Jedro

Prosilec za mednarodno zaščito ima pravico, da pred odreditvijo ukrepa omejitve gibanja pojasni vse odločilne okoliščine.

Izrek

I. Tožbi se deloma ugodi tako, da se v delu, s katerim tožnik zahteva odpravo sklepa Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1254/2017/4 (1312-14) z dne 27. 10. 2017, le-ta odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za notranje zadeve v ponoven postopek.

II. Tožba se v preostalem delu, s katerim tožnik zahteva, naj se ugotovi, da mu je bila z izvrševanjem sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1254/2017/4 (1312-14) z dne 27. 10. 2017 od 10.10 ure dalje kršena pravica do osebne svobode in da se toženi stranki prepoveduje nadaljnje izvrševanje sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1254/2017/4 (1312-14) z dne 27. 10. 2017 na način, da se posega v tožnikovo pravico do osebne svobode, zavrže. III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 2. in 3. odstavka 28. člena Uredbe (EU 604/2013) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III) v povezavi s 5. alinejo 1. odstavka 84. člena, 4. odstavkom 84. člena ter 7. točko 2. člena Zakona o mednarodno zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., državljan Alžirije, pridržala za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III (1. točka izreka) in sklenila, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 25. 10. 2017 od 10.10 ure dalje do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožnika dne 14. 10. 2017 obravnavala Policijska postaja (v nadaljevanju PP) Metlika, iz policijske depeše z dne 21. 10. 2017 pa izhaja, da je tožnik dne 19. 10. 2017 ob 02.00 uri zjutraj ilegalno prečkal državno mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo ter da pri sebi ni imel nobenih dokumentov. Na slovenski strani ga je prijela slovenska policija in tedaj je na PP Metlika izpovedal, kot izhaja iz registracijskega lista, da je Alžirijo zapustil 6. 6. 2017 zaradi ekonomskih razlogov, groženj alžirskih varnostnih organov ter žene, s katero je poročen od 31. 12. 2015, ter da je iz Alžirije z letalom odšel v Turčijo, nato pa pot nadaljeval preko Albanije, Črne gore, kjer je pod prisilo zaprosil za mednarodno zaščito, Bosne in Hercegovine in Republike Hrvaške, kjer je tudi zaprosil za mednarodno zaščito in bil nameščen v azilnem domu, do Republike Slovenije, kjer ga je prijela policija. Kot ciljno državo je navedel Belgijo. V lastnoročni izjavi je napisal, da je Alžirijo zapustil, ker ime doma probleme in ne more delati. Po preverjanju v bazi Eurodac je bilo ugotovljeno, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji dne 20. 7. 2017, kjer je prejel tudi izkaznico prosilca za azil in so mu določili datum 17. 11. 2017, ko bi se moral ponovno zglasiti, vendar je Grčijo zapustil in se tja ne želi vrniti zaradi slabih razmer, odsotnosti oskrbe in policijskega nasilja. S tem je po oceni tožene stranke izpolnil kriterij nesodelovanja v postopku (5. alineja 1. odstavka 68. člena Zakona o tujcih, ZTuj-2). S tem, ko je ilegalno prehajal državne meje, prav tako pa v Republiki Sloveniji tudi nima možnosti bivanja, sta po oceni tožene stranke izpolnjeni tudi okoliščini iz 1. in 3. alineje 2. odstavka 68. člena ZTuj-2, kar vse potrjuje njeno prepričanje, da bi tožnik, tako kot vse predhodne države, zapustil tudi Republiko Slovenijo in s tem onemogočil predajo pristojni državi članici EU, to je v konkretnem primeru Grčiji, kar bi ponovno pomenilo nesodelovanje v postopku, v kar je tožena stranka še toliko bolj prepričana, ker tožnik ve, da ga želi Republika Slovenija vrniti v Grčijo, o čemer bo tožena stranka pristojnim organom Grčije posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca, na katero mora pristojni organ Grčije podati odgovor v dveh tednih od prejema zahtevka. Ob upoštevanju navedenih dejstev, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito kar petkrat, na dokončanje postopka pa ni počakal v nobeni od teh držav tožena stranka ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil in tako onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo v skladu z Uredbo Dublin III. Tožena stranka je nadalje še preverjala, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območje Azilnega doma, primeren. Ob upoštevanju milejšega režima v Azilnem domu, ki ga tudi opredeljuje, tožena stranka ugotavlja, da pridržanje na območje Azilnega doma ne bi bil primeren ukrep, saj bi tožnik lahko samovoljno zapustil Azilni dom oziroma bi lahko pobegnil. S tem pa bi onemogočil izvedbo postopka v zvezi s predajo v skladu z Uredbo Dublin III, zato mu je bilo treba omejiti gibanje na prostore in območje Centra za tujce.

