Jedro

Pri presoji odškodninske odgovornosti države je treba ugotovljene nepravilnosti pri vročanju sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, vsebinsko ovrednotiti in oceniti njihov pomen za konkretni sodni postopek.

Tožnikova dolžnost plačila obveznosti iz delovnega spora, v povezavi z njegovim univerzalnim pravnim nasledstvom za dolgove izbrisane družbe, izhaja iz pravnomočne sodne odločbe delovnega sodišča, ki tako predstavlja vez med tožnikovo obveznostjo in dolžnostjo njenega plačila v izvršilnem postopku. Namen vročanja je bil dosežen, saj je bil tožnik s sodbo, ki je bila izvršena, dejansko seznanjen.

Ker je bila v obravnavani zadevi sodba prvostopenjskega delovnega sodišča pravnomočna, je bil trenutek izvršljivosti pomemben le z vidika teka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Glede na to, da je bil tožnik najkasneje z vročitvijo predloga za izvršbo seznanjen z obstojem pravnomočne sodbe, pa kljub temu prisojene obveznosti kot univerzalni pravni naslednik izbrisane družbe ni poravnal, zatrjevana napačna oznaka datuma izvršljivosti ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo.

Zoper univerzalne pravne naslednike izbrisane družbe se je izvršila zakonita in pravnomočna sodna odločba, po kateri sta bila družbenika delavcu dolžna plačati prisojeni znesek.

Vzročna zveza med ravnanjem države in zatrjevano škodo je bila pretrgana s strani tožnika, ki v ugovoru zoper izdani sklep o izvršbi ni ugovarjal dejstvu, da je materialnopravno zavezan k plačilu dolga kot univerzalni pravni naslednik izbrisane družbe. Ugovarjal je le, da je bil enoletni rok iz drugega odstavka 394. člena ZGD zamujen, kar se je izkazalo za neutemeljeno.

Izrek

I. Pritožba druge tožeče stranke se zavrže. II. Pritožba prve tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Prva tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 332,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova odškodnine plačati zneske 2.005,91 EUR, 3.046,29 EUR in 587,97 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih zneskov, ki so navedeni v 1. tč. izreka. V 2. točki izreka je odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženki povrniti stroške pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe tožeči stranki iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, skupaj s stroškovno posledico.

Pritožbeno sodišče bo pritožbene navedbe zaradi njihove obsežnosti povzelo v skrajšani obliki in jih bo z vidika odločilnih dejstev dodatno predstavilo v obrazložitvi.

