Jedro

Tožeča stranka v pritožbi poskuša dopolniti navedbe, s tem ko zatrjuje, da naj bi jo toženec obvestil, da naj tožeča stranka vse stroške zaračunava njemu. Takšne dopolnjene navedbe v pritožbi, ki sicer kažejo na obstoj obligacijskega razmerja med pravdnima strankama, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 2002/01009-2 z dne 22. 1. 2002 in tožbeni zahtevek zavrne (točka 1), tožeči stranki pa je naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške v višini 376,07 EUR s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi (točka 2).

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Med strankama je nesporno, da sta toženec in B. Š. kot kupca sklenila prodajno pogodbo z G. d.d. kot prodajalcem, s katerim sta kupila poslovni prostor, na katerega se nanašajo stroški upravljanja. Pogodba je bila posredovana tožeči stranki zaradi obračunavanja stroškov z novim lastnikom. Toženec je poslal tožeči stranki dopis, v katerem jo obvešča, da naj mu zaračunava vse stroške upravljanja. Zaradi spora med kupcema glede višine solastninskega deleža, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, ki še ni pravnomočno končan, ni prišlo do vknjižbe lastninske pravice na podlagi prodajne pogodbe. Za utemeljenost zahtevka ni odločilno, da toženec ni vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik, saj v nasprotnem kupci ne bi imeli interesa za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo in bi bili stroške upravljanja dolžni plačevati prejšnji lastniki. Toženec se ni mogel vpisati v zemljiško knjigo kot lastnik zato, ker poteka spor o višini solastninskega deleža, ne gre pa za spor o obstoju lastninske pravice toženca v celoti, zato bi bilo potrebno vsaj v določenem delu ugoditi tožbenemu zahtevku, torej v tistem delu, kjer ima toženec solastnino na nepremičnini.

Pritožba ni utemeljena.

Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ne glede na citirano določbo senat sodišča druge stopnje razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 458. člena ZPP). V zadevi je odločal senat upoštevaje določbo petega odstavka 458. člena ZPP.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec podpisal prodajno pogodbo št. 10/98 med G. d.d. kot prodajalcem in tožencem kot enim od dveh kupcev, ter da je v zemljiški knjigi kot lastnik nepremičnine vpisan G. d.d.. Toženec pogodbe o upravljanju ni podpisal, ugotovljeno pa je tudi bilo, da toženec poslovnega prostora ne uporablja in da ni najemnik. Tožeča stranka uveljavlja terjatev iz naslova neplačanih stroškov upravljanja za obdobje od 25. 9. 2000 do 24. 7. 2001. Na podlagi pravnega posla se pridobi lastninska pravica na nepremičnini z vpisom v javno knjigo (33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Vpis v zemljiško knjigo je dodaten pogoj, ki mora biti izpolnjen kot podlaga za pridobitev lastninske pravice. Ker toženec ni vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik nepremičnine, ni pridobil lastninske pravice, kar pomeni, da tudi obveznosti, ki bremenijo lastnika poslovnega objekta, ne bremenijo toženca. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da bi kupci na takšen način lahko izigravali upravnike v zvezi s kritjem upravniških stroškov, saj je zavezanec za plačilo stroškov upravljanja zemljiškoknjižni lastnik, če ta obveznost ni prenesena na najemnika oziroma je obveznost (na temelju obligacije) prevzela tretja oseba (2). Tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, kakšen je nesporni solastninski delež toženca, zato so neutemeljene pritožbene trditve, da bi prvo sodišče moralo priznati tožeči stranki terjatev vsaj v obsegu nespornega solastniškega deleža toženca, ob tem, da gre tudi za nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno pojasnilo, da ni moglo upoštevati nedorečenih navedb tožeče stranke, s katerim je zatrjevala, da ji je toženec posredoval dopis (3), v katerem jo je obvestil, da naj mu pošilja račune za vse obveznosti, pri čemer sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožeča stranka tudi ne zatrjuje narave tega dopisa in morebitnih logičnih zaključkov, ki bi iz njega izhajale. Tožeča stranka poskuša v pritožbi dopolniti navedbe (4), s tem, ko zatrjuje, da naj bi jo toženec obvestil, da naj tožeča stranka vse stroške zaračunava njemu. Takšne navedbe v pritožbi, ki sicer kažejo na obstoj obligacijskega razmerja med pravdnima strankama, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (5).

Pritožbeno sodišče je zavrnilo s sodbo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločalo o povrnitvi pritožbenih stroškov na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi stroške pritožbenega postopka.

V nadaljevanju ZPP.

Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1191/2009 z dne 19. avgusta 2009. Katerega tožeča stranka ni predložila sodišču prve stopnje.

Podrobneje primerjaj navedbe tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 14. 4. 2008 (šesti odstavek stran 2), z navedbami v pritožbi (tretji odstavek stran 2).

Prvi odstavek 337. člena ZPP.