Jedro

Povsem posplošeno je tožnikovo sklicevanje na nestrokovnost in osebnostne lastnosti uradnih oseb, ki so vodile postopek, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba. Iz upravnega spisa, ki ga je predložila toženka, izhaja, da je o tožnikovi prošnji odločala v sestavi, kot jo predpisuje ZBPP, ničesar drugega pa ne navaja niti tožnik. Ker je bil torej postopek v tem pogledu pravilen in zakonit, bi se lahko tožnik skliceval kvečjemu na konkretne nepravilnosti oziroma nezakonitosti postopka ali odločbe, izdane na podlagi tega postopka, česar - kot že rečeno - ni storil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za sestavo in vložitev revizije zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1839/2016 z dne 21. 12. 2016 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I P 516/2012 z dne 20. 4. 2016. Iz obrazložitve izhaja, da se toženka sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po katerem se pri dodelitvi BPP kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero je bila vložena prošnja za odobritev BPP, in sicer, da ta zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh.

2. Toženka meni, da iz prošnje za dodelitev BPP in priloženih listin izhaja, da želi tožnik revizijo vložiti iz razlogov, ki so bili predmet pritožbe na sodišče druge stopnje, vendar se po njegovem mnenju to sodišče z njimi ni ukvarjalo, predvsem pa želi tožnik uveljavljati kršitev svojih ustavnih pravic, saj je po njegovem mnenju sodba sodišča druge stopnje arbitrarna, in želi zato izčrpati vsa redna in izredna pravna sredstva, vključno z revizijo. Toženka ugotavlja še, da je tožnik v pritožbi zatrjeval procesno kršitev, ker predlagani dokazi niso bili izvedeni, zaradi česar naj bi ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, graja pa tudi zaključek o zastaranosti terjatve, ki izhaja iz pravnomočne sodne odločbe.

3. Toženka meni, da želi tožnik z revizijo uveljavljati razloge, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje, ter razloge, do katerih sta se že jasno in prepričljivo opredelili sodišči prve in druge stopnje. Tožnik je v zadevi izčrpal vsa redna pravna sredstva, zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja revizije po zakonu sploh ni mogoče vložiti, zgolj tožnikovo subjektivno nezadovoljstvo z zanj neugodno končanim pravdnim postopkom pa še ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji za dodelitev BPP. Tudi zakonska možnost vložitve pravnega sredstva še ne pomeni, da je tožnik samodejno upravičen do dodelitve BPP za vložitev tega pravnega sredstva, saj pri vložiti izrednega pravnega sredstva ne gre za ustavno pravico, kot pri pritožbi. V nadaljevanju toženka povzema bistvene razloge za odločitev sodišč prve in druge stopnje ter na tej podlagi ponovno ugotavlja, da je drugostopenjsko sodišče odločilo o vseh razlogih, ki jih tožnik navaja kot razloge za vložitev revizije, za te ugotovitve pa je navedlo tudi vse potrebne razloge. Tožnik zato po presoji toženke nima možnosti za uspeh, saj tudi sam ne navaja nobenih drugih razlogov, ki bi kazali na to, da bi s svojo revizijo lahko uspel. 4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo "razveljavi ali odpravi podrejeno po razveljavitvi ali odpravi, da se zadeva vrne v nov postopek in novo odločanje, ter toženki naloži plačilo stroškov postopka", naj ugotovi, da mu je bila kršena ustavna pravica do pravnega sredstva in obrambe, dostop do sodne veje oblasti in enako varstvo pravic ter da naj ga sodišče oprosti plačila sodne takse za tožbo.

5. V tožbi navaja, da v službi za BPP "ne odločajo strokovnjaki, niti kakovostni sodniki, ampak navadne uslužbenke (seveda samo ženske), ki nimajo visoko kakovost pravnega znanja". Toženka zato ne more zanesljivo oceniti, kako se bo postopek končal, poleg tega pa toženka od tožnika kot pravnega laika ne more zahtevati posebnega pravnega znanja. Povzema vsebino revizije, ki jo želi vložiti, in meni, da iz nje izhaja, da ni mogoče vnaprej trditi, da revizija ne bo uspešna in da v njej uveljavlja razloge, ki po zakonu niso dovoljeni. Posebej poudarja, da želi v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje uveljavljati kršitve ustavnih pravic, kar pa ni mogoče, če prej ne izčrpa vseh pravnih sredstev. Smiselnost revizije naj oceni odvetnik, ki je za to bolj kvalificiran od uslužbenk, česar ne spreminja dejstvo, da odločbe podpisuje predsednik sodišča, saj ta le podpiše dnevno okoli 30 odločb, o njih pa ne odloča. Tožnik nima pravnega znanja, da bi argumentiral pritožbene razloge, toženka pa zahteva od njega, da praktično sam izvaja "odvetniško kakovost". Poleg tega toženka ne odloča pravočasno, saj vedno počaka, da roki potečejo, da bi s tem tožniku škodovala. Tožniku s tem ni zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo, saj bi moral biti rok za vložitev tega pravnega sredstva v primeru vloge za BPP prekinjen do odločitve o tej vlogi.