Tožeči stranki vztrajata, da vročitev sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani iz leta 2003, ni bila izvedena pravilno. Ker je bila družba A. d.o.o., katere družbenika in zastopnika sta bila prva in druga tožeča stranka, že izbrisana iz sodnega registra, ji prvostopenjsko delovno sodišče ne bi smelo vročati sodbe drugostopenjskega sodišča. Postopek je bil namreč ex lege prekinjen in bi se lahko nadaljevati šele na podlagi upnikovega predloga za nadaljevanje postopka neposredno proti družbenikoma izbrisane družbe, kar pa se ni zgodilo. Posledično sodba ni nikoli postala izvršljiva, četudi jo je mogoče po ustaljeni sodni praksi šteti za pravnomočno. Kljub temu je bila uspešno izvršena v nadaljnjem izvršilnem postopku, ki ga je upnik sprožil neposredno zoper družbenika izbrisane družbe. Postopek se namreč ni končal z izdajo sodbe pritožbenega sodišča, saj je bilo treba odločitev še vročiti strankam oz. njihovim pravnim naslednikom. Tožeči stranki izpostavljata, da morebitne napačne predhodne vročitve vlog v delovnem sporu na naslov družbe, kjer ni imela svojega sedeža (P. trg 1 in ne P. trg 15), četudi je nato taka pisanja stranka dejansko prejela in se z njimi seznanila, sodišča ne odvezujejo dolžnosti, da nadaljnje vloge vroča pravilno. Predhodna nepravilna vročanja pa niti niso predmet tega odškodninskega zahtevka. Stranki, ki ne obstaja, uspešno niti ni mogoče vročati. Izbrisana pravna oseba je prenehala, zato ni bila zmožna, ne dolžna obveščati delovnega sodišča o svojem izbrisu. Na pravdno sposobnost pravdne stranke pa pazi sodišče po uradni dolžnosti. Tožeči stranki sicer pritrjujeta, da sta kot družbenika izbrisane družbe bila njena univerzalna pravna naslednika v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-135/00, a nikoli nista postala stranki delovnega spora. Isto delovno sodišče je neutemeljeno zavrnilo tudi predloge tožečih strank za obnovo postopka in razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti. Protipravna ravnanja izvršilnega sodišča so po naravi podredna protipravnim ravnanjem delovnega sodišča, kjer se je zgodila izvorna kršitev. Ker upnik ni imel izvršilnega naslova, do izvršbe ne bi smelo priti. Napačna je tudi interpretacija sodišča, da upnik, zaradi zadržanja učinkovanja s strani Ustavnega sodišča RS, ni zamudil enoletnega roka za uveljavitev svoje terjatve zoper družbenika izbrisane družbe. Razlogi izpodbijane sodbe glede (ne)zastaranja vtoževane terjatve niso pravilni.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, se opredelila do pritožbenih očitkov, predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba prve tožeče stranke ni utemeljena, pritožba druge tožeče stranke pa ni dovoljena.

Glede pritožbe druge tožeče stranke

5. Iz vročilnice je razvidno, da je bila izpodbijana sodba drugi tožeči stranki vročena dne 31. 3. 2017. Petnajstdnevni rok za vložitev pritožbe se je iztekel v ponedeljek 18. 4. 2017, njena pritožba je bila priporočeno oddana na pošto dne 3. 5. 2017. Pritožba druge tožeče stranke je tako prepozna in kot taka nedovoljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo v skladu s 352. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Glede pritožbe prve tožeče stranke

6. Prva tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) trdi, da je bilo s strani sodišča v individualnem delovnem sporu, ki je potekal pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, storjenih več kršitev (protipravnih ravnanj), ki izvirajo iz (ne)pravilne vročitve sodbe drugostopenjskega sodišča in so se nadaljevale tudi v izvršilnem postopku. Posledično ji je nastala škoda, za katero je odškodninsko odgovorna država na podlagi 26. člena Ustave RS.

7. Materialnopravno izhodišče je v 26. členu Ustave RS, ki določa, da ima oškodovanec pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.1 Odškodninska odgovornost države je poslednja možnost oškodovanca, ki je za odpravo napake predhodno že izkoristil vsa druga pravna sredstva. Sodna praksa je zavzela stališče, da vsaka nepravilnost, ki se med postopkom zgodi, še ne utemeljuje protipravnosti v smislu 26. člena Ustave RS.2 Tako zgolj ugotovitev obstoja procesne napake sama po sebi ne zadošča za zaključek, da je podana protipravnost v smislu odškodninske odgovornosti države. Nepravilnost je treba glede na druge okoliščine posameznega primera vsebinsko ovrednotiti in oceniti njen pomen za konkretni postopek.

