Jedro

Ponovitvene nevarnosti obdolžencev ni moč odpraviti z milejšim ukrepom, na primer s hišnim priporom. Ker pri hišnem priporu ni mogoče zagotoviti celodnevnega nadzora nad priprto osebo, je odreditev hišnega pripora vezana na pričakovanje, da obdolženec tega režima ne bo kršil, česar pa v obravnavanem primeru - glede na težo očitanih kaznivih dejanj, način izvršitve ter ostale okoliščine - od obdolžencev ni mogoče pričakovati.

Izrek

Obdolženim P. H., J. Č., K. Š., R. H. in N. D. se pripor podaljša iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku, obdolženim D. T., Đ. R. in S. Z. pa tudi iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku, in sicer za dva meseca, to je do 13. 10. 2015 oziroma za obdolženega Đ. R. do 14. 10. 2015.

Obrazložitev

A. 1. Pred Okrožnim sodiščem v Mariboru je bila na podlagi sklepov z dne 27. 5. 2015, 29. 5. 2015, 2. 6. 2015, 4. 6. 2015, 5. 6. 2015 in 10. 6. 2015 uvedena kazenska preiskava zoper obdolžene P. H., J. Č., K. Š. in D. T., zaradi utemeljenega suma, da so storili kazniva dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ter zoper R. H., Đ. R., S. Z. in N. D. zaradi utemeljenega suma, da so storili kazniva dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. 2. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je zoper obdolžence odredil pripor s sklepi z dne 15. 5. in 16. 5. 2015, in sicer zoper obdolžene P. H., J. Č., K. Š., R. H. in N. D. iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zoper obdolžene D. T., Đ. R. in S. Z. pa iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepi z dne 12. 6. 2015 iz istih pripornih razlogov pripor zoper obdolžence podaljšal za dva meseca.

3. Okrožna državna tožilka je na podlagi drugega odstavka 205. člena ZKP na Vrhovno sodišče vložila predlog za podaljšanje pripora zoper navedene obdolžence še za nadaljnja dva meseca, in sicer iz istih pripornih razlogov, iz katerih je bil pripor odrejen in prvič podaljšan. V predlogu navaja, da kazenska preiskava do 8. 8. 2015, ko bi bilo po določbi drugega odstavka 205. člena ZKP (torej najmanj pet dni pred iztekom pripora) treba vložiti obtožnico, ne bo zaključena. Preiskovalni sodnik namreč do sedaj ni uspel zaslišati vseh prič, ki jih je predlagala obramba, prav tako pa tudi ne obeh tajnih delavcev, ki bosta dosegljiva šele konec avgusta. Meni, da so razlogi, ki so narekovali odreditev pripora, v času od odreditve niso spremenili, v nadaljevanju pa za vsakega obdolženca posebej navaja okoliščine, ki po njeni oceni (še vedno) kažejo na obstoj nevarnosti, da bodo obdolženci z istovrstnimi kaznivimi dejanji nadaljevali, pri obdolženih D. T., Đ. R. in S. Z. pa tudi na obstoj nevarnosti, da bodo v primeru izpustitve na prostost pobegnili in se izognili kazenskemu postopku.

4. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je ob predložitvi predloga okrožne državne tožilke pojasnil, da bo v preiskavi potrebno zaslišati še štiri priče, katerih zaslišanje je predlagal zagovornik D. T., ter dva tajna policijska delavca, pri čemer je zagovornik obdolženega D. T. predlagal, da se zaslišanje predlaganih prič opravi po sodnih počitnicah, tajna delavca pa bosta z zaslišanje prav tako na voljo šele po 20. 8. 2015. Po oceni preiskovalnega sodnika tako preiskava ne bo zaključena do izteka roka, za katerega je pripor zoper obdolžence s sklepi senata podaljšan, tj. do 13. 8. 2015 oziroma za obdolženega Đ. R. do 14. 8. 2015. 5. Predlog okrožne državne tožilke je bil poslan obdolžencem in njihovim zagovornikom. Na predlog so odgovorili obdolženi D. T., zagovorniki obdolženega R. H., Odvetniška pisarna G. iz Maribora, zagovornik obdolženega Đ. R., odvetnik J. M. iz Maribora in zagovornik obdolženega S. Z., odvetnik D. L. iz Maribora, ki nasprotujejo predlogu okrožne državne tožilke za podaljšanje pripora. Navedbe odgovorov bodo podrobneje predstavljene v nadaljevanju, v okviru presoje posameznih pogojev za podaljšanje pripora.

