Jedro

V ravnanju obdolžencev, ki sta oškodovancu preprečila nameravano zaprtje vhodnih vrat v njegovo stanovanje tako, da ga, je eden izmed njiju odrinil od vhodnih vrat, drugi pa ga nato potiskal proti kuhinji ter na tak način brez njegovega dovoljenja vstopila v njegovo stanovanje, so podani znaki kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odst. 152. čl. KZ.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega A. F. in obdolženega B. F. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po 1. odstavku 98. člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku morata obdolženca plačati kot stroške pritožbenega postopka vsak 300,00 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo sta bila obdolžena A. F. in B. F. spoznana za kriva vsak kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 152. člena KZ. Sodišče prve stopnje jima je izreklo pogojni obsodbi, v katerih jima je določilo kazen enega meseca zapora in preizkusno dobo enega leta. Po 1. odstavku 95. člena ZKP so bili obdolžencema v plačilo naloženi stroški kazenskega postopka in sicer vsakemu 65.000,00 SIT povprečnine.

Z isto sodbo je bil obdolženi B. F. po 3. točki 358. člena ZKP oproščen obtožbe za kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. Skladno s tako odločitvijo so stroški tega dela kazenskega postopka obremenili proračun.

Zoper obsodilni del sodbe sta se z vsebinsko popolnoma enakima pritožbama pritožila zagovornik obdolženega A. F. in obdolženi B. F. sam. V uvodu pritožb navajata, da se pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov, še posebej pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nedokazanosti obdolžencema storitve kaznivega dejanja. Oba predlagata, da sodišče njunima pritožbama ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni in obema obdolžencema izreče oprostilno sodbo in jima povrne doslej priglašene stroške kazenskega postopka.

Višji državni tožilec svétnik F. H. je v pisnem predlogu, podanem po določbi 2. odstavka 445. člena ZKP, predlagal zavrnitev obeh pritožb. V odgovoru na predlog višjega državnega tožilca je zagovornik obdolženega A.F. vztrajal pri pritožbenih navedbah in pritožbenem predlogu.

Pritožbi nista utemeljeni.

Preizkus izpodbijane sodbe v mejah enakih pritožbenih navedb zagovornika obdolženega A. F. in obdolženega B. F. je pokazal, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, ko je po izvedbi vseh potrebnih dokazov in njihovi oceni zaključilo, da sta obdolženca storila kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 152. člena KZ na način, kot izhaja iz izreka sodbe z direktnim naklepom. V sodbi je svoje dejanske ugotovitve, oprte na izvedene dokaze in sprejete zaključke utemeljilo logično in prepričljivo in za vsa odločilna dejstva tudi dovolj natančno in izčrpno.