3. Tožnik vlaga tožbo zoper uvodoma navedeni sklep iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016, po kateri pri presojanju kriterijev za nevarnost pobega ne morejo biti uporabljeni vsi kriteriji, našteti v 68. členu ZTuj-2, temveč zgolj tisti, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III. Navaja, da med kriterije za določanje izjemne begosumnosti prosilca že po svoji naravi ne morejo soditi milejše oblike okoliščin in da je mogoče omejiti gibanje zgolj izjemno begosumnim prosilcem. Kljub temu je toženka odvzem prostosti utemeljila večinoma na milejših okoliščinah. Tožena stranka je sama s seboj v nasprotju, saj zaključno navaja, da je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito kar v petih državah, zaradi česar je dejansko stanje napačno ugotovljeno, odločbe pa se ne da preizkusiti. V izpodbijani odločbi tudi niso podani razlogi o znatni nevarnosti pobega. Sklicevanje na 5. alinejo 1. odstavka 68. člena ZTuj-2 je napačno iz več razlogov, in sicer zato, ker se ne nanaša na nesodelovanje v predmetnem postopku, ampak na nesodelovanje v postopku v Grčiji in zato, ker tožena stranka ni presojala argumentov tožnika, zakaj je državi zapustil, se do njih ni opredelila, niti jih ni preverila. Prav tako ni dovolj natančno pojasnila 3. alineje 2. odstavka 68. člena ZTuj-2 oziroma ni jasno, zakaj je tožena stranka to dejstvo sploh izpostavila, saj tožnik tega ni izpostavil v prošnji, niti na osebnem razgovoru, niti ga tožena stranka v zvezi s tem ni vprašala, zaradi česar je tudi dejansko stanje napačno ugotovljeno, izpodbijana odločba pa pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Uradna oseba ni dovolj pojasnila, zakaj pooblaščenec tožnika tožniku ni mogel zastavljati vprašanj v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito, hkrati pa navaja, da je namen mednarodne zaščite nudenje zaščite tistim ljudem, ki so v svoji državi ogroženi. Posledično je bilo kršeno načelo zaslišanja iz 9. člena ZUP. Tožena stranka tudi ni pojasnila, zakaj pooblaščenec tožniku ni mogel zastavljati vprašanj, zato meni, da je izpodbijani sklep obremenjen tudi s kršitvijo 2. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Tožena stranka tožnika tudi ni vprašala, ali bo ostal v Sloveniji in počakal na zaključek v Sloveniji oziroma ali si želi tu ostati in bo počakal na odločitev o prošnji, ampak se je pri odločitvi oprla na dejstvo, da tožnik ve, da ga želi Slovenija vrniti v drugo državo in ker je zapustil drugo državo, to pa ne more biti razlog za določitev izrazite begosumnosti, poleg tega pa je nepravično do tožnika in je glede na navedeno podana očitana kršitev pravice do izjave. Tožena stranka tudi napačno interpretira tožnikov odgovor, kaj je njegova ciljna država, saj je bila tožnikova želja ob odhodu iz svoje države Italija, vendar pa tožena stranka ni preverila, ali je taka želja še vedno podana, saj je tožnik izpovedal, da se želi združiti z ženo, ki je v Belgiji, zgolj enostransko obravnavanje posameznih navedb in napačno interpretiranje pomeni, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno (2. točka 1. odstavka 237. člena ZUP). Tožniku je bila odvzeta prostost že zgolj zaradi tega, ker so bili njegovi prstni odtisi v bazi Eurodac, kar pa sama Uredba Dublin III prepoveduje z določilom 1. odstavka 28. člena, po katerem države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej Uredbi, zato je izpodbijani sklep nezakonit tudi iz tega razloga. Dodatno pa tožnik izrecno izpostavlja prepoved vračanja prosilcev za azil v Grčijo, kot izhaja iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi M. S. S. proti Belgiji in Grčiji z dne 21. 1. 2011, zlasti točke 358, 360 in 367 obrazložitve. Tudi utemeljitev tožene stranke, zakaj tožnik ne bi mogel biti omejen na območje Azilnega doma, je pavšalna in pomanjkljiva, čeprav je ta ukrep mnogo ugodnejši za prosilca za azil; argument tožene stranke, da ne uspe zagotoviti, da bi prosilci ostali na območju Azilnega doma, pa ni primeren. Tudi sicer izpodbijani sklep posega v pravico do osebne svobode, zato za prosilce po ZMZ-1 ni dopusten.