B.

6. Po določbi drugega odstavka 205. člena ZKP sme senat Vrhovnega sodišča pripor zoper obdolženca pred vložitvijo obtožnice podaljšati največ še za tri mesece, če teče postopek za kaznivo dejanje, za katero je v zakonu predpisana kazen zapora nad pet let. V obravnavanem primeru gre za kazniva dejanja po prvem ter prvem in tretjem odstavku 186. člena KZ-1, za katera je predpisana kazen od enega do desetih let zapora oziroma od petih do petnajstih let zapora. S tem je izpolnjen formalni pogoj za podaljšanje pripora.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da utemeljen sum, da so obdolženci izvršili očitana jim kazniva dejanja izhaja iz sklepov o uvedbi preiskave, ki so za vse obdolžence pravnomočni, pri čemer dokazi, ki so bili do sedaj pridobljeni v fazi preiskave, po oceni Vrhovnega sodišča te stopnje verjetnosti niso znižali. Vrhovno sodišče na tem mestu kot irelevantne zavrača navedbe obdolženega D. T. in zagovornika obsojenega S. Z., da državna tožilka v predlogu za podaljšanje pripora ni obrazložila obstoja utemeljenega suma. Utemeljen sum, da je obdolženi izvršil določeno kaznivo dejanje je nedvomno temeljni pogoj za odreditev in tudi vsakokratno podaljšanje pripora, vendar - kot je bilo že navedeno - je ta pogoj izkazan s pravnomočnim sklepom o uvedbi preiskave. Okrožna državna tožilka, ki očitno ocenjuje, da je ta stopnja verjetnosti še zmeraj podana, ni bila dolžna ponavljati dejstev in dokazov, ki jih je navedla že v zahtevi za preiskavo. Tovrstno prepisovanje razlogov v ničemer ne bi prispevalo k boljši oceni dejanskega stanja s strani Vrhovnega sodišča; sicer pa bi obramba, če meni, da je kateri od kasneje izvedenih dokazov utemeljen sum omajal, lahko tak dokaz izpostavila v odgovoru na predlog za podaljšanje pripora. Neutemeljene, v pretežnem delu pa tudi nerazumljive, pa so tudi navedbe obsojenega D. T., da so dokazi, ki so jih pridobili avstrijski varnostni organi že na prvi pogled nedovoljeni. Iz navedb obdolženca namreč ni mogoče razbrati, kateri konkretni dokazi in iz katerih konkretnih razlogov naj bi bili pridobljeni na nedovoljen način, zato Vrhovno sodišče, ki tudi samo prima facie ni zaznalo nezakonitosti pri pridobivanju dokazov, na katere se opira zahteva za preiskavo, temu očitku ni moglo pritrditi.

8. Vrhovno sodišče nadalje soglaša s presojo predlagateljice, da so pri vseh obdolžencih podane tiste posebne okoliščine iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, ki utemeljujejo nevarnost, da bodo obdolženci kazniva dejanja ponavljali, pri obdolženih D. T., Đ. R. in S. Z. pa je še vedno podan tudi priporni razlog begosumnosti.

9. Pri obdolženih P. H., D. T., J. Č. in K. Š. je po oceni Vrhovnega sodišča ponovitvena nevarnost izkazana že na podlagi posebnih okoliščin storitve očitanih kaznivih dejanj.

