Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je poskrbela za potrebno varstvo in nadzorstvo, kar se kaže v tem, da se je pes v konkretnem primeru ob napadu nahajal zunaj ograjenega dvorišča tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se prvi odstavek izreka spremeni tako, da se na koncu odstavka pika nadomesti z vejico in doda besedilo: "solidarno z zavezancem po sodbi III P 2140/2006 Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 20.11.2006."

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka tožniku dolžna plačati 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2010 do plačila, kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati pravdne stroške v višini 406,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe (1. in 3. točko izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Navaja, da je v obrazložitvi sodbe o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ter zapisnikov in med samimi temi listinami ter zapisniki, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka v skladu s 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, v sodbi tudi ni razlogov o odločilnih dejstvih, ti so nejasni in med seboj v nasprotju, kar predstavlja bistveno kršitev pravdnega postopka v skladu s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je kršilo določbi 286. in 286. a člena ZPP, vlogo z dne 4.6.2004 je namreč tožena stranka podala pravočasno, sodišče bi moralo navedbe in dokaze iz te vloge upoštevati. Sodišče tudi neutemeljeno ni zaslišalo vseh predlaganih prič s strani tožene stranke in je tako zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Neutemeljeno ni ugodilo predlogom z zaslišanjem predlaganih prič tožene stranke, prav tako ni presojalo navedb in dokazov tožene stranke. Zavrnitev dokaznih predlogov oziroma neopredelitev sodišča do navedenih dokazov, je sodišče prve stopnje obrazložilo zgolj pavšalno, pritožbeno sodišče teh procesnih napak sodišča prve stopnje ne more sanirati s svojo odločitvijo. Sodišče je dokazne predloge zavrnilo oziroma se do njih ni opredelilo brez upravičenega razloga, gre za kršitev načela kontradiktornosti. Sodišče je zmotno ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni zastaran. Oprlo se je na izpovedbo tožeče stranke, pri čemer sta bili izpovedbi prič D. K. in tožene stranke skladni, D. K. pa ni imel interesa za zmago v postopku. Sodišče bi moralo tožbeni zahtevek zavreči, podredno zavrniti. Tožbeni zahtevek je zastaran, o škodnem dogodku oziroma o isti zahtevi je bilo že pravnomočno razsojeno. Obširno pojasnjuje, zakaj so ugotovitve sodišča, da tožbeni zahtevek ni zastaral, povsem zmotne. Tožena stranka ni pasivno legitimirana, saj je bil lastnik psa do 27.3.2008 D. K., tožena stranka psa ni vodila ven, edini vodnik je bil D. K., v drugem postopku se je D. K. z drugačno izjavo želel le braniti. Ker tožeča stranka zoper toženo stranko vlaga samostojni zahtevek, pri čemer zatrjuje solidarno odgovornost, je tožbeni zahtevek nesklepčen. Sodišče ne utemelji, zakaj ne sledi D. K., ki je izpovedal, da tožnik ni bil v strahu in ni bil tako telesno poškodovan, kot zatrjuje. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, tožena stranka ni bila imetnica, ni bila skrbnica psa, spregledalo je listinske dokaze, izključno D. K. je bil lastnik in imetnik psa, v spis je tožena stranka vložila tudi dokazila o bivališču D. K. Pes je bil miren in vedno s K., to bi lahko potrdila tudi S. M. in T. S., lastnik hiše na naslovu R. Tožena stranka je priložila tudi spričevalo za uspešno opravljen izpit šolanega psa, pes je bil samo ob obiskih hčere Teje na vrtu tožene stranke. Ta vrt je bil in je ograjen prostor z ograjo, v ograji so vrata s ključavnico in na vhodu je bila oznaka z opozorilnim znakom za psa, tudi v letu 2006 (predlagan je bil po potrebi tudi ogled na kraju samem). Tudi policijski zapisnik z dne 1.6.2006 potrjuje, da je bil ob spornem dogodku vodnik oziroma imetnik psa D. K. Sodišče je neutemeljeno sledilo navedbam tožeče stranke, da je šele 7.11.2007 izvedela, da naj bi bila tožena stranka imetnica psa, ni res, da je tožena stranka naslovila odškodninski zahtevek na zavarovalnico. Tudi v kolikor bi sodišče odločilo, da je tožena stranka v času spornega dogodka bila imetnica psa, je poskrbela za vso potrebno varstvo in nadzorstvo nad psom. Šlo je za nepričakovan manever psa, pes se je nahajal za zaprtimi vrati in samo za trenutek je D. K. ta vrata priprl, manevra psa ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Za varstvo psa je bilo poskrbljeno. Pes je bil dobro streniran in je ubogal D. K. Sodišče je neutemeljeno sledilo navedbam tožeče stranke, da naj bi bil pes v "velikosti teleta" s težo čez 70 kg. Tožeča stranka ni priložila pravih slik, priložila je slike psov iz Rusije - Srednje Azije, tožena stranka pa je pojasnila, da je bil pes Turkmenistanski ovčar in za primerjavo je priložila