Jedro

ZTPDR in ZDR90 sta določila obrnjeno dokazno breme le glede obstoja resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja. V postopku o premoženjskih delovnih sporih pa morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Tožnik bi moral dokazati obstoj delovnega razmerja s toženo stranko, ki je pravna podlaga za izplačilo spornih zneskov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Tožnik je zahteval od tožene stranke plačilo različnih zneskov iz naslova plačila za delo v Nemčiji oziroma povračila stroškov za čas dela v tujini. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni bil v delovnem razmerju pri toženi stranki ali v kakšnem drugem pogodbenem odnosu z njo. V času od 12.10.1992 do 10.5.1993 je imel sklenjeno delovno razmerje z družbo A., kar izhaja tako iz delovne knjižice in podatkov o plačilu prispevkov, kot tudi iz lastnih navedb tožnika samega. Tožnik pa ni dokazal, da bi imel s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za čas od 25.6.1992 do 12.10.1992. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. Ker tožena stranka ni bila delodajalec tožnika, ni zavezana za plačilo njegovih terjatev oziroma pravic iz delovnega razmerja ne more uveljavljati od nje, če svojih obveznosti do njega ni izvrševalo podjetje, pri katerem je bil v delovnem razmerju. Tožena stranka je imela podpisano le kooperantsko pogodbo z A., po kateri je opravljala dogovorjena dela v zvezi s knjigovodstvom in obračunom OD, dolžnost delodajalca pa je bila, da tožniku izplača plačo ter prispevke in ostale prejemke.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil ves čas prepričan, da delo opravlja pri toženi stranki. Višje sodišče se je skoncentriralo zgolj na obstoj pogodbe, čeprav so očitno podani vsi elementi delovnega razmerja in je bila zato pogodba nepotrebna. To izhaja tudi iz delovne vize, plačilnih list in dejstva, da je neposredna navodila dajala oseba, ki je bila zaposlena pri toženi stranki. Ugotovitev sodišča, da faktično delovno razmerje ne obstaja, je tako protispisna in nasprotuje 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče ni uporabilo določb "Zakona o varstvu državljanov" in tudi ne navaja, katero materialno pravo je bilo podlaga za njegovo odločitev. Zato se odločitve ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče se tudi ni izjasnilo glede pritožbenih navedb, ki se tičejo 11. člena Kooperantske pogodbe. Nejasno je stališče drugostopnega sodišča, da tožnik ne more uveljavljati pravic od tožena stranke, če svojih obveznosti ni izvrševalo podjetje, pri katerem je bil v delovnem razmerju. Taka navedba nasprotuje podatkom spisa, saj tožnik ni bil v delovnem razmerju s tujo pravno osebo. Podatki v delovni knjižici ne odražajo dejanskega razmerja. Odločitve sodišč so spregledale načelo obrnjenega dokaznega bremena v delovnih sporih.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Navaja, da so v nasprotju z izvedenimi dokazi ter ugotovljenim dejanskim stanjem navajanja revizije o tem, kje je bil tožnik v delovnem razmerju. O tem je bilo vsebinsko tudi že odločeno v prvem postopku s sodbo Delovnega in socialnega sodišča z dne 9.4.1999, delno potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 6.6.2002. Zato je ponovno zatrjevanje v tej smeri nedopustno oziroma prepozno. Tožena stranka je bila v poslovnem razmerju le s tožnikovim delodajalcem in je vse svoje obveznosti izpolnila. Predlaga zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Tožnik sicer uveljavlja bistvene kršitve določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, toda iz revizijskih navedb v zvezi s tem izhaja, da poskuša uveljaviti dejansko le nedovoljeni revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja o tem, ali je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki ali ne (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Tožnik uveljavlja terjatve iz naslova delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem za čas dela v Nemčiji v obdobju od 25.6.1992 do 10.5.1993. Bistvo izpodbijane sodbe je ugotovitev, da tožnik v tem času ni bil v delovnem razmerju pri toženi stranki, ki mu zato iz naslova delovnega razmerja ni dolžna ničesar.

Dejanska ugotovitev obeh sodišč je, da je imel tožnik v času od 12.10.1992 do 10.5.1993 sklenjeno delovno razmerje z družbo A.. Neutemeljena je navedba tožnika, da vpis v delovni knjižici za tako ugotovitev ni pomemben, poleg tega pa ugotovitev o delodajalcu tožnika temelji tudi na uradnih podatkih o tem, kdo je (kot delodajalec) za tožnika plačeval prispevke iz delovnega razmerja. Sklicevanje tožnika na "faktično delovno razmerje" je ob taki ugotovitvi neutemeljeno. Delavec ne more biti sočasno v dveh delovnih razmerjih, na to pa ne more vplivati niti dejstvo, da je bil tožnikov delodajalec kooperant tožene stranke in so njegovi delavci upoštevali navodila tožene stranke kot izvajalca del. Sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bila tožena stranka sicer kako drugače zavezana, da tožniku - namesto ali poleg - njegovega delodajalca izplačuje kakršnekoli prejemke iz delovnega razmerja. Take obveznosti ni mogoče izpeljati iz pogodbenih dogovorov tožnikovega delodajalca in tožene stranke o administrativno-tehničnem (računovodskem) izvrševanju izplačil. Za čas od 25.6.1992 do 12.10.1992 tožnik ni dokazal, da bi bil s toženo stranko v delovnem razmerju ali kakšnem drugem neposrednem pogodbenem razmerju. Glede na revizijski očitek nepravilne prevalitve dokaznega bremena na tožečo stranko revizijsko sodišče samo opozarja, da sploh ne gre za prevalitev dokaznega bremena na tožečo stranko, ampak za njeno dolžnost, da navede dejstva in dokaze, na katere opira svoje zahtevke. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR) in Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR90) sta skladno s Konvencijo MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ - Mednarodne pogodbe, št. 4/84, v zvezi Aktom o nasledstvu - Ur. l. RS, št. 15/92), določila obrnjeno dokazno breme le glede obstoja resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja. V postopku o premoženjskih delovnih sporih pa morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (1. odstavek 7. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 14. člena ZDSS (1994) - Ur. l. RS, št. 19/94 in 20/98). S to določbo je jasno opredeljeno trditveno in dokazno breme, katerega bistvo je, da mora dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka, navesti tožnik, hkrati pa mora navesti tudi dokaze, ki ta dejstva potrjujejo. Glede na takšna pravila ZPP bi moral tožnik dokazati obstoj delovnega razmerja s toženo stranko, ki je pravna podlaga za izplačilo spornih zneskov, potem ko je toženec opozoril in dokazal, da podlaga ne obstoji.

Tožnik se v reviziji sklicuje na "Zakon o varstvu državljanov", vendar iz revizijskih navedb ni mogoče ugotoviti, za kateri zakon naj bi šlo in za katere njegove določbe.

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je odločitev sodišča druge stopnje pravilna, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev o reviziji, je sodišče odločilo, da krije stroške za odgovor na revizijo tožena stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).