4. Sodišču tožnik v tožbenem zahtevku predlaga, da naj izpodbijani sklep odpravi in da naj hkrati odloči tudi o predlogu tožnika za izdajo začasne odredbe, ki ga vlaga hkrati s tožbo, tako da naj sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in do pravnomočne odločitve uredi stanje tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce, saj je po lastnem prepričanju tožnik že v tožbi izkazal, da v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek izpodbijanega ukrepa, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo, saj se v Centru za tujce izredno slabo počuti.

5. Glede na to, da se v skladu s 4. členom ZUS-1 v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, če ni zagotovljeno tudi drugo sodno varstvo, tožnik dodatno v tožbenem zahtevku predlaga tudi, da naj sodišče izrecno ugotovi, da je bila tožniku z izvrševanjem sklepa tožene stranke z dne 27. 10. 2017 od 10.10 ure dalje kršena pravica do osebne svobode in da se toženi stranki prepoveduje nadaljevanje izvrševanja sklepa tožene stranke z dne 27. 10. 2017 na način, da se posega v tožnikovo pravico do osebne svobode.

6. Tožena stranka je skladno s pozivom sodišča na podlagi 38. člena ZUS-1 v danem roku sodišču predložila predmetne upravne spise in obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega akta ter sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno .

K točki 1:

7. Tožba je utemeljena.

8. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je uvodoma navedeni sklep tožene stranke o pridržanju tožnika za namen predaje odgovorni državi članici za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

9. Sodišče je na glavni obravnavi dne 6. 11. 2017 vpogledalo listine predmetnega upravnega spisa, ki ga je predložila tožena stranka ter dodatno na sami glavni obravnavi predloženo fotokopijo standardnega obrazca za zahtevo za ponovni sprejem tožnika (priloga B 2) ter ustno zaslišalo tožnika, ki je med drugim izpovedal, da mu je znan obstoj prepovedi vračanja prosilcev za mednarodno zaščito iz Slovenije nazaj v Grčijo, kjer je sicer res bil predhodno tudi tožnik ter tam predhodno že zaprosil za mednarodno zaščito, vendar tam ni počakal na zaključek postopka zaradi slabih bivalnih razmer in slabega ravnanja policije.

10. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na določbe 2. in 3. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s 5. alinejo 1. odstavka 84. člena in 4. odstavkom 84. člena ZMZ-1. Uredba Dublin III v 2. odstavku 28. člena določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. Po (n) točki 2. člena Uredbe Dublin III nevarnost pobega pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom.

11. Skladno s 1. odstavkom 84. člena ZMZ-1 lahko v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja 1. odstavka 84. člena ZMZ-1). V 2. odstavku 84. člena ZMZ-1 pa je določeno, da se v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center na tujce.

12. Sodišče v konkretnem primeru lahko sledi tožbenemu ugovoru absolutne bistvene kršitve pravil postopka, da mu tožena stranka v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa ni dala zadostne možnosti, da bi se lahko izjasnil o razlogih zaradi katerih je zapustil matično državo oziroma o razlogih zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito, kar izhaja iz zapisnika o sprejemu prošnje za mednarodno zaščito z dne 25. 10. 2017 (predzadnji odstavek na str.7)

13. Po 9. členu ZUP, ki se skladno z določilom 33. člena ZMZ-1 subsidiarno uporablja tudi v postopku po tem zakonu, je treba pred izdajo odločbe stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena ZUP), upravni organ pa svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana (učinkovita) možnost izjasnitve, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP). Poleg tega 146. člen ZUP določa, da mora uradna oseba, ki vodi postopek, stranki na ustni obravnavi ali izven ustne obravnave pisno oziroma ustno na zapisnik omogočiti, da se izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe (tretji odstavek 146. člena ZUP) in da pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe (četrti odstavek 146. člena ZUP). Prosilec za mednarodno zaščito ima torej pravico, da pred odreditvijo ukrepa omejitve gibanja pojasni vse odločilne okoliščine, o čemer se je sodišče že večkrat izreklo, med drugim v primerljivi zadevi v sodbi št. I U 2390/2017-15 z dne 2. 11. 2017 (v obrazložitvi pod tč. 13).