tudi sliko. Pojasnila je tudi razlike med Ruskim in Turkmenistanskim srednjeazijskim ovčarjem. Turkmenistanski ovčarji, ki sicer spadajo v podskupino srednjeazijskih ovčarjev so znatno manjši ter lažji, pes je imel 53 kg. Sodišče tudi posplošuje karakteristike pasme psov na vse pse, tudi psi se po svojih lastnostih, fizičnih in osebnostnih, med seboj razlikujejo. V kolikor je tožeča stranka sklepala, da je imetnik psa tisti, kjer se je pes v času spornega dogodka nahajal, je to še ena potrditev navedb tožene stranke glede zastaranja. Iz potrdila Kliničnega centra z dne 19.2.2007 namreč izhaja, da je tožečo stranko ugriznil znan pes. Sodišče ni upoštevalo navedb tožene stranke, ki jih je ta podala o stopnji skrbnosti, sklicuje se na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS, II Ips 462/2004. Zahtevam skrbnosti je D. K. nesporno zadostil, D. K. je psa zmogel obvladovati. Da bo D. K. po nesreči pustil vrata ograje priprta in da bo ravno takrat, ko jih bo pes odprl, mimo prišla tožeča stranka, oblečena v bundo z maskirnimi barvami in da bo pes reagiral ob dvigu roke, tožena stranka ni mogla predvideti. Pes je verjetno tožečo stranko zamenjal za markerja in ga ugriznil v levo roko (to je bil namreč v okviru šolanja napada in obrambe ukaz za napad), na ukaz D. K. pa ga je v trenutku izpustil. Tožena stranka je izkazala, da ni nikoli vodila psa ven in da je bil edini vodnik psa D. K. Sodišče je spregledalo vrzeli v navedbah tožeče stranke, ko je na enem mestu zatrjevala, da naj bi bil D. K. imetnik, po drugi strani pa je D. K. poskušala prikazati kot obiskovalca. D. K. je namreč kritičnega dne prišel k svoji hčerki s svojim psom na obisk. Psa je imel edino D. K. pod nadzorom in varstvom. Glede na to, da je tožeča stranka zatrjevala soimetništvo psa K, je očitno, da je bil kritičnega dne pes v vsakem primeru v oskrbi pri D. K. in je torej slednji edini odgovoren. Navedbe tožene stranke o soprispevku tožeče stranke je sodišče napačno in nepopolno presodilo. Tožeča stranka je bistveno soprispevala k škodi, saj je šla tožeča stranka mimo hiše tožene stranke, na vrtu katere se je takrat nahajal pes. Tožena stranka ni šla po pločniku, ampak po intervencijski poti zadaj med hišami. Če je bila tožeča stranka prestrašena, ni jasno, zakaj je prijavila napad psa šele nekaj dni po ugrizu. Navedbe tožeče stranke o prestrašenosti ne vzdržijo resne presoje. Sodišče je zmotno in nezakonito odmerilo tudi višino škode. Tožeča stranka strahu ni utrpela, glede na kratek stik čeljusti ni življenjsko logično, da bi se lahko povprečen človek tako intenzivno ustrašil, po spornem dogodku tožeča stranka ni kazala znakov strahu, kar je potrdila priča D. K. Tožeča stranka življenjsko ne pojasni, zakaj bi bil, glede na to, da jo je takrat pes prvič napadel, iz tega razloga strah bolj intenziven. Tudi če je bila tožeča stranka lastnik čivave, gre še vedno za psa, tožeča stranka je neutemeljeno navajala strah pred psi. Pes ni deloval krvoločno in pobesnelo, šlo je zgolj za kratek sekundni stisk čeljusti. Tožeča stranka je tudi priznala, da ji je D. K. pojasnil, da je pes cepljen, o tem bi se lahko tudi pozanimala pri Veterinarski upravi RS ali pa se dala testirati glede okužbe z virusom stekline, lahko bi prosila tudi D. K. naj psa K da na testiranje. Glede zatrjevane kirurške oskrbe tožeče stranke je tožena stranka opozarjala, da ta ni bila oskrbljena v smislu kirurškega posega, temveč je šlo za oskrbo le v smislu toalete in preveze rane v ambulanti in sodišče listinskih dokazov očitno ni presojalo. Tožeča stranka tudi ni utemeljila telesnih bolečin in poškodb, tudi če bi telesne bolečine utrpela, tožena stranka poudarja, da bi bolečine že osnovna protibolečinska sredstva oziroma različne metode alternativnega zdravljenja lahko odpravile. Teh navedb tožeča stranka ni prerekala, vsekakor ne substancirano, sodišče bi jih moralo šteti za izkazane in je kršilo določilo 214. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodne odločbe. Glede na navedeno je tudi izrek izpodbijane odločbe sodišča o stroških postopka nepravilen. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ne ugodi in se tožbeni zahtevek zavrže, podredno zavrne, podrejeno, da se sodba razveljavi v izpodbijanem delu in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka uvodoma zatrjuje absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vendar le pavšalno in nekonkretizirano, medtem ko sodišče druge stopnje zatrjevanih kršitev določb postopka ni ugotovilo. Nadalje neutemeljeno zatrjuje, da naj bi bil kršen 286. in 286. a člen ZPP, kar naj bi vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe ter, da naj bi bila vloga tožene stranke z dne 4.6.2014 pravočasna. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je bila vloga vložena prepozno, tožena stranka je res prosila za rok za odgovor, vendar ji sodišče takega roka ni odobrilo.

