Jedro

Predmet sklenjenih kupoprodajnih pogodb o prodaji stanovanj v tem postopku je relevanten le v delu, v katerem predstavlja dejansko podlago za odločitev, ki je v ugotovitvi solastnih deležev tožečih strank na premoženju, ki je predmet razdružitve.

Primera, ko je vloga stranke zavržena namesto da bi bila pravilno zavrnjena, po presoji tega sodišča ni mogoče izenačevati z obratno situacijo (zavrnitve vloge namesto njenega pravilnega zavrženja), ki ima za stranko praviloma enak učinek, kot da bi njena vloga bila zavržena, saj organ v tem primeru odloči o utemeljenosti vloge, ki bi jo ob pravilni uporabi procesnega prava moral zavreči samo iz formalnih razlogov.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 27.2.2002 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožečih strank zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, Izpostave B z dne 7. 11. 2000, s katero je prvostopni organ njuno vlogo za odmero davka po pogodbi o razdelitvi premoženja zavrgel kot nepopolno po 2. točki 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju: ZUP), ker na podlagi predloženih listin ugotovitev davčne obveznosti po 153. členu Zakona o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 36/88 in 8/89 ter Uradni list RS, št. 48/90, 7/93 in 1/99, v nadaljevanju: ZDO) ni bila možna. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka sicer ugotavlja, da v obravnavanem primeru ne gre za procesno temveč za meritorno odločitev in bi zato prvostopni organ ob pravilni uporabi procesnega zakona moral vlogo (pri)tožnikov zavrniti z odločbo, vendar pa navedena pomanjkljivost ne spremeni bistva odločitve in ne predstavlja kršitve, ki bi narekovala odpravo izpodbijanega sklepa, ki je po svoji vsebini pravilen in utemeljen. Pritožbeni ugovor uporabe 153. člena ZDO, ki določa, da se davek na dediščine in darila plača tudi ob razdelitvi solastnine in sicer od tistega dela premoženja, ki ga je posamezni solastnik prejel brez odplačila, prek dela, ki bi mu pripadal iz solastništva in stališče (pri)tožnikov, da bi davčni organ moral uporabiti določbe Zakona o davku na promet nepremičnin, zavrača z utemeljitvijo, da iz nobene zaradi odmere davka predložene pogodbe ne izhaja, da bi šlo za odplačen prenos lastninske pravice na nepremičninah, od katerega se plača davek na promet nepremičnin. Način pridobitve nepremičnin, ki se razdeljujejo, pri tem ne igra nikakršne vloge. Od prvotnih kupoprodajnih pogodb je bil že odmerjen in plačan davek na promet nepremičnin, kar pa v tem postopku v zvezi z odmero davka po "Pogodbi o razdelitvi nepremičnin" sploh ni pomembno in na presojo o tem, po katerem davčnem predpisu je potrebno predloženo pogodbo obravnavati, nima nikakršnega vpliva. Ker gre, kot izhaja iz pogodbenih določb za neodplačen pravni posel, ga je tudi po presoji tožene stranke treba obravnavati po ZDO in presoditi ali se v zvezi s tem poslom plača davek na dediščine in darila ter ugotoviti višino davčne osnove, zavezanca za plačilo davka ter njegovo višino. Uporaba določb ZDO je torej v tem primeru utemeljena in pravilna. Vendar pa na podlagi podatkov iz predložene pogodbe in naknadno predloženih dokazil ugotovitev davčne osnove oziroma ali davčna osnova za odmero davka sploh obstaja, ni mogoča. Glede stanovanjskih prostorov je nesporno, da si jih (pri)tožnika delita tako, kot sta jih s kupoprodajnima pogodbama v letu 1991 pridobila. Poleg tega si s pogodbo razdeljujeta tudi zemljišče, za katerega pa iz predloženih dokumentov ni razvidno, v kakšnem deležu sta ga pridobila oziroma ali sta ga sploh pridobila in je postalo njuna lastnina. Ker ni razvidno solastniško razmerje na nepremičnini - zelenici pred sklenitvijo pogodbe o razdelitvi nepremičnin, tudi ni mogoče ugotoviti, ali je kateri od solastnikov, če sta bila solastnika tudi na tem zemljišču, z razdelitvijo pridobil več, kot pa mu šlo glede na njegov solastniški delež in je iz tega naslova zavezanec za davek na dediščine in darila po 153. členu ZDO. O odmeri, neodmeri oziroma oprostitvi davka tako ni mogoče odločiti.