6. A.A., vodja oddelka za BPP, je bila kot javnost navzoča na obravnavi v enem izmed njegovih postopkov pred sodiščem ter je bila tedaj "brezkrajno arogantna" in ga je ves čas grdo gledala. Kadar je na dopustu, so njegove vloge za BPP hitro in pozitivno obdelane, zdaj pa mu je dala dva dni časa in še to po "e-pošti" ter še istega dne, ne da bi počakala potek roka, odločila negativno. Meni, da mu iz neznanega razloga želi škodovati, kar pa je "stvar senata naslovnega sodišča, ali bo to informacijo uporabil ali ne".

7. Meni, da je ZBPP v nasprotju z Ustavo, ker toženka zahteva od prebivalstva visoko stopnjo znanja oziroma argumentacije pritožbenih razlogov in ker rok za vložitev pravnega sredstva teče (ni prekinjen) kljub vložitvi prošnje za dodelitev BPP. Tožniku je s tem preprečena vložitev pravnega sredstva, poleg tega pa ni mogoče učinkovito izpodbijanje odločbe o BPP. Ker je za dostop do Ustavnega sodišča potrebno izčrpanje vseh predhodnih pravnih sredstev, mu je s tem preprečen tudi dostop do Ustavnega sodišča. 8. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da gre pri presoji verjetnih izgledov za uspeh za pravni standard, ki je od primera do primera različen in se zapolni glede na oceno dejanskih okoliščin zadeve, namen te določbe pa je, da stranka ne zlorablja možnosti BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila svojih sredstev, tudi če bi ji finančni položaj to omogočal. Poleg tega je imel tožnik še vedno možnost vložiti revizijo, zgolj zakonska možnost vložitve revizije pa ne pomeni, da je tožnik samodejno upravičen do dodelitve BPP. Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi navaja, da mu toženka "očitno iz nacističnih razlogov" preprečuje sodno varstvo in da obstaja sum, da RS v nasprotju za Ustavo zaradi tožnikove družine celo menja zakone. Navaja več primerov sodnih postopkov, v katerih je uspel in meni, da če bi enaka vprašanja postavljal "Slovenec odvetnik", bi se naslovno sodišče z njimi ukvarjalo. Vodji oddelka za BPP pripisuje "paralizirano bolezen zoper tujce" in dodaja, da sodno varstvo ne more biti zagotovljeno, če ga tožnik zaradi manjkajočih sredstev ne more uveljaviti. Pravica do BPP je ustavna pravica, saj je neposredno povezana s pravico do vlaganja pravnih sredstev, ki lahko učinkuje šele pred US RS.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Pravna podlaga, na kateri temelji izpodbijana odločba, je prvi odstavek 24. člena ZBPP, po katerem se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (...). Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (...) in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (...).

11. Ta zakonska ureditev organu za BPP torej izrecno nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. Po obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, kot npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg te zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

12. Tožnik torej nima prav, kolikor trdi, da toženka ni imela zakonske podlage za vsebinski preizkus zadeve, ki ga je opravila na podlagi obsega in temeljitosti obrazložitve drugostopenjske sodne odločbe, navedb nosilnih razlogov iz te odločbe ter ocene, da tožnik glede na te nosilne razloge s svojimi razlogi, ki jih želi uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti (in jih je navedel v prošnji za dodelitev BPP), ne more uspeti. Po presoji sodišča toženka s tem po eni strani ni prekoračila zakonskega standarda "očitnosti", saj se ni spuščala v količkaj poglobljeno vsebinsko analizo drugostopenjske odločbe ali tožnikovih navedb o tem, katere razloge želi uveljavljati v reviziji, po drugi strani pa je navedla jasne, logične in prepričljive razloge za svoje stališče, zakaj tožnik z revizijo nima razumnih možnosti za uspeh.

