Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolženi vedel, da je avtomobil, ki ga je dobil in zanj prodal od druge osebe pridobljen s kaznivim dejanjem, saj mu je bilo skupaj z avtomobilom izročeno prometno dovoljenje avtomobila, ki ga je s prijateljem kupil prej. To pa je bilo totalno uničeno, na prodajanem vozilu pa so bile spremenjene identifikacijske številke in prilagojene tistim v prometnem dovoljenju.

Izrek

Pritožba obdolženega J.Z. po zagovorniku se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolženi J. Z. je dolžan plačati 50.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obdolženi J. Z. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja prikrivanja po I. odstavku 221. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo petih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Po določilu I. odstavka 95. člena KZ, je bil obdolženemu naložen v plačilo znesek 100 DEM v tolarski protivrednosti po uradnem tečaju Banke Slovenije na dan 17. 5. 1997, ki ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni protipravni premoženjski koristi. Oškodovanec S. L. je bil, po določilu II. odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo, obdolženi Z. pa obsojen še na povrnitev stroškov tega kazenskega postopka (I. odstavek 95. člena ZKP) v višini 119.360,00 SIT, bil pa je oproščen plačila povprečnine (IV. odstavek 95. člena ZKP).

Proti tej sodbi se je pritožil obdolženi J. Z. po zagovorniku, kot trdi zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločb o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje iz vložene pritožbe, pa tudi samo iz podatkov spisa, ni uspelo razbrati v čem naj bi sodišče prve stopnje v tej kazenski zadevi kršilo kazenski zakon, kljub zatrjevanju pritožnika, da bi naj bilo to storjeno. Vložena pritožba se namreč v svojem pretežnem delu ukvarja z nadaljnjim uveljavljanim pritožbenim razlogom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi tem navedbam sodišče druge stopnje ni moglo slediti.

Tako kot ves čas tega kazenskega postopka obdolženec tudi v vloženi pritožbi zanika očitke obtožbe z dostavkom, da naj bi sedaj izvedel za ime in priimek osebe od katere je kasneje prodani avto dobil, pa tudi zanjo prodal. Gre za nov dokaz, kateri sam po sebi zadeve ne more v ničemer spremeniti. Prav lahko je res, da je pri prodaji tega vozila bila prisotna oseba S. R. iz C., kljub navedbam obdolženega v zagovoru (list. št. 93), da naj bi bil ta doma nekje iz M.. Ni pa bil on lastnik kasneje prodanega vozila, za katerega pa je obdolženi vedel, da je pridobljen s kaznivim dejanjem. Prav ima namreč sodišče prve stopnje, ko je ob sprejemu svoje odločitve izpostavilo pričo E. J., saj je ta zanesljivo potrdil, da je A. C. v prisotnosti obdolženega, prodal svoje, v prometni nesreči poškodovano, vozilo in mu izročil prometno dovoljenje, kasneje pa, prav tako obdolžencu, priskrbel pooblastilo za njegovo nadaljnjo prodajo. Prav s tem prometnim dovoljenjem, vendar drugim avtomobilom, je obdolženi prišel k podjetju L. d.o.o., z njim sklenil in podpisal pogodbo o prodaji ter za prodano vozilo prejel denar. Obdolženec je bil torej tisti, ki je zaradi doslej povedanega vedel, da avto, ki ga prodaja ni pridobljen na pošten način, torej ukraden,prodal, ga je pa tudi prikril. Tudi, če sam ni kontroliral številk na motorju in šasiji prodajanega avtomobila je vedel, da so te popravljene, saj so se ob prodaji morale ujemati s številkami v prometnem dovoljenju, katerega je, kot rečeno, skupaj s C. dobil pri nakupu drugega, totalno uničenega avtomobila. Ne drže torej navedba v pritožbi,da je bil obdolženi takrat zaveden in je pritrditi sodišču prve stopnje, da je obdolženec očitano kaznivo dejanje storil naklepno.

V zvezi s pritožbenimi navedbami je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v odločbah o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka. Pri tem je ugotovilo, da obdolžencu izrečena pogojna obsodba v celoti ustreza in ni videti potrebe po njeni spremembi v njegovo korist. Ni namreč mogoče spregledati, da gre v danem primeru vendarle za težjo obliko storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, kar mora dobiti svoj odraz tudi v izrečeni kazenski sankciji. Neutemeljeni so tudi ugovori pritožnika v zvezi z v plačilo mu naloženimi stroški kazenskega postopka. Ti so v ugotovljeni višini nastali, tudi tisti, s skladiščenjem, saj ti stroški izvirajo prav iz kaznivega dejanja, očitanega obdolženemu. Jih bo pa tudi lahko plačal, saj podatki iz spisa zanesljivo potrjujejo, da je v pogostih poslovnih odnosih s podjetjem L. d.o.o., kar pomeni, da na ta način denar služi. Ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal nepravilnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi.

Obdolženi s pritožbo ni uspel zato mora plačati povprečnino. Njena višina je odmerjena skladno z dobo trajanja in zamotanostjo pritožbenega postopka pa tudi premoženjskimi in pridobitnimi sposobnostmi obdolženca, kateri, glede na že povedano, niso tako slabi, da jih ne bi zmogel plačati.