8. Relevantno dejansko stanje je naslednje: - V. S. je kot delavec oz. upnik iz delovnega razmerja z delodajalcem oz. dolžnikom, gospodarsko družbo A. d.o.o., v začetku leta 2000 vložil tožbo pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani in zahteval izpolnitev obveznosti iz delovnega razmerja, - prva in druga tožeča stranka sta bili v gospodarski družbi A. d.o.o. družbenika in njena zastopnika, - v delovnem sporu pred sodiščem prve stopnje se je pošta družbi A. d.o.o., vročala na naslov P. trg 15, čeprav je bil v sodnem registru naveden njen uradni sedež na naslovu P. trg 1, - družba A. d.o.o. je na naslovu P. trg 15 tudi poslovala in je v svojih vlogah sama navajala „napačen“ naslov, ki je bil „napačno“ naveden tudi v njeni uradni štampiljki in na njenih pisemskih ovojnicah, - družba A. d.o.o. se je z vsemi vabili in vlogami ter prvostopenjsko sodbo kljub temu uspešno seznanila, - Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sodbo I Pd 1/2000 z dne 15. 11. 2000, ki se je glasila na gospodarsko družbo A. d.o.o., delno ugodilo tožbenemu zahtevku V. S, - zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe stranki. Družba A. d.o.o. se je pritožila po direktorju A. L. (prva tožeča stranka), ki je bil na pritožbi tudi lastnoročno podpisan, - v času odločanja pred Višjim delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani je bila družba A. d.o.o. dne 24. 4. 2002 izbrisana iz sodnega registra, kar je bilo dne 9. 5. 2002 objavljeno tudi v Uradnem listu. Izbrisana je bila po uradni dolžnosti v skladu z Zakonom o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), saj zadnjih 12 mesecev ni poslovala, - Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sodbo Pdp 318/2001 z dne 5. 6. 2003 pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in sodbo skupaj s spisom vrnilo prvostopenjskemu sodišču, ki jo je nadalje vročalo strankama, - prvostopenjsko sodišče jo je vročalo tudi gospodarski družbi, ki ni več obstajala. Ker se je sodna pošiljka na sodišče vrnila s poštnim žigom, da je naslovnik „ni dvignil“, je sodišče sodno pisanje nabilo na oglasno desko, vročitev pa se je štela za opravljeno s potekom 8-dnevnega roka od nabitja, dne 25. 8. 2003, s čimer je bilo povezano tudi potrdilo o izvršljivosti, - V. S. je na podlagi takega izvršilnega naslova dne 1. 10. 2003 na Okrajno sodišče v Ljubljani vložil izvršilni predlog, in sicer zoper družbenika izbrisane družbe, kot njena pravna naslednika. Predlogu je priložil prvo in drugostopenjsko sodno odločbo, opremljeno z žigom pravnomočnosti in kopijo objave izbrisa družbe A. d.o.o. iz Uradnega lista RS, - izvršilno sodišče je nato 4. 12. 2003 izdalo sklep o izvršbi In 2003/01093-6, s katerim je predlogu pretežno ugodilo, - zoper odločitev sta družbenika vložila ugovor z obrazložitvijo, da je upnik s predlogom zamudil enoletni prekluzivni rok, ki je tekel od objave izbrisa gospodarske družbe dalje, zato terjatev iz izvršilnega naslova ni prešla nanju3, - izvršilno sodišče je njun ugovor s sklepom junija 2008 zavrnilo in zavzelo stališče, da je bilo na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-135/00 z dne 22. 5. 2002 (Ur. list RS 50/2002) zadržano zastaranje terjatev, zato je bil izvršilni predlog pravočasen, pritožbo družbenikov je Višje sodišče v Ljubljani decembra 2008 zavrnilo, - družbenika sta v imenu izbrisane družbe A. d.o.o. julija 2008 pred delovnim sodiščem vložila predlog za obnovo postopka in se med drugim sklicevala tudi na napačno vročanje drugostopenjske sodbe delovnega sodišča. Predlog za obnovo postopka je delovno sodišče zavrnilo aprila 2009 s sklepom (I Pd 1/2000), ki ga je Višje delovno in socialno sodišče potrdilo (Pdp 639/2009) in zavrnilo pritožbo družbenikov, - družbenika sta nato aprila 2010 (še vedno v imenu izbrisane družbe) vložila prvi predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe delovnega sodišča. Predlog je bil junija 2011 zavrnjen, pritožba zavrnjena oktobra 2011 in odločitev potrjena pred drugostopenjskim sodiščem, - družbenika sta nato vložila tudi več drugih pravnih sredstev, in sicer predloge za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti oz. izvršljivosti, revizijo na Vrhovno sodišče RS in pritožbe na Ustavno sodišče RS, ki so bili vsi zavrženi ali zavrnjeni.