13. Tožnik temu razlogovanju toženke nasprotuje z navedbo revizijskih razlogov, ki jih želi uveljaviti, in z navedbama, da "iz osnutka revizije ... izhaja, da ni vnaprej mogoče povedati, da bo revizija neuspešna in tudi se ne gre za izpodbijanje sodbe višjega sodišča z razlogom, ki ni v reviziji dopusten" ter da "meja med zmotno ugotovitev dejanskega stanja lahko izhaja tudi iz kršenja ustavnih pravic do izjave ali kršenja pravice do dokazov (...)". Iz teh navedb po presoji sodišča sicer nedvoumno izhaja tožnikovo nestrinjanje z odločitvijo toženke, ne pa tudi konkretni razlogi za to nestrinjanje. Povedano drugače: navedeni trditvi sta posplošeni do take mere, da sodišču ne dajeta podlage za podrobnejši vsebinski preizkus razlogov izpodbijane odločbe, ki jih sodišče - kot že povedano - sprejema kot jasne, logične in prepričljive. Tega ne spreminja niti priloženi "osnutek revizije", ki zaradi omejenega obsega in očitne vezanosti na konkretno zadevo brez podrobnejše obrazložitve prav tako ne more pomeniti podlage za vsebinski preizkus pravilnosti in zakonitosti toženkine odločitve.

14. Kolikor tožnik s prvo od zgoraj povzetih navedb želi povedati, da v reviziji ne želi uveljavljati zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, temveč kršitve postopka, ki so pripeljale do nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, se sodišče sicer strinja, da takih razlogov ni mogoče poenostavljeno uvrstiti pod dejanski stanje, ki ga v reviziji ni mogoče uveljavljati, vendar pa dodaja, da izpodbijana odločba ne temelji zgolj (niti predvsem) na tem stališču, temveč na ugotovitvi toženke, da se drugostopenjska sodba ustrezno opredeljuje do vseh zatrjevanih kršitev postopka in da tudi iz tožnikovih navedb v prošnji ne izhaja, da bi lahko v postopku uspel. 15. Povsem posplošeno je tudi tožnikovo sklicevanje na nestrokovnost in osebnostne lastnosti uradnih oseb, ki so vodile postopek, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba. Iz upravnega spisa, ki ga je predložila toženka, izhaja, da je o tožnikovi prošnji odločala v sestavi, kot jo predpisuje ZBPP, ničesar drugega pa ne navaja niti tožnik. Ker je bil torej postopek v tem pogledu pravilen in zakonit, bi se lahko tožnik skliceval kvečjemu na konkretne nepravilnosti oziroma nezakonitosti postopka ali odločbe, izdane na podlagi tega postopka, česar - kot že rečeno - ni storil. 16. Tožnik toženki očita še, da je v obravnavanem postopku od njega zahtevala, naj navede razloge, ki jih želi obravnavati v reviziji, s strokovnostjo, ki je kot pravni laik ne zmore, da je torej smiselno izničila namen BPP. Iz predloženih upravnih spisov zadeve kaj takega sicer ne izhaja, je pa tožnik temeljne razloge, ki jih želi uveljavljati z revizijo, samoiniciativno navedel v dopisu z dne 23. 1. 2017, ki je bil priložen prošnji za BPP. S tem v zvezi sodišče pripominja, da utegnejo biti prosilčeve navedbe o tem, v čem in zakaj ni zadovoljen s sodno odločbo, tudi sicer nujne za presojo možnosti za uspeh s pravnim sredstvom, ki jo je toženka dolžna opraviti na podlagi prej navedenega 24. člena ZBPP; očitno pa toženka pri tem ne more pričakovati od prosilca, da bo svoje navedbe kakorkoli pravno artikuliral. Kot pa je bilo že navedeno, se toženka v obravnavani zadevi ni spuščala v podrobno pravno presojo razlogov, ki jih želi tožnik uveljavljati v reviziji, zato ji tudi ni mogoče očitati, da je tožnikovo prošnjo zavrnila zato, ker tožnik ni izpolnil njenih izrecnih ali implicitnih pričakovanj o pravni artikulaciji teh razlogov.

