Jedro

Če vnuk na podlagi vstopne pravice ni postal dedič prvega dednega reda, nima položaja upravičenca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 15.10.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 20.8.2002, s katero je prvostopni organ odločil, da se zavrne zahteva tožnika za denacionalizacijo nepremičnin - stanovanjske hiše, stoječe na parc. št. 72, hiša v izmeri 197 m2 in dvorišče v izmeri 193 m2, parc. št. 40/2, vrt 4. katastrskega razreda v izmeri 439 m2, parc. št. 40/1, njiva 4. katastrskega razreda v izmeri 1792 m2 in parc. št. 40/3, vrt 4. katastrskega razreda v izmeri 558 m2, ob podržavljenju pripisano vložku št. 2 k.o. ... Navedene nepremičnine so bile podržavljene pokojni C.C. Odločil je tudi, da stroške postopka trpi stranka sama.

Tožena stranka je (enako kot organ prve stopnje) ugotovila, da je tožnikova stara mama (razlaščenka), ki je bila na dan 28.11.1955 avstrijska državljanka, imela pravico do odškodnine za odvzeto premoženje od tuje države (Republike Avstrije), v skladu z določbo 2. točke 27. člena Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da bi morala tožena stranka zahtevek zavrniti že zato, ker tožnik ni dedič prvega dednega reda.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave. Sodbe se ne da preizkusiti. Ni bila upoštevana odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997. Pogoji za vstop v prednikov dedni delež so bili izpolnjeni. Sicer pa bi se lahko premoženje vrnilo neposredno razlaščenki. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu. Tožnik v tožbi ni predlagal izvedbe glavne obravnave niti ni predlagal nobenih dokazov, ki naj bi se izvedli na glavni obravnavi, poleg tega pa niti ni utemeljil, v čem naj bi sodišče na glavni obravnavi ugotavljalo dejansko stanje. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje odgovorilo na vse tožbene ugovore in navedlo tudi razloge, zakaj je tožbo zavrnilo. Pritožbeni ugovor, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, zato nima podlage.

Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja. Zato po presoji vrhovnega sodišča v pritožbi v tem upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (5. odstavek 72. člena ZUS). Ob takšni ureditvi se pritožbeno sodišče ni spuščalo v presojo navedenega pritožbenega razloga.

Sodišče prve stopnje je v zadevi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker je bilo ugotovljeno, da tožnikova stara mama, kateri je bilo premoženje podržavljeno, ni štela za jugoslovansko državljanko, torej ni štela za upravičenko iz 9. člena ZDen, ji podržavljenega premoženja na tej podlagi ni bilo mogoče vrniti.

Kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje, je po določbi 12. člena ZDen upravičenec po tem zakonu zakonec ali dedič prvega dednega reda fizične osebe iz 9. člena ZDen, ki v času, ko ji je bilo premoženje podržavljeno, ni imela jugoslovanskega državljanstva, pod pogojem, da mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz 1. odstavka 9. člena ZDen. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik, ki se je od 28.8.1945 štel za državljana Republike Slovenije in jugoslovanskega državljana, kot vnuk izkazal pravno nasledstvo po stari mami. Vendar je na podlagi tako izkazanega pravnega nasledstva bil upravičen v smislu 1. odstavka 15. člena ZDen le vložiti zahtevek. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ne more na podlagi navedenega izkazanega pravnega nasledstva imeti status upravičenca iz 12. člena ZDen. Ugotovljeno je bilo namreč, da je prejšnja lastnica imela sina D.C. (očeta tožnika) in bi mu torej upoštevaje določbo 11. člena Zakona o dedovanju, kot dediču prvega dednega reda bilo mogoče priznati položaj upravičenca iz 12. člena ZDen, če bi mu bilo s predpisi iz 9. člena ZDen, priznano jugoslovansko državljanstvo. Toda imenovani se ni štel za jugoslovanskega državljana. Poleg tega - kot je to na podlagi listin v upravnih spisih sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo - je tožnikov oče preživel svojo mater (tožnikovo staro mamo), saj je umrl 23.5.1986, medtem ko je tožnikova stara mama umrla 9.9.1958. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je tožena stranka s tem, ko je le na podlagi izkazanega pravnega nasledstva po očetu oziroma sinu lastnice podržavljenega premoženja, tožniku priznala lastnost upravičenca do denacionalizacije, nepravilno uporabila določbo 12. člena ZDen. Po tej določbi je lahko upravičenec le zakonec ali dedič prvega reda. Tožnik - kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje - po določbi 11. člena ZD ni dedič prvega dednega reda, prav tako niso podani pogoji za uporabo instituta vstopne pravice po 12. členu ZD, kar bi lahko bila podlaga za ugotovitev, da bi tožnik "postal" dedič prvega dednega reda. Zato je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka že ob ugotovitvi, da lastnica podržavljenega premoženja ni upravičenka iz 9. člena ZDen, zahtevek tožnika za vračilo premoženja, podržavljenega njegovi stari mami, moralo zavrniti že zato, ker (tudi) tožnik ni v "krogu dedičev", ki bi lahko imeli status upravičenca. Materialno pravo je bilo zato pravilno uporabljeno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožnika izpolnjuje pogoje, da je obravnavana kot pritožba po novem ZUS-1, saj so odločbe o denacionalizaciji izvršljive šele z njihovo pravnomočnostjo (3. odstavek 66. člena ZDen).