9. Odločilno vprašanje je, kakšen je bil pomen nepravilnosti pri vročanju drugostopenjske sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani družbi A. d.o.o. oz. njenima družbenikoma z vidika njene izvršljivosti v nadaljnji izvršbi zoper družbenika,

10. Pritožbeno sodišče uvodoma pritrjuje pritožniku, da je v postopku pred delovnim sodiščem nedvomno prišlo do nepravilnosti pri vročanju sodbe višjega sodišča. V tem delu so razlogi v izpodbijani sodbi napačni. Ni dvoma, da pravnemu subjektu (tako fizični, kot tudi pravni osebi), ki je prenehal (je umrl oz. je bil izbrisan iz sodnega registra, zaradi česar več ne obstaja), že pojmovno ni mogoče vročati. Namen vročanja je v tem, da se (živi) subjekt seznani s sodnim pisanjem, česar neobstoječi subjekt v nobenem primeru ne (z)more storiti. Do vročanja neobstoječi pravni osebi tako sploh ne bi smelo priti, posledično je bila povsem zgrešena tudi fiktivna vročitev izbrisani pravni osebi z nabitjem na sodno desko. Utemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je bil sodni postopek z izbrisom pravne osebe prekinjen in bi se moral na predlog upnika nadaljevati zoper pravne naslednike izbrisane družbe (3. točka 1. odst. 205., 207. in 208. člen ZPP). Drži tudi, da je na pravdno sposobnost stranke dolžno sodišče po uradni dolžnosti paziti ves čas postopka (80. člen ZPP). Pritožbeno sodišče pa s tem v zvezi izpostavlja še pozitivni publicitetni učinek sodnega registra, ki pomeni, da se nihče ne more sklicevati na to, da od dneva, ko je bil vpis posameznega podatka v sodni register objavljen, tega podatka ni poznal. Gre za neizpodbojno domnevo, da je tretji za ta podatek vedel od dne njegove objave (5. odst. 8. člena Zakona o sodnem registru).

11. Kljub navedenemu je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni podana odškodninska odgovornost države.

Odločilna dejstva, ki tak zaključek potrjujejo, so: - da je bila prvostopenjska sodba delovnega sodišča, ki je bila nato v povezavi s sodbo višjega sodišča izvršilni naslov, družbi A. d.o.o. dejansko vročena, družba pa je v celotnem prvostopenjskem postopku aktivno sodelovala, - da se je A. L. kot družbenik in zastopnik družbe A. d.o.o. s sodbo nedvomno seznanil, kar med drugim izhaja tudi iz njegovega lastnoročnega podpisa na vloženi pritožbi zoper to sodbo, - da je višje delovno sodišče o pritožbah smelo odločati, ker so bila opravljena že vsa procesna dejanja, do prenehanja (izbrisa) družbe A. d.o.o. pa je prišlo šele v postopku odločanja pred sodiščem druge stopnje, torej po že izdani prvostopenjski sodbi (2. odst. 207. člena ZPP), - da je z izdajo sodbe višjega delovnega sodišča prvostopenjska odločitev postala pravnomočna4, - da je glede na časovne meje pravnomočnosti bilo dokončno odločeno o dejstvih, ki so obstajala ob koncu glavne obravnave, ko družba A. d.o.o. še ni bila izbrisana, - da glede na subjektivne meje pravnomočnosti sodba (lahko) učinkuje tudi proti univerzalnim pravnim naslednikom izbrisane družbe5, - da s strani tožnika v pritožbi ni sporno, da je bil kot družbenik izbrisane gospodarske družbe njen univerzalni pravni naslednik6, - da je bil izvršilni naslov primeren za izvršbo, saj so bili v njem navedeni upnik in dolžnik (kot univerzalni pravni naslednik izbrisane družbe) ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti, - da je upnik na podlagi pravnomočne sodbe delovnega sodišča pravočasno vložil izvršilni predlog, v katerem je izrecno navedel, da ga vlaga zoper družbenika izbrisane družbe kot njena pravna naslednika, kar je v obrazložitvi pojasnil in dokazoval z objavo izbrisa družbe iz sodnega registra, - da tožnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi7 svojega dolžniškega statusa ni prerekal v smislu nepravilnosti vročitve in vsemi posledicami v smislu pritožbenih navedb iz obravnavane zadeve, ampak zato, ker je bil prepričan, da je upnik zamudil enoletni prekluzivni rok, zaradi česar upnikova terjatev nanj ni prešla, - da sta družbenika prvič vsebinsko grajala napako v smislu (ne)pravilne vročitve šele v predlogu za obnovo postopka, vloženem julija 2008, torej več kot štiri leta in pol po izdanem sklepu o izvršbi oz. v predlogu za razveljavitev klavzule izvršljivosti oz. pravnomočnosti, ki sta ga vložila aprila 2010, torej z več kot šestletnim zamikom.