17. Tožnik smiselno uveljavlja tudi izločitveni razlog iz 36. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v obravnavani zadevi uporablja v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZBPP. Vendar so tudi te tožbene navedbe povsem posplošene, tožnik jih opira na svoj "občutek" in mnenje, da so njegove vloge rešene hitreje in pozitivno, kadar je uradna oseba, na katero se nanašajo njegove navedbe, odsotna. Edina konkretnejša navedba je, da naj bi mu ta uradna oseba postavila nerazumno kratek rok in nato odločila še pred iztekom tega roka, vendar se sodeč po listinah v upravnem spisu ta navedba ne nanaša na obravnavano zadevo, niti tožnik ne navaja, na katero zadevo naj bi se nanašala. Tudi te navedbe zato sodišču ne omogočajo podrobnejšega vsebinskega preizkusa.

18. Na podlagi tožbenih navedb sodišče nima dvoma v ustavnost ZBPP. Kot je bilo že obrazloženo, utegnejo biti prosilčeve navedbe sicer nujno potrebne za presojo na podlagi 24. člena ZBPP, vendar iz zakona ne izhaja, da bi morale biti te navedbe kakorkoli pravno artikulirane. Tožbene navedbe v tej smeri se torej niti ne nanašajo na zakonsko ureditev (oziroma njeno ustavnost), temveč na pravilno uporabo zakona. Podobno velja tudi za navedbe, da ZBPP zato, ker ne določa prekinitve teka rokov za vložitev upravnega sredstva, omejuje pravico do pravnega sredstva oziroma pravico do dostopa do sodišča. Tudi v tem primeru gre v prvi vrsti za način izvajanja zakona, ki celo izrecno predpisuje, da se zaradi nevarnosti zamude rokov BPP dodeli nemudoma, ne glede na prosilčev materialno položaj, za dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam (nujna BPP; 36. člen ZBPP). Poleg tega sodišče opozarja še na ustaljeno sodno prakso, po kateri dodelitev BPP lahko pomeni upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje (prim. npr. odločbo VS RS II Dor 122/2016).

19. Slednje velja tudi za obravnavano zadevo, sodišče pa pripominja še, da iz upravnega spisa niti ne izhaja, da toženka o tožnikovi prošnji ne bi odločila še pred iztekom roka za vložitev izrednega pravnega sredstva, temveč da je do zamude prišlo zaradi težav pri vročitvi odločbe. Glede na obsežne tožbene navedbe je treba dodati tudi, da se sodišče strinja s tožnikom, da je BPP nujna za zagotavljanje dostopa do sodišča (vključno z Ustavnim sodiščem) po načelu enakopravnosti, kar nenazadnje izhaja že iz 1. člena ZBPP. Vendar pa je finančni vidik zagotavljanja te enakopravnosti, enako kot druge socialne dajatve, urejen z zakonom, tako da ugotovitev, da zakonski pogoji za dodelitev BPP niso izpolnjeni, sama po sebi še ne pomeni ne nezakonitosti, ne neustavnosti ravnanja toženke.

20. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pravilen pa je bil tudi postopek pred izdajo te odločbe, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. V zvezi s tem sodišče pripominja še, da je tožnik poleg odprave izpodbijane odločbe zahteval tudi ugotovitev, da mu je bilo kršenih več ustavnih pravic, torej odločitev o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine (prvi odstavek 4. člena ZUS-1). Vendar pa je ta oblika sodnega varstva v upravnem sporu mogoča le v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, kar pa v zvezi z odločanjem o BPP ne drži, saj je izdano odločbo mogoče izpodbijati kot tako (in ne kot posamični akt oziroma dejanje) torej na podlagi drugega člena ZUS-1. Ker je tožnik to z obravnavano tožbo tudi storil, tak tožbeni predlog pa je predmet te sodbe, sodišče njegovega predloga po četrtem členu ZUS-1, za katerega po povedanem niso izpolnjeni zakonski pogoji, ni obravnavalo še posebej.

21. Tožnik je v tožbi sicer predlagal več dokazov, ki pa se nanašajo na listine iz upravnega spisa, katerih obstoj in vsebina med strankama nista sporna, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

22. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

23. Tožnik je zahteval tudi oprostitev plačila sodnih taks za ta upravni spor, vendar je ta zahteva brezpredmetna, saj se na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) taksa v postopkih odločanja o dodelitvi BPP ne plačuje.