5. Tožeča stranka nadalje navaja, da sodišče ni zaslišalo vseh s strani tožene stranke predlaganih prič, kar sicer drži, saj je sodišče določene dokaze, predlagane s strani tožene stranke, na glavni obravnavi zavrnilo, vendar pa tožena stranka tega do konca naroka za glavno obravnavo ni grajala, kot bi bila dolžna v skladu z 286.b členom ZPP, zato se na to v pritožbi ne more sklicevati. Nadalje navaja, da je sodišče storilo kršitev določb postopka, ker je zavrnitev dokaznih predlogov obrazložilo le pavšalno oziroma se do dokaznih predlogov ni opredelilo brez upravičenega razloga, kar tudi ni utemeljeno. Sodišče je navedlo, da je ostale dokazne predloge zavrnilo, ker so bila za odločitev relevantna dejstva v konkretnem primeru dovolj razčiščena. Konkretno tožeča stranka opozarja, da sodišče ni zaslišalo S. M. in T. S. Ugotoviti je, da naj bi slednji izpovedal, da je bil pes vedno s K. Glede na to, da je tožena stranka (gl. l. št. 33, vloga z dne 8.5.2014) zatrjevala, da se je k T. S. D. K. preselil sredi leta 2006 (pa to navedbo spremenila, iz uradnih podatkov izhaja prijava 3.3.2006), do škodnega dogodka pa je prišlo 19.2.2006, sodišču tega dokaza ni bilo potrebno izvesti (kot že navedeno pa zavrnitev dokaza ni bila pravočasno grajana) in tudi ne podrobneje obrazlagati zavrnitve dokaza. Prav tako posebna obrazložitev ni bila potrebna glede zavrnitve dokaza z zaslišanjem S. M., saj naj bi slednja (hkrati s T. S.) izpovedovala o tem, da je bil pes mirnega značaja, saj navedeno glede na karakteristike pasme in tudi šolanje psa ni bilo odločilno, kar bo še obrazloženo v nadaljevanju.

