pogodbenega prava. Elementi za razlago pogodbe so predvsem v ugotavljanju dejanskega stanja (volja strank), včasih pa te elemente določita tudi sami stranki, ko že v pogodbi podrobneje določita pomen posameznih izrazov, dodatne kriterije in podobno. Revizijska trditev o napačni razlagi aneksa k pogodbi torej lahko pomeni uveljavljanje zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (prava pogodbena volja strank), kar je nedovoljen revizijski razlog, lahko pa pomeni tudi uveljavljanje dovoljenega revizijskega razloga zmotne uporabe pogodbenega materialnega prava." Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do podpisa aneksa prišlo izključno zaradi zaščite tožnika pred eventuelnim samovoljnim ravnanjem novega lastnika tožene stranke (dokazni zaključek na strani 5 prvostopne sodbe). Tožnik je zahteval, tožena stranka pa je tako zahtevo sprejela, neko obliko materialne varnosti, v kolikor bi prišlo do spremembe (lastništva in posledično odpoklica tožnika s strani novih lastnikov) oziroma do takšnega stanja, da bi delo pri toženi stranki za tožnika postalo nevzdržno. Sodišče druge stopnje je tako dejansko ugotovitev sprejelo in ob upoštevanju besedila aneksa potrdilo dokazno oceno prvostopnega sodišča, da je bil namen sklenitve aneksa zagotoviti tožniku odpravnino le v posebnem primeru prenehanja delovnega razmerja tudi po volji oziroma želji tožnika samega: če bi bil po prevzemu družbe s strani novega (tujega) lastnika prisiljen dati odpoved.

Ob taki vsebini določbe aneksa - kakšna je bila ta vsebina in prava pogodbena volja strank pri tem, pomeni ugotavljanje dejanskega stanja - sta obe sodišči pravilno uporabili (pogodbeno) materialno pravo. Ker tožnik ni odpovedal delovnega razmerja iz razloga, za katerega je bilo dogovorjeno plačilo odpravnine, v pogodbi ni pravne podlage za njeno izplačilo.

Revizijska trditev, da je pravno zmotna interpretacija določb aneksa v obrazložitvi izpodbijane sodbe, je neutemeljena, nadaljnja obrazložitev pa pomeni nedopustno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ko je revizijsko sodišče prvič odločalo v tej zadevi, je bila pravnomočna sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je takrat v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem na prvi stopnji in ne da bi samo izvajalo dokaze, sprejelo drugačno dokazno oceno o tem, kakšna je vsebina aneksa. S tem pa je tudi spremenilo (pogodbeno) materialno pravo, ki je bilo podlaga za odločanje. V sedanjem postopku, pa je sodišče druge stopnje potrdilo dokazno oceno sodišča prve stopnje o vsebini aneksa, ostalo je torej v mejah na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Ugotavljanje vsebine pogodbe in prave pogodbene volje strank, pa je dejansko vprašanje.

Med strankama je bilo sporno, za kakšen oziroma kateri primer "prekinitve delovnega razmerja" je bilo dogovorjeno plačilo odpravnine. Zato je sodišče moralo ugotavljati tudi pravo voljo pogodbenih strank in ni šlo le za razlago pogodbe, kot je bila zapisana. Šlo je torej za ugotavljanje dejstev na način, ki ima podlago v določbi drugega odstavka 99. člena ZOR. Ugotovitev prave pogodbene volje strank, izražene v nejasni (in pred sodiščem zato sporni) določbi aneksa, pomeni dejansko ugotovitev. Pravno vprašanje pa je, kakšen je pomen in učinek aneksa s tako vsebino.

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlog ni podan, in je tudi po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravno pravilna, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).