Jedro

Tožnik, ki mu je delovno razmerje pri tožencu prenehalo (zgolj z odjavo iz obveznih zavarovanj) in se je zaposlil pri drugem delodajalcu (toženčevemu sinu), ni upravičen do odpravnine, saj mu delovno razmerje ni prenehalo na podlagi odpovedi delodajalca (redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti) ali na podlagi njegove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti ni bila pravica do odpravnine v pogodbi o zaposlitvi posebej dogovorjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da je toženec dolžan tožniku plačati odpravnino v znesku 1.266,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 2. 2008 dalje do popolnega plačila, kot zavrnilo zahtevek, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da ga je toženec obvestil o prenehanju delovnega razmerja, kar je storil v navzočnosti drugih zaposlenih prič, ki jih je predlagal za zaslišanje. Toženec mu ni ponudil druge zaposlitve. Nekaj mesecev po prenehanju dela pri tožencu se je zaposlil pri njegovem sinu, ki ni v ničemer poslovno povezan s tožencem, zaradi česar pri novem delovnem razmerju ne gre za nadaljevanje prejšnjega delovnega razmerja. S strani toženca je bil zaveden, zaradi česar je nedopustno, da se njegovo ravnanje še nagradi s tem, da se ga oprosti plačila z zakonom določene odpravnine. Prepričan je, da je prenehanje delovnega razmerja potekalo pravilno, saj je bil o tem ustrezno obveščen. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je bil tožnik zaposlen pri tožencu od 18. 4. 2001 do 29. 2. 2008. Toženec je v letu 2008 zmanjšal prevozniško dejavnost. V tej zvezi je tožniku ponudil, da nadaljuje z delom v ključavničarski dejavnosti. Toženec je tožnika 29. 2. 2008 odjavil iz delovnega razmerja. Glede tega toženec ni izvedel nobenega postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je sam poskrbel za svoj delovnopravni status in se s 1. 3. 2008 zaposlil pri toženčevem sinu, ki je tudi opravljal samostojno prevozniško dejavnost. V spisu ni podatkov, da bi tožnik zoper toženca uveljavljal kakršnokoli sodno varstvo v zvezi z nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja. V tem sporu je zoper toženca zahteval zgolj plačilo odpravnine.

Odpravnina predstavlja pravico delavca, do katere je upravičen zaradi prenehanja delovnega razmerja. Njen osnovni namen je v zagotovitvi delavcu minimalno socialno varnost in denarne prejemke zaradi izgube zaposlitve. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) določa odpravnino v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odpravnino ob upokojitvi. Ne glede na to je lahko odpravnina tudi predmet dogovora med delavcem in delodajalcem v pogodbi o zaposlitvi, skladno z dispozitivno naravo obligacijskih razmerij. Poleg tega pozna pravni red tudi odpravnino zaradi odpoklica oziroma prenehanja funkcije direktorja ali poslovodnega organa, kar je predmet dogovora med takšno osebo in gospodarsko družbo v individualni pogodbi o zaposlitvi oziroma poslovodenju. V konkretnem primeru med tožnikom in tožencem ni izkazano, da bi se stranki o odpravnini dogovorili v pogodbi o zaposlitvi, saj se tožnik v sporu na to dejstvo ni skliceval. Toženec je namreč tožniku 29. 2. 2008 zaključil delovno razmerje, nakar je tožnik z naslednjim dnem 1. 3. 2008 sklenil pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem.

V določbi 109. člena ZDR je predpisana obveznost izplačila odpravnine, kadar pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti. Enaka ureditev je predpisana tudi v primeru izredne odpovedi pogodbe, kadar odpoveduje pogodbo delavec iz razlogov, naštetih v določbi 112. člena ZDR. V takšnih primerih je osnova za izračun odpravnine povprečna mesečna plača delavca, ki jo je oziroma bi jo prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe. Višina odpravnine je omejena z najvišjim možnim zneskom, to je z desetkratnikom osnove, v kolikor kolektivna pogodba dejavnosti ne določa drugače. Neutemeljena je pritožba, da je tožnik o prenehanju zaposlitve pri tožencu upravičen do prejema odpravnine. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da toženec glede tožnika ni izvedel nobenega postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali nesposobnosti v skladu z določbo 88. člena ZDR oziroma, da bi tožnik na drugi strani izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi v skladu z določbo 112. člena ZDR. V konkretnem primeru tudi ni izkazano, da bi bila pravica do odpravnine dogovorjena med strankama v pogodbi o zaposlitvi, saj se tožnik na to dejstvo ni v ničemer skliceval. V skladu z ugotovljenimi razlogi tako v tem sporu ni izkazane nobene dejanske in pravne podlage za plačilo tožnikove odpravnine. Zato glede tega kakršnokoli pritožbeno opozarjanje na sestanek med tožencem in delavci koncem leta 2007 in pravico tožnika do odpravnine, ki bi mu šla ob prenehanju dela pri tožencu, ne more biti sprejemljivo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušal uveljaviti tožnik v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Ugotovilo je, da niso utemeljene. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožnik v pritožbi ni priglasil.