6. Neutemeljena je pritožbena navedba, da naj bi bilo o zadevi že pravnomočno razsojeno, saj v postopku zoper D. K. ni bila hkrati tožena tudi I. K., toženka v tej pravdni zadevi, za to ne gre za res iudicato (ne gre za iste stranke). Tudi ne drži, da tožba ne bi bila sklepčna, ker v zahtevku tožeča stranka ne zahteva solidarne zaveze, glede tega je pravilne razloge navedlo že sodišče prve stopnje, saj vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost, zgolj zaradi jasnosti pa je sodišče druge stopnje solidarnost zaveze opredelilo tudi v izreku (v tem delu je bilo pritožbi delno ugodeno).

7. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da naj bi bil tožbeni zahtevek zastaran, glede tega je pravilne razloge navedlo že sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje se zato nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje. Tožeča stranka, ki je prvotno izvedela, da je bil v času škodnega dogodka lastnik psa D. K., je, kot izhaja iz prvostopenjskih razlogov, izkazala zadostno stopnjo skrbnosti. Tudi ne drži, da naj bi zastaranje potrjevalo dejstvo, da je tožeča stranka sklepala, da je imetnik psa tisti, kjer se je pes nahajal (to je na dvorišču tožene stranke), glede na to, da je za psom prišel D. K. ravno z dvorišča tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo tožeči stranki, da je šele z vlogo D. K. z dne 6.11.2007 izvedela, da je imetnica psa tožena stranka, drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

8. Nadalje so neutemeljene tudi vse pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka dokazuje, da ni pasivno legitimirana v tej pravdni zadevi. Tudi glede tega, da je tožena stranka redila in skrbela za psa, ki je bival pri njej na L., je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive in pravilne razloge, kljub temu, da ni sporno, da je bil formalni lastnik psa do 27.3. 2008 D. K. Dejstvo, da toženka psa ni vodila ven, kot je sama zatrjevala, je sodišče v svoji dokazni oceni upoštevalo. Glede na neprepričljivost in nelogičnost izpovedb toženke in priče D. K., kar je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo, pa pravilno njunima izpovedbama, kljub temu, da sta bili v veliki meri skladni, ni sledilo. Ne drži, da sodišče ni utemeljilo, zakaj D. K. ne sledi, saj je navedlo, da sta bili izpovedbi toženke in priče D. K. neprepričljivi in nelogični.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. Kot že navedeno, je pravilno ugotovilo dejstvo, da je toženka bila imetnica psa, saj ga je redila, zanj skrbela in je bival pri njej na L., kljub temu, da ob samem škodnem dogodku ni bila njegova lastnica. Tudi če je oskrbo izvajal tudi K., glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je pes bival na L., ni mogoče šteti, da toženka imetnica psa ni bila. Da je bil pes na vrtu samo ob K. obiskih hčere, ni bilo dokazano. Sodišče je pravilno verjelo prepričljivi izpovedbi tožnika, da je pes prebival tam, kjer ga je ugriznil. Tudi če je toženka hodila na vaje in predstave, to ne izpodbije ugotovitve, da je psa redila in zanj skrbela.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožena stranka poskrbela za potrebno varstvo in nadzorstvo, ker naj bi se pes nahajal za zaprtimi vrati, ki naj bi jih D. K. priprl za trenutek, manevra psa, da bo priprta vrata odrinil, pa ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali odvrniti. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je poskrbela za potrebno varstvo in nadzorstvo, kar se kaže v tem, da se je pes v konkretnem primeru ob napadu nahajal zunaj ograjenega dvorišča tožene stranke. Toženka bi morala poskrbeti, da bi bil pes s karakternimi lastnostmi, kakršne je imel pes tožene stranke (o tem še v nadaljevanju), nameščen v pesjaku, da bi bil privezan, ali pa bi se nahajal v ograjenem dvorišču, pri katerem bi bila vrata ograje ves čas zaprta, saj bi morala, nasprotno s pritožbeno navedbo, manever psa pričakovati.

