Jedro

Video nadzor po ZZVO kot ena izmed oblik tehničnega varovanja je dovoljen, čeprav ga zakon sicer izrecno ne omenja. Sporen je le način izvajanja video nadzora in zavarovanje mikroprocesorske enote ter video posnetkov z vidika možnosti kršitev človekovih pravic.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega in drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur.l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidenta) zoper odločbo tožene stranke z dne 15.10.2003, s katero je ta zavrnila pritožbe revidenta, Skupnosti stanovalcev A.A. in B.B., zoper odločbo inšpektorja Inšpektorata za varstvo osebnih podatkov z dne 30.7.2003. Prvostopni upravni organ je z navedeno odločbo na podlagi tretjega odstavka 243. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP nadomestil odločbo z dne 17.6.2003, s katero je revidentu odredil, da v roku dva dni po vročitvi odločbe odklopi kamere in preneha opravljati video nadzor v prostorih ter v okolici večstanovanjske hiše A.A. Z odločbo z dne 30.7.2003 je prvostopni upravni organ deloma upošteval argumente pritožnika Upravnega odbora Skupnosti stanovalcev A.A. (v nadaljevanju: UOSS), da so se kamere pokazale kot učinkovit pripomoček za zagotavljanje varnosti, ter je revidentu odredil, da v določenih rokih izvede tam navedene ukrepe v zvezi z opravljanjem video nadzora v prostorih in okolici predmetne večstanovanjske hiše, odločil je, da lahko revident po preteku šest mesecev od vročitve odločbe opravlja video nadzor v predmetni večstanovanjski hiši le, če bo tako določeno v pogodbi o medsebojnih razmerjih med etažnimi lastniki (2. točka izreka), ter, da mora revident po uveljavitvi zakonov, ki bodo urejali video nadzor, opravljanje video nadzora uskladiti z določbami teh zakonov (3. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in delno tudi razlogom tožene stranke. Navaja, da sta za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe relevantna Zakon o zasebnem varovanju in o obveznem organiziranju službe varovanja – ZZVO in Zakon o varstvu osebnih podatkov – ZVOP ter določbe drugega odstavka 74. člena Ustave (URS). Uporabiti je treba načelo sorazmernosti, kot to izhaja iz prakse Ustavnega sodišča. Ukrep, ki prepoveduje izvajanje video nadzora prek interne kabelske televizije, je nujen za dosego legitimnega cilja, to je prepovedi kršitve prisilnih predpisov. Omenjenega cilja pa ne bi bilo mogoče doseči z ukrepom, ki bi v manjši meri posegel v pravico tožnika. Izpodbijana odločba ustreza tudi sorazmernosti v ožjem pomenu, saj je omejitev svobodne gospodarske pobude le delna. Izpodbijana odločba je zato zakonita z vidika uporabe 74. člena URS in določb ZVOP.

3. Revident vlaga revizijo (prej pritožbo) zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da ni pravilna presoja sodišča, da se prepoved nanaša le na majhen del revidentove dejavnosti. Bistvo revidentovega gospodarskega delovanja so trenutne zahteve tržišča, to so zahteve prebivalstva v večstanovanjskih stavbah, ki že od začetka tega postopka naročajo storitve video nadzora v svojih lastniških objektih. Splošno znano dejstvo je, da kabelski operaterji tržijo točno take storitve in da je večina stanovanjskih blokov že opremljena s tovrstnim varovanjem. Prepoved, ki bi zdržala ustavno presojo in bila v skladu z načelom sorazmernosti, bi bila le ta, da se prepove kabelskim operaterjem omogočati tovrstno storitev. Sodišče prve stopnje je napačno, nepopolno in zmotno ocenilo načelo sorazmernosti ter poseglo v pogodbena razmerja na način, ki po splošnih pravilih obligacijskega prava ni dopusten. Opozarja, da omogoča snemanje za točno določen krog ljudi – stanovalcev objekta, katerega lastniki so te osebe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zadevo vrne v ponovni postopek pristojnemu sodišču. 4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1.1.2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Revident nasprotuje nekaterim dejanskim ugotovitvam upravnega organa, to pa je nedovoljen revizijski razlog (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče zato preizkusa izpodbijane sodbe glede ugotovljenega dejanskega stanja ni opravilo.

9. V okviru presoje materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko podlago, da je revident izvajal video nadzor prek interne kabelske televizije, ki ga stanovalci lahko spremljajo in presnemavajo ter nadalje nekontrolirano uporabljajo, pravilno presodilo, da so izpolnjeni pogoji za inšpekcijski ukrep, izrečen na podlagi 1. točke prvega odstavka 28. člena ZVOP.

10. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča sta za presojo zakonitosti izrečenega ukrepa relevantna ZZVO in ZVOP, ki sta veljala v času izdaje prvostopne upravne odločbe. Kot je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je video nadzor po ZZVO kot ena izmed oblik tehničnega varovanja dovoljen, čeprav ga zakon sicer izrecno ne omenja. V obravnavani zadevi je tako sporen le način izvajanja video nadzora in zavarovanje mikroprocesorske enote ter video posnetkov z vidika možnosti kršitev človekovih pravic. Glede na ugotovitve, da sporni način izvajanja video nadzora preko kabelske televizije pomeni povečano možnost kršitve pravil o varstvu osebnih podatkov, ki je ni mogoče zmanjšati z drugimi zakonsko predvidenimi ukrepi, pa Vrhovno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje tudi glede sorazmernosti izrečenega inšpekcijskega ukrepa. Pritrditi je treba tudi stališču sodišča prve stopnje, da je inšpekcijski ukrep v odločbi prvostopnega upravnega organa dovolj določno opredeljen, odločba pa se pravilno sklicuje na materialnopravna določila o zavarovanju osebnih podatkov iz določb 11., 13. in 14. člena ZVOP.

11. Neupošteven je pavšalen revizijski ugovor o izvajanju tovrstnega video nadzora v večstanovanjskih blokih, ki se sedaj gradijo. Prav tako ni mogoče upoštevati revizijskih ugovorov, ki se nanašajo na delovanje družb C., G. in F., saj gre za nova dejstva, ki se glede na določbo 87. člena ZUS-1 smejo navajati v reviziji le tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zaradi katerih se lahko vloži revizija, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.