14. Iz podatkov v spisu je namreč razvidno, da tožniku možnost, da bi se lahko izjasnil o vseh odločilnih okoliščinah, na katere je tožena stranka oprla svojo odločitev, ni bila dana, saj je tožnikov pooblaščenec ob podaji prošnje želel razčistiti razloge za mednarodno zaščito, vendar ga je tožena stranka tedaj zavrnila z navedbo, da bo podrobnejša vprašanja glede razlogov za mednarodno zaščito lahko postavil na osebnem razgovoru, zato gre tudi po presoji sodišča za bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

15. Sodišče je zato, ker gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, moralo tožbi na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 v delu, s katerim tožnik zahteva odpravo izpodbijanega sklepa, ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti, se ni dodatno še posebej spuščalo v presojo preostalih tožbenih ugovorov, do katerih se bo morala izreči tožena stranka v ponovljenem postopku, predvsem ob dejstvu, da mora skladno z določili 4. odstavka 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) v povezavi z določbo šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 sodišče odločiti o tožbi zoper sklep o odrejenem ukrepu omejitve gibanja hitro oziroma najpozneje v treh delovnih dneh.

K točki 2:

16. Sodišče je tožbo v preostalem delu, in sicer v delu, s katerim tožnik zahteva, da naj se ugotovi, da mu je bila z izvrševanjem izpodbijanega sklepa v obdobju od 27. 10. 2017 od 10.10 ure dalje kršena pravica do osebne svobode in da se toženi stranki prepoveduje nadaljevanje izvrševanja sklepa tožene stranke z dne 27. 10. 2017 na način, da se posega v tožnikovo pravico do osebne svobode, zavrglo. Sodišče je namreč v zvezi s tem ugotovilo, da v obravnavani zadevi ni možen subsidiarni upravni spor, to je upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic na podlagi določil 4. člena ZUS-1, po katerem lahko sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, vendar le v primeru oziroma pod pogojem, da ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V obravnavani zadevi je namreč tožniku zagotovljeno drugo sodno varstvo, in sicer je to sodno varstvo v rednem upravnem sporu na podlagi določil 2. člena ZUS-1, v katerem je mogoče zahtevati odpravo izpodbijanega akta, kar je tožnik v konkretnem primeru tudi storil in učinkovito dosegel sodno varstvo v upravnem sporu, kot izhaja iz izreka te sodbe pod točko 1, ter s tem sodno varstvo tudi v celoti izčrpal oziroma konzumiral. K točki 3:

17. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov:

18. V skladu z določili 3. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 32. člena ZUS-1, na katerega se v konkretnem primeru sklicuje tudi tožnik, sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku v upravnem sporu lahko prizadejala težko popravljiva škoda.

19. V konkretnem primeru je ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe že tudi odločeno o tožbi, kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa pod točko 1, in to pravnomočno, kar pomeni, da z ozirom na citirano zakonsko ureditev, po kateri se izvršitev izpodbijanega sklepa lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o predlaganem zadržanju ne bi imela nobenih učinkov. To obenem pomeni, da tožnik za predlagano zahtevo za izdajo začasne odredbe ne izkazuje več pravnega interesa, saj je sodišče v konkretnem primeru že odločilo o tožbi in ji je s 1. točko izreka tudi ugodilo ter izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo upravnemu organu v ponoven postopek, pri čemer pritožba zoper sodbo ni dopustna (71. člen ZMZ-1), zato v konkretnem primeru niso več kumulativno izpolnjene vse taksativno predpisane procesne predpostavke, ki morajo biti podane za izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja. Ker postane sodba z vročitvijo strankam pravnomočna, to namreč obenem pomeni, da tudi izpodbijani sklep ne učinkuje več, zato je sodišče tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo.

20. Sodišče je zato zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 zavrglo.