Kot izhaja iz pravnomočnih sklepov o uvedbi preiskave, so navedeni obdolženci delovali kot člani hudodelske združbe, v kateri so imeli razdeljene vloge, tako da je obdolženi P. H. nastopal v vlogi organizatorja ter dobavitelja prepovedanih drog, obdolženi J. Č. in obdolžena K. Š. sta drogo, ki jo je P. H. dobavil, zaradi prodaje hranila na svojem domu in jo tudi prodajala svoji mreži kupcev, obdolženi D. T. pa je prav tako drogo, ki mu jo je priskrbel P. H., prodajal svoji mreži kupcev. Navedenim obdolžencem se očita, da so v okviru tako organizirane hudodelske združbe izvršili številna posamična izvršitvena ravnanja prodaje, nakupa oziroma hrambe droge z namenom prodaje, pri čemer je šlo za velike količine različnih vrst prepovedanih drog. Po oceni Vrhovnega sodišča že navedena organiziranost obdolžencev, njihova vztrajnost in vpletenost v dejavnost preprodaje prepovedanih drog kaže na zadostno stopnjo verjetnosti, da bodo z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj nadaljevali, če zoper njih pripor ne bo podaljšan.

Po sodni praksi, ki se je izoblikovala na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Up-123/95 z dne 6. 10. 1995, je sicer ponovitvena nevarnost, kot razlog za odreditev pripora, praviloma podana, ko na verjetnost ponovnega izvrševanja kaznivih dejanj kažejo tako okoliščine, ki se nanašajo na že izvršeno ali poskušeno dejanje (t. i. objektivne okoliščine), kot tudi okoliščine, ki zadevajo storilca (t. i. subjektivne okoliščine). Vendar to pravilo ne izključuje možnosti, da je v določenih (sicer redkih) primerih nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj dovolj zanesljivo izkazana že na podlagi specifičnih okoliščin izvršitve kaznivega dejanja in torej ni potrebno, da bi bile podane še dodatne okoliščine iz siceršnjega življenja obdolženca. Po ustaljeni sodni praksi je takšna situacija najpogosteje podana prav v primeru, kot je obravnavani, torej ko gre za vztrajno, rutinirano in organizirano izvrševanje kaznivih dejanj, še posebej kadar je pri domnevnem storilcu izkazana visoka stopnja povezanosti z osebami, ki se ukvarjajo s kriminalno dejavnostjo.

Večji kot je namreč vložek storilca v izvrševanje kaznivih dejanj ter tesnejše kot so njegove vezi s krogom oseb, ki kazniva dejanja izvršujejo oziroma so pri njih udeležene, večja je verjetnost, da bo storilec kazniva dejanja ponavljal (glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča XI Ips 24252/2012 z dne 21. 6. 2012,XI Ips 675/2013 z dne 7. 2. 2013, XI Ips 48793/2013-267 z dne 23. 1. 2014 in XI Ips 11936/2014-297 z dne pripravljenosti obdolženega P. H., D. T., J. Č. in obdolžene K. Š., da z izvrševanjem kaznivih dejanj nadaljujejo v zadostni meri prepričano že na podlagi navedenih okoliščin izvršitve kaznivih dejanj. Poleg tega Vrhovno sodišče ugotavlja, da so vsi navedeni obdolženci brez zaposlitve oziroma da je dobiček od prodaje prepovedanih drog zanje temeljni vir dohodkov, kar pomeni, da se bodo temu dobičku v prihodnje težje odrekli. Obdolženi D. T. v odgovoru na predlog za podaljšanje pripora sicer navaja, da ima dohodke tudi od prodaje lesenih izdelkov, kar res izhaja iz dokazov v spisu, na katere se obdolženi sklicuje, vendar ni izkazano, da bi mu ta dejavnost prinašala stalni in zadostni dohodek. Pri obdolženemu P. H. pa je prognoza o ponavljanju kaznivih dejanj še posebej trdna, saj je bil za istovrstno kaznivo dejanje že obsojen s sodbo Okrožnega sodišča v Celju I K 20727/2011, in sicer mu je bila izrečena pogojna obsodba, očitano kaznivo dejanje pa naj bi storil v času preizkusne dobe.