11. Tožena stranka sodišču očita, da ni upoštevalo njenih dokazov glede velikosti in lastnosti psa, vendar tudi to neutemeljeno. Sodišče je ugotovilo, da iz centralnega registra psov izhaja, da je bil pes, ki je napadel tožnika, pasme srednjeazijski ovčar. Tožena stranka je sicer res navajala in pojasnjevala, da obstajajo razlike med Ruskim in Turkmenistanskim srednjeazijskim ovčarjem, dokaz, ki ga je predlagala konkretno v zvezi s tem so bile le barvne slike, na katerih je bil pes ter po navedbi tožene stranke pes pasme, ki jo prikazuje tožeča stranka, medtem ko glede lastnosti zatrjevanih podskupin srednjeazijskih ovčarjev dokazov ni predlagala. Sodišče je zato pravilno upoštevalo, kakšne so lastnosti srednjeazijskih ovčarjev, pravilno je zaključilo, kakšno bi moralo biti ustrezno varstvo, kar trditve same tožene stranke, ki jih ponuja tudi v pritožbi, da je bil namreč pes tudi šolan za napad in obrambo, zaradi česar naj bi tožnika zamenjal za markerja, le še utrjujejo.

12. Dejstvo, da je bil pes neprivezan, glede na njegove lastnosti in izšolanost tudi za napad in obrambo, kljub temu, da naj bi bil sicer miren, potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da za ustrezen nadzor ni bilo poskrbljeno in ne drži, da je nadzor D.K. zadostil. Kot izhaja tudi iz sodbe in sklepa II Ips 462/2004, na katerega se sklicuje tožena stranka, je potrebno v času odsotnosti poskrbeti, da bo žival pod nadzorom osebe, ki bo ravnala skrbno in psa zmogla obvladati, ravnanje D. K. (odprta vrata, čeprav le za kratek čas in neprivezan pes) pa očitno ni bilo zadosti skrbno.

13. Pritožba navaja, da ni izkazano, na podlagi česa sodišče sklepa, da sta toženka in D. K. skupaj skrbela za psa, vendar takšnih zaključkov v sodbi ni, zato na te navedbe ni treba odgovarjati. Sodišče je navedlo le, da za povzročeno škodo tožniku toženka in D. K. (glede katerega je že bila izdana zamudna sodba) odgovarjata solidarno.

14. Neutemeljena je pritožbena navedba, da naj bi sodišče spregledalo vrzeli v navedbah tožeče stranke, ki je zatrjevala, da naj bi bil D. K. imetnik psa, po drugi strani pa le obiskovalec. Glede odgovornosti tožene stranke je namreč odločilno, kot je bilo že navedeno, reja, skrb za psa, kje je pes bival, glede tega je sodišče ugotovilo, da je bival na L., torej pri toženki. Sama toženka pa je zatrjevala, da D. K. na L. ni prebival in da tožene stranke ob obiskih ni bilo doma. Glede na trditev tožene stranke, da je bil D. K. le na obisku, ne vzdrži pritožbena navedba, da je bil kritičnega dne pes v oskrbi pri D. K. in je zato odgovoren le on. Tudi če mu je bil pes prepuščen v oskrbo, se tožena stranka, kot že navedeno, ni uspela razbremeniti, saj njegovo ravnanje, kot je bilo že navedeno, ni bilo zadosti skrbno.

15. Neutemeljene so tudi vse pritožbene navedbe o soprispevku tožeče stranke, tudi glede tega je sodišče prve stopnje navedlo pravilne razloge. Do škodnega dogodka je prišlo zunaj ograjenega dvorišča tožene stranke, zato ni pomembno, ali je šlo za pločnik ali drugačno pešpot, sodišče pa je ugotovilo tudi, da tožnik ni nosil vojaške bunde, da bi ga zato pes lahko zamenjal za markerja. Pa tudi, če bi vojaško bundo nosil, to ne bi predstavljalo nikakršnega soprispevka. Temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke na podlagi drugega odstavka 158. člena Obligacijskega zakonika (OZ), je torej podan.

