Jedro

Sklep, s katerim sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in razveljavi sodbo prve stopnje ter vrne zadevo temu sodišču v novo sojenje, ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Revizija zoper tak sklep zato ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 5.575,38 EUR za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči 29. 5. 1999, z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti odmerjene pravdne stroške, v presežku, za še zahtevanih 14.128,85 EUR z obrestmi ter še dodatne obresti od prisojene glavnice, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je na pritožbi obeh pravdnih strank sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku za premoženjsko škodo prisodilo 425,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, sicer pa glede premoženjske škode zavrnilo obe pritožbi in odločitev sodišča prve stopnje potrdilo, odločitev o nepremoženjski škodi pa v celoti (tudi zavrnilnem delu) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavilo je tudi odločitev o pravdnih stroških, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločbo.

3. Zoper sodbo je tožnik pravočasno vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in napačne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila v nerazumljivosti izreka sodbe oziroma njegovem nasprotovanju samemu sebi in razlogom sodbe. Iz obrazložitve sodbe namreč izhaja, da je tožnikov prispevek k nezgodi 40%, zaradi česar bi moralo višje sodišče zavrniti tudi 40% zahtevka za nepremoženjsko škodo, torej 7.344,34 EUR, saj sodišče prve stopnje glede na takšno odločitev o tem delu tožnikovega zahtevka nima več kaj ponovno odločati. Zato višje sodišče ne bi smelo v celoti razveljaviti prve vrstice 2. točke izreka prve stopnje, temveč bi moralo dokončno zavrniti tožnikov zahtevek za nepremoženjsko škodo v znesku 7.344,34 EUR, razveljaviti pa (le) za znesek 11.015,66 EUR, torej bi moralo dati v ponovno odločanje sodišču prve stopnje le 60% tožbenega zahtevka za nepremoženjsko škodo. Navedeno predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. V nadaljevanju revizije tožnik obrazloži, da je zaključek o njegovem 40% prispevku k nastanku škode materialnopravno zmoten in predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo prve in druge stopnje tako spremeni, da odloči, da mu je tožena stranka odškodninsko odgovorna in da sam ni z ničemer prispeval k nastali nezgodi, zaradi česar je upravičen do plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo tudi v nadaljnjem znesku 7.344,54 EUR ter mu je tožena stranka dolžna povrniti vse pravdne stroške.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Tožnik izrecno izpodbija le sodbo, čeprav po vsebini izpodbija (del) sklep(a) o razveljavitvi sodbe prve stopnje za nepremoženjsko škodo. Niti revizija zoper sklep niti revizija zoper sodbo pa nista dovoljeni. Revizija kot izredno pravno sredstvo je namreč dovoljena le pod pogoji, ki jih določa zakon.

7. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je revizija v premoženjskih sporih (kar je tudi obravnavani odškodninski spor) dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Sodba sodišča prve stopnje je pravnomočna le v odločitvi o premoženjski škodi. Tožnik je za premoženjsko škodo zahteval 321.921 SIT (sedaj 1.343,35 EUR) ter naknadno še 44,00 EUR. Sodišče druge stopnje je (po spremembi sodbe prve stopnje) razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 425,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Izpodbijani zavrnilni del sodbe (le glede izpodbijanja tega ima namreč tožnik lahko pravni interes) tako ne presega revizijskega prava iz drugega odstavka 367. člena ZPP.

8. Revizija vsebinsko pravzaprav izpodbija sklep sodišča druge stopnje, in sicer tisti del sklepa, s katerim je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi odločitev o zahtevku za povračilo 40 % uveljavljane odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče druge stopnje je namreč o zahtevku za povračilo premoženjske škode odločilo tako, da je tožniku glede na njegov prispevek k nastali škodi, ki ga je ocenilo na 40%, priznalo le tako sorazmerno zmanjšano odškodnino, odločitev o nepremoženjski škodi pa je s sklepom v celoti razveljavilo. Tožnik kot na revizijski stopnji sporno vrednost spornega predmeta navaja 7.344,24 EUR, kolikor predstavlja 40% uveljavljane odškodnine za nepremoženjsko škodo. Po določilu prvega odstavka 384. člen ZPP lahko stranke vložijo revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Sklep, s katerim sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in razveljavi sodbo prve stopnje ter vrne zadevo temu sodišču v novo sojenje (v konkretnem primeru gre za sklep po prvem odstavku 354. člena ZPP), ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Revizija zoper tak sklep zato ni dovoljena.

9. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo tožnika zavrglo (377. člen in četrti odstavek 384. člena ZPP).