10. Podobne okoliščine, ki kažejo na nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, so po oceni Vrhovnega sodišča podane tudi pri obdolženih R. H., S. Z. in Đ. R. Tem obdolžencem se sicer ne očita izvršitev kaznivih dejanj v hudodelski združbi, v kateri bi imeli natančno razdeljene vloge, vendar je tudi pri teh obdolžencih izkazano organizirano delovanje oziroma njihovo vpletenost v trgovino s prepovedanimi drogami, kar utemeljuje nevarnost, da bodo tovrstna dejanja na prostosti izvrševali tudi v prihodnje. Kot izhaja iz sklepov o uvedbi preiskave, je podan utemeljen sum, da so navedeni obdolženci sodelovali pri preprodaji velike količine heroina, in sicer 349,60 g, kar so izvršili tako, da se je obdolženi R. H. z namenom nakupa navedene količine heroina za nadaljnjo prodajo obrnil na obdolžena S. Z. in Đ. R., ki sta istega dne drogo pripeljala iz Celja v Maribor in ga prodala R. H., ta naprej obdolženemu D. T., D. T. pa je heroin nato prodal tajnemu policijskemu delavcu, nakar so si R. H., S. Z., Đ. R. in D. T. kupnino razdelili. Dejstvo, da sta obdolženi S. Z. in Đ. R. v tako kratkem času uspela priskrbeti tak veliko količino heroina utemeljuje sklep, da se tudi sicer ukvarjata s prodajo prepovedanih drog. Poleg tega pa sta oba obdolženca tudi brez zaposlitve, kar lahko dodatno prispeva k njuni odločitvi, da nadaljujeta z izvrševanjem istovrstnih kaznivih dejanj. Kot izhaja iz podatkov spisa je sicer obdolženi S. Z. družbenik in direktor družbe R. d.o.o., vendar ni izkazano, da se lahko z dohodki od dejavnosti te družbe preživlja. Iz izpisa iz sodnega registra za to družbo (list. št. 2887) namreč ni razvidno, kakšni so njegovi dohodki iz naslova vodenja poslovodstva, čisti dobiček družbe v letu 2014 pa je znašal zgolj 37 EUR. Pri presoji ponovitvene nevarnosti za obsojenega Đ. R. pa ni zanemarljivo tudi dejstvo, da mu je bila pri hišni preiskavi zasežena pištola, za katero sicer res ni izkazana povezava s preprodajo mamil (na kar opozarja zagovornik obdolženca v odgovoru na predlog za podaljšanje pripora), vendar že sama protipravna posest strelnega orožja kaže na obdolženčeve osebne lastnosti. Vpletenost v trgovino z drogami je po presoji Vrhovnega sodišča izkazana tudi za obdolženega R. H. Ta obdolženec je sicer zaposlen in torej očitno ima stalne dohodke, vendar se mu zraven navedene preprodaje 349,60 g heroina očitajo še druga izvršitvena dejanja, in sicer naj bi sodeloval pri prodaji 50 tablet z vsebnostjo MDMA, 25,35 g heroina, 50,58 g kokaina in še posebej 0,17 g kokaina, kar utemeljuje sklep, da se tudi ta obdolženec s preprodajo drog ukvarja ter da bo s to dejavnostjo nadaljeval tudi v prihodnje, če ostane na prostosti.

11. Glede na navedene ugotovitve Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrača navedbe zagovornika obdolženega R. H. v odgovoru na predlog za podaljšanje pripora, da se obdolžencu očita zgolj enkratno dejanje preprodaje droge, da opravlja frizersko dejavnost ter da iz izpovedbe priče B. I., kriminalista PU Maribor, izhaja, da obdolženega R. H. ne šteje kot člana kriminalne združbe in da ga pred policijsko akcijo niso povezovali s prodajo prepovedane droge. Isto velja glede navedb zagovornika obdolženega Đ. R., ki v odgovoru opozarja, da niso bile ugotovljene nobene okoliščine, ki bi kazale, da je obdolženi večkrat izvrševal kazniva dejanja ali se z njimi preživljal ter da ni izkazano, da bi bil povezan z ostalimi soobdolženci v tem postopku. Prav tako neutemeljene so navedbe zagovornika Đ. R. ter obsojenega D. T., da teže dejanja ni mogoče ocenjevati po količini droge, saj naj bi bil prodan heroin zelo slabe kvalitete, zaradi česar naj bi D. T. tajnemu policijskemu delavcu tudi vrnil celotno kupnino. Vrhovno sodišče v tej fazi postopka ne more ocenjevati kakovosti droge oziroma resničnosti navedb zagovornika, da naj bi šlo za prodajo desetkrat manjše količine droge, kot je zatrjevana s strani tožilstva. Sicer pa tudi izkazana slabša kvaliteta droge na presojo ponovitvene nevarnosti ne bi imela vpliva, razen če bi bilo ugotovljeno, da se v snovi sploh ni nahajal heroin oziroma se je nahajal v minimalni količini, kar pa zagovornik niti ne trdi.

12. Nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj je po presoji Vrhovnega sodišča izkazana tudi pri obsojenem N. D.,ki se mu očita hramba velike količine raznovrstnih drog za nadaljnjo prodajo, in sicer 929,96 g tablet ecstasy, ki vsebujejo prepovedano drogo MDMA, 47,28 g praškaste snovi, ki vsebuje prepovedano drogo MDMA, 543,48 g kokaina in 133,63 g smole konoplje.

Kot zaenkrat ugotavlja senat v sklepu o podaljšanju pripora z dne 12. 6. 2015 pa je bil obdolženi N. D. povezan tudi z drugimi obdolženci v tem kazenskem postopku, in sicer z A. B., s katerim je sodeloval pri prodaji droge tajnemu policijskemu delavcu dne 28. 1. 2015. Tudi obdolženi N. D. je brez zaposlitve in rednih dohodkov, zato je tudi na podlagi te okoliščine utemeljeno sklepati, da se je s preprodajo droge preživljal ter da bi si na tak način sredstva za preživljanje zagotavljal tudi v prihodnje.

13. Vrhovno sodišče soglaša tudi z oceno okrožne državne tožilke, da je pri obdolženih Đ. R., S. Z. in D. T. podan priporni razlog begosumnosti.

Pri presoji obstoja tega pripornega razloga je Vrhovno sodišče v izhodišču za vse navedene obdolžence upoštevalo, da so za očitana jim kazniva dejanja zagrožene visoke zaporne kazni (od enega do desetih let zapora oziroma od petih do petnajstih let zapora), kar nedvomno povečuje njihovo motivacijo, da se izognejo morebitni obsodbi.

14. Glede obdolženega Đ. R. Vrhovno sodišče dodatno ugotavlja, da je obdolženec državljan Bosne in Hercegovine. Obdolženi ima v Sloveniji sestro in starše, razen tega pa ga na Slovenijo nič ne veže. Zagovornik obdolženega Đ. R. v odgovoru na predlog za podaljšanje pripora sicer opozarja, da ni izkazano, da bi imel obdolženi v Bosni in Hercegovini urejene pogoje za življenje, da obdolženec s svojo najožjo družino v Sloveniji prebiva že dlje časa, da njegova starša tukaj pridobivata dohodke, sestra pa se šola. Vendar te okoliščine, tudi če so resnične, nimajo odločilnega vpliva na obstoj resne nevarnosti, da bo obdolženec zaradi strahu pred visoko zaporno kaznijo zbežal v svojo domovino.

15. Podobno velja tudi za obdolženega S. Z., ki je državljan Makedonije, v Makedoniji pa ima tudi svojce in urejene pogoje za življenje, kot ugotavlja senat Okrožnega sodišča v Mariboru v sklepu o podaljšanju pripora z dne 12. 6. 2015. Tudi zagovornik obdolženega S. Z. ne more uspeti z navedbami, da je bil obdolženi v Makedoniji priča umoru in je zaradi groženj s strani storilcev moral zapustiti svojo državo in tudi spremeniti osebno ime, zato se v Makedonijo ne more vrniti, pri čemer opozarja da obdolženi, zaradi odvzema prostosti, o tem dejstvu ne more pridobiti dokazila. Kot navaja že sam zagovornik, te navedbe niso z ničemer potrjene; če pa bo obdolženec (ob pomoči svojega zagovornika) pridobil dokaze, ki bi lahko vplivali na presojo begosumnosti, bo lahko kadarkoli med postopkom na podlagi takih dokazov predlagal odpravo pripora (tretji odstavek 200. člena ZKP).