Po oceni sodišča druge stopnje pritožnika zato neutemeljeno zatrjujeta, da je dejansko stanje ugotovljeno zmotno zato, ker je sodišče prve stopnje ob odločitvi v celoti sledilo izpovedbi oškodovanca, v kateri, da je v nasprotju s skladnima in logičnima zagovoroma obdolžencev, toliko vrzeli oziroma nelogičnosti, da bi jo moralo sodišče prve stopnje oceniti kot manj verjetno od zagovorov obdolžencev in jima temu posledično izreči oprostilno sodbo. Navedbe, s katerimi pritožnika v utemeljitev take trditve ponavljata zagovora obdolžencev, sklepata kakšno ravnanje oškodovanca, da bi bilo logično ter opozarjata na izrek oprostilne sodbe obdolženemu B. F. za očitano mu kaznivo dejanje grdega ravnanja na škodo oškodovanca, ne vnašajo dvoma o pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje izpovedbe oškodovanca kot verodostojne. Za tako oceno je imelo sodišče prve stopnje zanesljivo podlago v ugotovitvah, da oškodovanec terjatve obdolženega A. F. v zvezi s plačano aro ne priznava, da obdolženega B. F. sploh ni poznal, o telesni premoči bistveno mlajšega obdolženca A. F. napram oškodovancu in izpovedbi priče Ž. V. o tem, kaj je glede obravnavanega dogajanja sama zaznala. Zato je utemeljeno poklonilo vero izpovedbi oškodovanca o tem, da sta obdolženca z uporabo sile proti njegovi volji, torej brez dovoljenja, vstopila v njegovo stanovanje, ne pa zagovoroma obdolžencev. Okoliščina, da je oškodovanec ob intervenciji policistov vse povabil v stanovanje, v ničemer ne more vplivati na v izpodbijani sodbi sprejeto oceno ravnanja obdolžencev. Oškodovanec je namreč dovolj prepričljivo pojasnil, zakaj je oba obdolženca odslovil in na kak način sta mu preprečila nameravano zaprtje vhodnih vrat v njegovo stanovanje. Povabilo v stanovanje, na katerega se sklicujeta pritožnika, se je nanašalo na čas, ko je bilo obravnavano kaznivo dejanje že dokončano in je logično, da se je oškodovanec v navzočnosti policistov čutil varnega. Nesprejemljiva je trditev, da oškodovanec ni mogel logično razložiti, zakaj se je obdolženi A. F. v času prihoda policistov nahajal pred vhodnimi vrati v njegovo stanovanje. Tudi ta del dogajanja je namreč oškodovanec tako kot je ocenilo že sodišče prve stopnje, opisal povsem logično in zato sprejemljivo. Iz izpovedbe oškodovanca ne izhaja, da bi mu po pobegu iz lastnega stanovanja sledeč obdolženi A. F., s silo kakorkoli drugače preprečeval vrnitev v stanovanje. Pritožnika zato s svojim izvajanjem, kakšno ravnanje oškodovanca bi bilo v zvezi z njegovo izpovedbo logično in kakšno da ni in izpostavljanjem okoliščine, da se je oškodovanec vrnil v stanovanje mimo obdolženega A. F., ne moreta omajati v izpodbijani sodbi sprejete ocene izpovedbe oškodovanca. Ker iz razlogov oprostilne sodbe dovolj jasno izhaja, da sodišče prve stopnje obdolženemu B. F. ni izreklo oprostilne sodbe za očitano mu kaznivo dejanje grdega ravnanja na škodo oškodovanca iz razloga, ker ne bi verjelo oškodovančevemu opisu poteka dogajanja, tudi s to okoliščino pritožnika ne moreta omajati sprejete ocene izpovedbe oškodovanca kot verodostojne. Sodišče prve stopnje je na neverodostojnost zagovorov obdolžencev pravilno sklepalo tudi na podlagi argumentirano utemeljenih nelogičnosti v njunih zagovorih. Očitek, da sodišče prve stopnje sploh ni preverjalo ali je obdolženi A. F. sploh lahko in kako bi lahko poklical policijo, ni utemeljen. Če bi držalo to, kar sta zatrjevala obdolženca, sodišče druge stopnje ne dvomi, da bi obdolženi A. F. izkoristil možno pomoč priče Ž. V., ne pa, da je to odslovil z besedami, navedenimi v izpodbijani sodbi. Nobenega dvoma namreč ni, da se zaznave priče, o kateri je izpovedovala, nanašajo prav na obravnavano dogajanje. Okoliščina, da priča na glavni obravnavi ni prepoznala nobenega od obdolžencev, ne vzbuja dvoma v dokazne zaključke sodišča prve stopnje. Priča je namreč jasno izpovedala, da je zato, ker ni bilo luči, videla le senco nekoga, ki je stal pred vhodnimi vrati. Glede na obrazloženo, pritožbi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja nista utemeljeni.

Preizkus izpodbijane sodbe v odločbi o kazenskih sankcijah po določbi 386. čl. ZKP je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in upoštevalo vse okoliščine, pomembne za izbiro in odmero kazenskih sankcij. Glede na vse ugotovljene okoliščine je obdolžencema utemeljeno izreklo pogojni obsodbi, v katerih jima je določilo glede na težo kaznivega dejanja, ugotovljeno krivdo, njuno nekaznovanost in ko posebnih obteževalnih okoliščin ni ugotovilo, primerno kazen zapora in preizkusno dobo. Zato niso podani razlogi za spremembo izpodbijane sodbe v tem delu v korist obdolžencev.

Ker pritožnika ostalih pritožbenih razlogov nista obrazložila, pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe pa niso bile ugotovljene kršitve zakona iz 1. odstavka 383. člena ZKP, je sodišče druge stopnje pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obdolženi B. F. in zagovornik obdolženega A. F. s pritožbo nista uspela, zato morata obdolženca plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino. Ta je bila glede na to, da zadeva ni bila zapletena in z upoštevanjem premoženjskih razmer obdolžencev, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, za vsakega od njiju odmerjena na 300,00 EUR.