Tožeči stranki vlagata tožbo v upravnem sporu. Odločbo izpodbijata iz razloga napačne uporabe materialnega prava, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. Vztrajata na stališču, da bi davčni organ pri svojem odločanju moral uporabiti Zakon o davku na promet nepremičnin in ne določbe 153. člena ZDO, ker sta tožnika nepremičnine pridobila v letu 1991 na podlagi odplačnega pravnega posla, zaradi odmere davka predložena pogodba o razdelitvi nepremičnin pa nima narave darila ali dediščine. Davčni organ se je pri presoji odmere davka v nasprotju z določbo 10. člena tedaj veljavnega ZOR spuščal v presojo volje pogodbenih strank, ta pa je v določbi 6. in 11. točke pogodbe o nakupu nepremičnin nedvomno izražena. V 6. točki je namreč nedvoumno napisano, da lastnik dovoljuje pri vl. št. 525 k.o. B na parc. št. 813/1, ki predstavlja stanovanjsko hišo in dvorišče, vknjižbo lastninske pravice na kupca. Po 11. členu iste pogodbe pa je dana vsaki od pogodbenih strank pravica, da se vknjiži kot lastnik v zemljiško knjigo, ko se opravi delitev parcele po sporazumu med lastniki stanovanj v stanovanjski hiši. Po prepričanju tožečih strank je v konkretnem primeru šlo le za realizacijo navedenih pogodbenih določb. Vztrajata tudi na ugovoru nepravilne uporabe določb 67. člena ZUP, saj bi prvostopni organ o vlogi strank moral odločiti meritorno, skladno z določbo 140. člena ZUP. Tožena stranka iz teh razlogov ni imela zakonite podlage za potrditev izpodbijanega sklepa. Glede na navedeno bi kot pritožbeni organ o pritožbi morala odločiti meritorno, vendar pa ugovorov tožečih strank sploh ni ocenjevala, kar je le še nadaljnja nepravilnost v izvedenem pritožbenem postopku. Sodišču predlaga, da predlagane dokaze izvede ter po opravljeni glavni obravnavi odloči, da se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo ter predlaga zavrnitev tožbe.

Zastopnik javnega interesa v postopku svoje udeležbe ni priglasil. Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita v delu, v katerem tožena stranka zavrača pritožbeni ugovor napačne uporabe materialnega prava in potrjuje vsebinsko pravilnost razlogov, ki jih za svojo odločitev navaja prvostopni organ. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe utemeljuje tožena stranka in se nanje v celoti sklicuje. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih iz istih razlogov, ne da bi jih ponavljalo, zavrača tudi sodišče. Poudarja še, da je predmet v letu 1991 sklenjenih kupoprodajnih pogodb o prodaji stanovanj v tem postopku relevanten le v delu, v katerem predstavlja dejansko podlago za odločitev, ki je v ugotovitvi solastnih deležev tožečih strank na premoženju, ki je predmet razdružitve. Navedeni pogodbi in drugi v postopku predloženi dokazi, pa kot pravilno ugotavlja že tožena stranka, ne predstavljajo zadostne podlage za ugotovitev in odmero davčne obveznosti.

Neutemeljen je ugovor, da tožena stranka o pritožbi ni odločila meritorno, saj je s tem, ko je z odločbo pritožbo tožečih strank zavrnila, storila prav to. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je odločitev sprejela po preizkusu zakonitosti izpodbijanega sklepa in po tem, ko je presodila utemeljenost pritožbenih ugovorov tožečih strank. Očitek, da le teh ni ocenila, je po navedenem neutemeljen.

Je pa po presoji sodišča utemeljen tožbeni očitek, da tožena stranka, čeprav v obrazložitvi odločbe ugotavlja pomanjkljivost v postopku na prvi stopnji (da je prvostopni organ vlogo tožnikov za odmero davka na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUP zavrgel, čeprav bi jo po tem, ko je v obrazložitvi sklepa presodil vse v postopku zbrane dokaze, moral zavrniti), te s svojo odločbo ne odpravi. Odločitev, da sklepa ne bo odpravila oziroma nadomestila s svojo odločbo sprejme namreč na podlagi po presoji sodišča napačne ocene, da gre za kršitev pravil postopka, ki ni bistvena, ker je odločitev prvostopnega organa vsebinsko pravilna in utemeljena, čeprav hkrati ugotavlja, da bi ta v svojem izreku morala biti drugačna. Primera, ko je vloga stranke zavržena namesto da bi bila pravilno zavrnjena, po presoji tega sodišča ni mogoče izenačevati z obratno situacijo (zavrnitve vloge namesto njenega pravilnega zavrženja), ki ima za stranko praviloma enak učinek, kot da bi njena vloga bila zavržena, saj organ v tem primeru odloči o utemeljenosti vloge, ki bi jo ob pravilni uporabi procesnega prava moral zavreči samo iz formalnih razlogov.

Sodišče je zato odločbo odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/00) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek in odločanje skladno z določbo 2. odstavka istega člena.