12. Navedeno utemeljuje sklep (in to med pravdnima strankama ni sporno), da se je zoper univerzalna pravna naslednika izbrisane družbe izvršila zakonita in pravnomočna sodna odločba, po kateri sta bila družbenika delavcu prisojeni znesek dolžna plačati.

13. Tožnikova dolžnost plačila obveznosti iz delovnega spora, v povezavi z njegovim univerzalnim pravnim nasledstvom za dolgove izbrisane družbe, izhaja iz pravnomočne sodne odločbe delovnega sodišča, ki tako predstavlja vez med tožnikovo obveznostjo in dolžnostjo njenega plačila v izvršilnem postopku. Ne zgolj zato, ker tožnik nepravilnosti vročitve z vsemi posledicami v izvršilnem postopku sploh ni ugovarjal, s čimer bi lahko izvršitev preprečil, posledično pa se je celotni izvršilni postopek osredotočil zgolj na vprašanje pravočasnosti upnikovega izvršilnega predloga,8 temveč predvsem zato, ker je bil tožnik s sodno odločbo v vsakem primeru seznanjen, nepravilna vročitev nima pravno relevantnega vpliva. Z vročitvijo bi bil tožnik zgolj seznanjen s pravnomočnostjo odločitve, ki jo je že poznal. 14. Pritožbeno sodišče glede vprašanja, kakšen je bil pravnorelevantni vpliv nepravilne vročitve na nastanek zatrjevane škode, zaključuje, da je bila vzročna zveza med ravnanjem države in zatrjevano škodo pretrgana s strani tožnika, ki v ugovoru zoper izdani sklep o izvršbi ni ugovarjal dejstvu, da je materialnopravno zavezan k plačilu dolga kot univerzalni pravni naslednik izbrisane družbe (tj. ugovor stvarne legitimacije). Ugovarjal je le, da je bil enoletni rok iz 2. odst. 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) zamujen, kar se je izkazalo za neutemeljeno. Tožnik tudi ni ugovarjal, da je bilo z delovnopravnim postopkom oz. vročanjem drugostopenjske sodbe delovnega sodišča karkoli narobe (v smislu vpliva na potrdilo o pravnomočnosti), zato se je lahko izvršilno sodišče na tako izdano potrdilo pri postopanju po uradni dolžnosti upravičeno zaneslo. Tudi sicer toženec v obravnavani pravdi ne navaja, da ne bi bil aktivni družbenik izbrisane družbe, s posledico razbremenitve odgovornosti za dolgove izbrisane družbe.9 Tako se izkaže, da bi upnik v vsakem primeru prišel do poplačila, glede na to, da je s potrebno aktivnostjo pravočasno podal izvršilni predlog, ki je bil kot takšen realiziran zaradi tožnikovega ravnanja oz. opustitve.10

15. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da odločba Ustavnega sodišča RS U-I-135/00 ni zadržala teka enoletnega roka iz 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD). Zaključek prvostopenjskega sodišča je pravilen, odločitev izvršilnega sodišča pa ni bila protipravna v smislu odškodninske odgovornosti države. O tem se je tudi že izreklo Vrhovno sodišče RS v zadevi X Ips 55/2006 z dne 28. 1. 2010, čemur sledi tudi pritožbeno sodišče.11 Ustavno sodišče RS je zadržalo izvrševanje tretjega poglavja ZFPPod in šestega odstavka 580. člena ZGD za čas med 8. 6. 2002 in 5. 11. 2002. S tem se je podaljšal tudi enoletni rok, določen v 2. odstavku 394. člena ZGD.12 Glede na navedeno je bil izvršilni predlog upnika pravočasen. Pri razlagi odločbe Ustavnega sodišča RS je treba izhajati iz njenega namena. Namen je bil, da družbenikov in upnikov v času zadržanja ne bi zadele negativne posledice (primerjaj s 6. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS). V kolikor zadržanje s strani ustavnega sodišča ne bi vplivalo tudi na tek enoletnega roka iz 2. odst. 394. člena ZGD in bi se obravnavalo izolirano, bi bilo (pričakovano) varstvo upnikov (lahko) izvotljeno, zadržanje zastaranja pa neučinkovito in navidezno. V tem pogledu pa je treba razumeti naravo navedenih rokov.

16. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o protipravnosti toženkinega ravnanja v postopku odločanja o izrednih pravnih sredstvih. Tožnik z obnovo postopka, kot pravilno obrazloži že izpodbijana sodba, primarno ni uspel zato, ker v skladu s tedanjo sodno prakso (ne) vročitev sodne odločbe ni bila razlog za obnovo sodnega postopka13. 17. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki v zvezi s postopkom za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti. Ker je bila v obravnavani zadevi sodba prvostopenjskega delovnega sodišča pravnomočna, je bil trenutek izvršljivosti pomemben le z vidika teka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Glede na to, da je bil tožnik najkasneje z vročitvijo predloga za izvršbo seznanjen z obstojem pravnomočne sodbe, pa prisojene obveznosti kljub temu kot univerzalni pravni naslednik izbrisane družbe ni poravnal, tudi zatrjevana napačna oznaka datuma izvršljivosti ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo.

18. Ker nepravilnost pri vročanju ni bila v vzročni zvezi z zatrjevano škodo, to enako velja za vse druge s tem povezane kršitve in posledice (npr. nastali stroški v postopku za obnovo postopka itd.). Dokončno stališče izvršilnega sodišča, da je bilo v času teka enoletnega roka zadržano tudi zastaranje upnikove terjatve na podlagi sodbe Ustavnega sodišča RS v zadevi RS U-I 135/00, tudi ni samovoljno in mu ni mogoče očitati napačnosti, ki bi presegla dopustne okvire sodniške pravne interpretacije. Zato tudi v tem pogledu protipravnost ni podana. Enako velja glede drugih zatrjevanih kršitev v okviru izvršilnega postopka 1015/2013 in postopkov pred Vrhovnim oz. Ustavnim sodiščem.

19. Pritožba se ne strinja niti z razlogi izpodbijane sodbe, da odškodninska terjatev ni zastarala. Ker za izpodbijanje tega stališča, ki je za tožnika koristno, pritožba ni izkazuje pravnega interesa, se o teh razlogih pritožbeno sodišče ne izreka.