16. Realna nevarnost bega je po presoji Vrhovnega sodišča podana tudi pri obdolženem D. T. Kot ugotavlja senat v sklepu o podaljšanju pripora z dne 12. 6. 2015 je bilo s prikritim ukrepom prisluškovanja ugotovljeno, da naj bi obdolženec sogovorniku zaupal, da namerava za dalj časa v Anglijo. Vlagateljica predloga ob tem opozarja, da je obtožnica vložena tudi zoper obdolženčevo zunajzakonsko partnerico, ki si je v Angliji v letošnjem letu našla zaposlitev in sredstva za preživljanje. Tem navedbam obdolženi D. T. nasprotuje; v odgovoru na predlog za podaljšanje pripora navaja, da je v London odpotoval le začasno (prilaga potrdilo o rezervaciji povratne vozovnice za čas od 14. 5 do 26. 5. 2015 ter se sklicuje na poročila o tajnem delovanju na list. št. 2045 in 2130), in sicer zaradi poslovnih stikov ter obiska partnerke M. S., ki je bila v Angliji začasno zaposlena, nato pa se je v maju odzvala vabilu sodišča in vrnila v Slovenijo. Vrhovno sodišče ocenjuje, da te navedbe obdolženca ter dokazila, ki jih prilaga, ne vplivajo na obstoj begosumnosti, ki je zaenkrat izkazana z vsebino nadzorovanega telefonskega pogovora. Dejstvo, da je obdolženec v maju v London odpotoval le začasno, namreč ne izključuje možnosti, da ne bo v prihodnosti - predvsem sedaj, ko je bil zoper njega uveden kazenski postopek - uresničil svoje namere o daljšem odhodu. Če pa se bo v nadaljevanju postopka izkazalo, da se je vsebina nadzorovanega telefonskega pogovora nanašala le na začasni obisk partnerke, ki v Angliji nima več zaposlitve oziroma tam več ne prebiva, bo to nedvomno vplivalo na presojo begosumnosti.

17. Vrhovno sodišče ocenjuje, da ponovitvene nevarnosti obdolžencev ni moč odpraviti z milejšim ukrepom, na primer s hišnim priporom. Ker pri hišnem priporu ni mogoče zagotoviti celodnevnega nadzora nad priprto osebo, je odreditev hišnega pripora vezana na pričakovanje, da obdolženec tega režima ne bo kršil, česar pa v obravnavanem primeru - glede na težo očitanih kaznivih dejanj, način izvršitve ter ostale okoliščine, ki so bile izpostavljene že pri presoji pripornega razloga ponovitvene nevarnosti - od obdolžencev ni mogoče pričakovati.

Pripor se tako izkaže kot edini ukrep, s katerim je mogoče zanesljivo preprečiti nadaljnjo izvrševanje kaznivih dejanj in s tem zagotoviti varnost ljudi. Nedvomno pa je podana tudi sorazmernost med posegom v pravice obdolžencev, ki ga predstavlja pripor, ter zdravjem in življenjem ljudi, ki bi lahko bila zaradi nadaljnjega izvrševanja tovrstnih kaznivih dejanj ogrožena. Ker je pripor neogibno potreben in sorazmeren že iz razloga ponovitvene nevarnosti, ki je izkazana pri vseh obdolžencih, je presoja neogibnosti pripora zaradi pripornega razloga begosumnosti nepotrebna.

18. Obdolženi se v priporu nahajajo tri mesece, kazenska preiskava pa poteka kontinuirano in brez nepotrebnih zastojev. Zaslišati bo potrebno še štiri priče, ki jih je predlagala obramba ter tajna policijska delavca, ki bosta dosegljiva šele konec avgusta. Glede na navedeno ter upoštevaje dejstvo, da je tudi državnemu tožilcu po končani preiskavi potrebno dati primeren čas za odločitev v skladu s tretjim odstavkom 186. člena ZKP, je Vrhovno sodišče predlogu okrožne državne tožilke ugodilo in pripor zoper obdolžence podaljšalo še za dva meseca. Skupni čas petih mesecev pripora po oceni Vrhovnega sodišča - glede na obsežnost zadeve in kontinuiran potek preiskave - ne pomeni nerazumno dolgega odvzema prostosti pred vložitvijo obtožnice, dolžina trajanja pripora pa je še zmeraj v sorazmerju s težo dejanja.