Jedro

Na pravdo je treba napotiti dediča, ki zatrjuje prejem oz. obstoj darila, kar je logično, saj se negativnih dejstev, ki bi jih sicer moral dokazati tožnik, ne da dokazovati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (IV. in VII. točka).

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zapuščinski postopek prekinilo in vse tri dediče, sinove pokojne, napotilo na pravdo. Pritožnika je napotilo na pravdo zoper sodediča I. P. zaradi ugotovitev, da naj bi ta od zapustnice prejel darilo – denarna sredstva, les za ostrešje, gradbeni material in 400 m3 bukovega lesa, kar naj se mu všteje v dedni delež.

2. Pritožnik meni, da bi moral biti glede tega vprašanja na pravdo napoten I. P., in ne on sam, saj naj bi sodišče zmotno ocenilo, da glede tega darila ni predložil dokazov. Zapustnica je v pogodbi o dosmrtnem preživljanju, ki je sodišču predložena, izrecno zapisala, da je I. P. prejel 40 m3 lesa za ostrešje, drva po potrebi, do tedaj več kot 400 m3 ter okoli 1.500.000,00 SIT, s tem pa so te navedbe verjetno izkazane in je po pritožnikovo torej manj verjetna pravica I. P. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sklepa in opredeljuje svoje pritožbene stroške.

3. Na pritožbo ni odgovoril noben od sodedičev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo relevantne določbe Zakona o dedovanju. Sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, med drugim tudi, če so sporna dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža in vračunanje v dedni delež (3. tč. 2. odst. 210. čl. Zakona o dedovanju). Sodišče napoti na pravdo oziroma na upravni postopek tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (213. čl. ZD).

6. Zapustnica je s pritožnikom sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je za pritožnikova sodediča, I. in R. P., sicer sporna in sta zato napotena na pravdo zoper pritožnika. Glede tega, kar je sporno za pritožnika, pa je v tej pogodbi res navedeno, da je dedič I. P. prejel 40 m3 lesa za ostrešje, drva po potrebi, do tedaj več kot 400 m3 ter okoli 1.500.000,00 SIT. Vendar ta to zanika, zato je to sporno.

7. Konkretnih meril za presojo, kdaj je katera pravica manj verjetna, 1. odst. 213. čl. ZD ne vsebuje, zato je odločitev odvisna od konkretnih okoliščin vsakokratnega primera. V primerih, kot je ta, velja v sodni praksi splošno izhodišče, da je treba na pravdo napotiti dediča, ki zatrjuje prejem oz. obstoj darila, kar je samo logično, saj se negativnih dejstev, ki bi jih sicer moral dokazati tožnik, ne da dokazovati.(1)

8. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD).

9. Po 1. odst. 174. čl. ZD vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka, zato mora tudi pritožnik sam kriti svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Prim. odločbe tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cp 1534/2015, I Cp 636/2014, II Cp 4471/2009 in druge.