20. Po povedanem uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi niso podane procesne in materialne kršitve na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

21. Tožnik s pritožbo ni uspel in je dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o odvetništvu in na podlagi 8. člena Zakona o državnem odvetništvu (prej 16. člen Zakona o državnem pravobranilstvu). Tožena stranka je upravičena do zneska nagrade za postopek s pravnim sredstvom po tar. št. 3210 v znesku 312,00 EUR in do pavšalnega zneska za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR, kar skupaj znaša 332,00 EUR. Stroški tožene stranke so nastali z odgovorom na pritožbo prve tožeče stranke, zato druga tožeča stranka, katere pritožba je bila zavržena, ni dolžna kriti toženkinih stroškov pritožbenega postopka (1. odst. 154. in 165. člena ZPP).

22. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. 1 Več o pravni naravi odškodninske odgovornosti države v knjigi Možina D. (ur.) in avtorji: Odškodninska odgovornost države, GV Založba, Ljubljana, 2015. 2 Primerjaj sklep Ustavnega sodišča RS Up-2/04, sodbe VS RS II Ips 556/2002, III Ips 5/2014, II Ips 64/2010, II Ips 101/2010 itd., odločbe III Cp 726/2014, II Cp 1203/2017, I Cpg 411/2017, I Cpg 82/2014 itd. 3 ZFPPod je določal, da se v primeru prenehanja gospodarske družbe z izbrisom iz sodnega registra šteje, da so družbeniki gospodarske družbe podali izjavo, da prevzemajo obveznosti plačila dolgov družbe, upniki pa lahko terjajo svoje terjatve od družbenikov v roku enega leta od objave izbrisa. 4 Več o tem v Ude, L. in drugi avtorji, Pravdni postopek; zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009 (komentar k 319. členu ZPP, str. 145-185). 5 Primerjaj odločbi VS RS II Ips 706/2004 in II Ips 303/2008. 6 Glej 21. stran pritožbe, primerjaj tudi z odločitvijo Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-135/00 oz. VS RS X Ips 285/2013 (18. tč.). 7 Tožnik se je opiral na 12. točko 55. člena ZIZ, ki se nanaša na prehod terjatve s starega na novega upnika. 8 Ugovarjal je, da obveznost nanj ni prešla iz razloga, ker je upnik zamudil enoletni prekluzivni rok, kar se je nato izkazalo, da ni utemeljeno. 9 Pravzaprav toženec to dejstvo, da je bil aktivni družbenik, v pritožbi smiselno priznava: „(...) kot aktivna družbenika dejansko sva (univerzalna) pravna naslednika izbrisane družbe (...)“, str. 20 pritožbe, zadnji odstavek. 10 Primerjaj sodbi VS RS II Ips 1014/2007 in II Ips 773/2009, odločbi II Cp 2584/2014, II Cp 1830/2013. 11 „Zadržanje izvrševanja tretjega poglavja ZFPPod po presoji Vrhovnega sodišča učinkuje tudi na določbo drugega odstavka 394. člena ZGD. Zadržanje roka na podlagi sklepa Ustavnega sodišča U-I-135/00 z dne 23.5.2002 je trajalo od 8.6.2002 do 5.11.2002. S tem pa se je podaljšal tudi enoletni rok, določen v drugem odstavku 394. člena ZGD. (...) Na podlagi navedenega tudi po presoji Vrhovnega sodišča zadržanje izvrševanja tretjega poglavja ZFPPod učinkuje tudi na določbo drugega odstavka 394. člena ZGD. Drugačna razlaga bi bila namreč v nasprotju z namenom zadržanega izvrševanja tretjega poglavja ZFPPod. “ (3. tč. v povezavi z 10. in 11. tč. obrazložitve) 12 Smiselno enako izhaja iz odločbe VS RS X Ips 1564/2005 (3., 11. tč). 13 Primerjaj sklep VS RS II Ips 243/2010 z dne 6. 2. 2014.