Jedro

Zahtevo za odkup stanovanja je bilo potrebno vložiti v prekluzivnem roku 2 let od uveljavitve SZ (123. čl. SZ), torej v obdobju od 19.10.1991 do 19.10.1993. Na stanovanju, ki je bilo v denacionalizacijskem postopku, je lahko prejšnji imetnik stanovanjske pravice uveljavljal pravico do nakupa stanovanja 1 leto po tem, ko je bilo stanovanje vrnjeno upravičencu do denacionalizacije (2. odst. 125. čl. SZ). Šele novela tega zakona, ki je stopila v veljavo 7.5.1994, je prinesla spremembe, tako da lahko prejšnji imetnik stanovanjske pravice za stanovanja, za katera ni bila vložena zahteva za denacionalizacijo oz. je bil zahtevek za denacionalizacijo zavrnjen pred uveljavitvijo tega zakona, v šestih mesecih od dneva uveljavitve zakona zahteval odkup stanovanja, sicer pa v šestih mesecih od pravnomočne zavrnitve zahtevka za denacionalizacijo. Po tem ko je bilo stanovanje vrnjeno upravičencu do denacionalizacije oziroma po končanem zapuščinskem postopku, pa je lahko prejšnji imetnik stanovanjske pravice na takem stanovanju uveljavljal pravico do nakupa stanovanja na način, določen v tem poglavju zakona.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 252,82 EUR.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da tožena stranka z njim sklene prodajno pogodbo za stanovanje v stanovanjski zgradbi na ... pod pogoji Stanovanjskega zakona. Odmerilo je tudi stroške pravdnega postopka. Ugotovilo je, da tožnik ni pravočasno vložil vloge za odkup stanovanja in je zato tožena stranka njegovo zahtevo utemeljeno zavrnila.

Zoper sodbo se je iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov pritožil tožnik. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži, da mu povrne vse stroške skupaj z obrestmi. Ne strinja se z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je verjelo zaslišani priči A. M., da mu tožnik v letu 1992 ni izročil vloge za odkup stanovanja, čeprav je tožbene trditve potrdila tudi nevtralna priča O. O.. A. M. pa ni nevtralna priča, ker bi s tem, ko bi potrdil, da je osebno prevzel vlogo za odkup stanovanja od tožnika, priznal svojo napako. Poleg tega je tudi z dopisa z 18.10.1992 razvidno, da sta tožnik in A. M. komunicirala glede odkupa stanovanja. O. O. je tudi povedal, da je razumel, da je tožnik vlogo za odkup stanovanja oddal leta 1992, njegova izjava, da jo je vložil na vložišču, pa nič ne pomeni. Bistveno je, da je potrdil, da je iz pogovora izhajalo, da sta A. M. in tožnik leta 1992 komunicirala glede vloge za odkup stanovanja. Poleg tega je A. M. izpovedal, da se mu le »šajna« o razgovoru in dopisu z 18.10.1992, devetdeset odstotno pa je prepričan, da je bil tožnik pri njem. Sodišče bi zato moralo verjeti tožniku, da je v letu 1992 A. M. osebno izročil vlogo za odkup stanovanja. Poleg tega iz izpovedi A. M. izhaja, da je bilo sporno stanovanje predmet denacionalizacijskega postopka. Tožnik pa je šele na naroku 3.7.2008 dokončno izvedel, da za sporno stanovanje zahtevek za denacionalizacijo ni bil vložen. Sodišče prve stopnje je zato navedbe v zvezi s tem nepravilno štelo za prepozne. Tožnik je imel glede na dejstvo, da je imela tožena stranka vseskozi v evidenci podatek, da teče za sporno stanovanje denacionalizacijski postopek, na podlagi 123. člena Stanovanjskega zakona pravico zahtevati odkup stanovanja tudi po roku dveh let od uveljavitve Stanovanjskega zakona, vse do prejema dokončne informacije, da zahtevka za denacionalizacijo ni bilo in to šest mesecev od dneva, ko je za to izvedela. Dejstvo je, da je bilo tožniku že leta 1992 predočeno, da je stanovanje predmet denacionalizacijskega postopka, tožnik je to tudi izpostavil v tožbenih navedbah, poleg navedb pa je predlagal tudi izvedbo dokazov, na podlagi katerih se je potem izkazalo, da je bilo tožniku že takrat predočeno, da teče za sporno stanovanje denacionalizacijski postopek. To bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati.

Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka neutemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da tožnik vloge za odkup stanovanja leta 1992 ni izročil A. M.. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno dokazno oceno, saj je o tem, katera dejstva je štelo za dokazana, odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožbeno sodišče soglaša s sprejeto dokazno oceno in s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Sodba sodišča prve stopnje je tudi ustrezno obrazložena, saj vsebuje razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, od katerih je odvisna odločitev v tem sporu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne drži, da je tožnik 1992 vlogo za odkup stanovanja izročil A. M. na podlagi zaslišanja tožnika, A. M., O. O., na podlagi soočenja obeh prič ter na podlagi listinskih dokazov v spisu. Sodišče prve stopnje izpoved tožnika ni prepričala, ker njegove izpovedi o tem, da je vlogo osebno izročil A. M. v letu 1992 ni potrdila nobena od navedenih prič. Poleg tega tožnik tudi ni v celoti potrdil navedb, da se je v letu 1994 z A. M. dogovoril, da bo svojo prvotno vlogo dopolnil, saj je izpovedal, da mu je gospa na UE ... dejala, da ne najde vloge in naj jo naredi še enkrat. Poleg tega izpoved tožnika tudi ni skladna sama s seboj, saj je tožnik v izpovedi svoje ravnanje opravičeval s tem, da nikoli ni imel opravka z državnimi organi, po drugi strani pa je izpovedal, da je bil sekretar Odbora za nacionalno stanovanjsko gradnjo. Poleg tega je po poklicu profesor matematike in ekonomije in ve, da je treba uradne zahtevke, ki so vezani na rok, vlagati na vložišču in si s tem pridobiti ustrezno dokazilo o oddaji. Nasprotno pa je sodišče prve stopnje kot prepričljivo ocenilo izpoved priče A. M.. Ta je namreč skladno in logično pojasnil potek dogodkov in vztrajal pri izpovedi tudi po opravljenem soočenju s pričo O. O.. Poleg tega pa je tudi slednja priča izpovedala, da je na sestanku, na katerem sta bila s tožnikom pri A. M. razumela, da je tožnik vlogo za odkup stanovanja vložil v vložišču. Zato izpoved te priče sodišča prve stopnje utemeljeno ni prepričana. Drži namreč, da v kolikor bi bila vloga oddana v vložišču, bi bilo to zavedeno v vpisniku vložišča in v evidencah in bi lahko vložitev vloge tožnik dokazal tudi z drugimi dokazi. Poleg tega tudi predložene listine, dopis z 18.10.1992, zapisnik o ugotovitvi vrednosti stanovanja in potrdilo ... z 21.10.1992, neposredno ne dokazujejo, da je tožnik že v letu 1992 vložil zahtevo za odkup. Te listine so bile lahko pridobljene tudi za druge namene, poleg tega pa tudi, če so bile pridobljene zaradi odkupa stanovanja, to še ni dokaz, da je bila tudi zahteva za odkup dejansko vložena. Enako velja glede trditev, da je tožnik dokazal, da se je z A. M. pogovarjal o odkupu. Na podlagi tega ni mogoče zaključiti, da je tožnik vlogo za odkup v letu 1992 A. M. tudi izročil. Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da so datumi listin v nasprotju z izpovedbo tožnika. Ta je namreč izpovedal, da je dopis z 18.10.1992 vložil nekaj dni po izročitvi zahteve za odkup A. M.. Iz potrdila ..., ki naj bi bil potrditvah tožnika priloga zahteve za odkup, ki naj bi bila vložena nekaj dni pred 18.10.1992, pa izhaja, da je ta datirana kasneje in sicer 21.10.1992. Tako so tudi te listine v nasprotju s tožnikovimi trditvami. Na podlagi navedenega je zato sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ne drži tožnikova trditev, da je že v letu 1992 vložil zahtevo za odkup. Tožnik je tako zahtevo za odkup vložil šele 29.12.1994. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka to vlogo upravičeno zavrnila kot prepozno. Stanovanjski zakon iz leta 1991 je določal v 123. členu prekluzivni dvoletni rok za odkup stanovanja in sicer je bilo treba vložiti zahtevo za odkup v dveh letih od uveljavitve zakona, to je od 19.10.1991 do 19.10.1993. Na podlagi drugega odstavka 125. člena tega zakona pa je lahko prejšnji imetnik stanovanjske pravice na stanovanju, ki je bilo v denacionalizacijskem postopku, eno leto po tem, ko je bilo stanovanje vrnjeno upravičencu do denacionalizacije, uveljavljal pravico do nakupa stanovanja na način, določen v istem poglavju zakona. Šele novela tega zakona iz leta 1994 (Uradni list RS, št. 21/94, z dne 22.4.1994), ki je stopila v veljavo 7.5.1994, je prinesla spremembe citiranih členov in sicer je lahko prejšnji imetnik stanovanjske pravice za stanovanja iz drugega odstavka 113. člena, za katera ni bila vložena zahteva za denacionalizacijo oziroma je bil zahtevek za denacionalizacijo zavrnjen pred uveljavitvijo tega zakona v šestih mesecih od dneva uveljavitve zakona zahteval odkup stanovanja, sicer pa v šestih mesecih od pravnomočne zavrnitve zahtevka za denacionalizacijo. Po tem, ko je bilo stanovanje vrnjeno upravičencu do denacionalizacije oziroma po končanem zapuščinskem postopku, pa je lahko prejšnji imetnik stanovanjske pravice na takem stanovanju uveljavljal pravico do nakupa stanovanja na način, določen v tem poglavju zakona.

Sodišče prve stopnje je navedbe, ki jih je tožnik podal na naroku 3.7.2008 o tem, da je dokazal, da mu je bilo predočeno, da je zahteva za denacionalizacijo bila vložena, in je zato njegova zahteva za odkup iz leta 1994 pravočasna, utemeljeno štelo za prepozne. Tožena stranka je namreč že na prvem naroku za glavno obravnavo navedla, da zahteva za denacionalizacijo ni bila vložena. Tožnik je na tem naroku trdil, da je bila vloga z dne 20.6.2003 pravočasno vložena, na naroku 3.7.2008 pa je kot že rečeno trdil, da je pravočasno vložena vloga iz leta 1994. Poleg tega je pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje, da tožnikova vloga iz leta 1994 ne more biti posledica dejstva, da je s strani tožene stranke dobil napačne podatke v zvezi z denacionalizacijskim postopkom za sporno stanovanje. V kolikor bi se tožnik za vložitev zahteve za odkup odločil na podlagi informacije, da je za stanovanje vložen denacionalizacijski zahtevek, zahteve za odkup ne bi vložil, kot trdi, v letu 1992 oziroma v letu 1994. Poleg tega mu je bila vloga za odkup iz leta 1994 kot prepozna zavrnjena leta 1999 (A5), torej ne zato, ker bi bil v teku denacionalizacijski postopek. Na predmetno zavrnitev pa tožnik očitno ni reagiral. Ker razlogi, iz katerih pritožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, niso podani, prav tako ne razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka tožene stranke temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka in sicer 450 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2% za materialne stroške in 20% DDV na odvetniško storitev.