16. Neutemeljeno se tožena stranka pritožuje tudi glede višine prisojene odškodnine. Iz naslova strahu je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 500,00 EUR, kar je pravična denarna odškodnina v skladu s 179. členom OZ. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da tožnik strahu ni utrpel zato, ker ni kazal znakov, kar naj bi izpovedal K., zato, ker je šlo le za kratek stik čeljusti, pes ni deloval krvoločno, ker je bil tudi sam tožnik lastnik čivave in da dejstvo, da je šlo za prvi napad ne utemeljuje, da bi bil bolj prestrašen. Doživljanje strahu je subjektivno doživljanje in sodišče prve stopnje je, upoštevajoč izpovedbo tožnika, ki mu je verjelo, da se je ustrašil za svoje življenje in doživel hud primaren strah, ker ga je po njegovem mnenju pes skušal ugrizniti v vrat, tožniku pravilno prisodilo odškodnino v višini 500,00 EUR. Prav tako dejstvo, da je tožnik prijavil dogodek na Policijsko postajo Šiška šele čez nekaj dni, ne predstavlja odločilnega dejstva in ne dokazuje, da tožnik ne bi bil prestrašen. Za sekundarni strah sodišče prev stopnje odškodnine ni prisodilo, zato so vse pritožbene navedbe o tem, da je K. tožniku pojasnil, da je pes cepljen in o tem, kako bi tožnik v zvezi s tem lahko ravnal, nerelevantne.

17. Tudi odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tožnika je sodišče odmerilo pravilno v višini 1.500,00 EUR. Ne drži, da tožnik telesnih bolečin in poškodb ni utemeljil. Sodišče je na podlagi izpovedbe in listinske dokumentacije ugotovilo, da je tožnik utrpel vbodno rano na distalnem delu leve nadlahti ter več globljih odrgnin, rane so mu v UKC Ljubljana kirurško oskrbeli (res je šlo za toaleto in prevezo rane) ter antitetično zaščitili, sodišče se je sklicevalo na prilogo A5, pritožba zato neutemeljeno navaja, da sodišče listinskih dokazov ni presojalo. Čez dva dni je bil ugotovljen obsežen hematom pod kožo in večji rani na notranji strani nadlahti, po treh dneh so se rane zagnojile. Tožnik je nato prišel še na sedem rednih prevezov. Tri dni je imel hude bolečine in tri noči ni mogel spati, nato je imel še kak teden stalne bolečine v predelu ugriza, bolečine so nato počasi izvenele. Telesne bolečine ne izhajajo le iz izpovedbe tožnika, ampak tudi zdravniškega potrdila (A6), pri čemer tožena stranka neutemeljeno navaja, da naj bi bil kršen 214. člen ZPP, ker sodišče ni upoštevalo njenih trditev, da bi tožnik bolečine lahko odpravil s protibolečinskimi sredstvi oziroma metodami alternativnega zdravljenja. Glede na to, da je tožnik že v tožbi navedel, da bolečin protibolečinska sredstva niso uspela omiliti, drugačnih navedb tožene stranke ni bil dolžan še posebej prerekati, zatrjevane relativne kršitve določb postopka sodišče prve stopnje ni storilo.

18. Ker je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tako o temelju kot o višini tožbenega zahtevka, tudi pritožbena navedba, da je napačna odločitev o stroških postopka, ni utemeljena, pri čemer sprememba sodbe v neznatnem delu na odločitev o stroških pred sodiščem prve stopnje ne vpliva (tretji odstavek 154. člen ZPP).

19. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je ob obrazloženem pritožbi delno ugodilo tako, da je v izreku določilo solidarnost zaveze, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. in 358. člen ZPP).

20. Tožena stranka s pritožbo v večinskem delu ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).