Jedro

Z Dogovorom je bilo med socialnimi partnerji pri toženi stranki dogovorjeno znižanje plač, regres za letni dopust za leto 2012 ter števila dni letnega dopusta. Dogovor ima naravo kolektivne pogodbe, saj ureja vprašanja, ki so predmet kolektivnega dogovarjanja in so ga na stranki delodajalcev sklenila poslovodstva družb koncerna prvega toženca, na strani delojemalcev pa reprezentativni sindikati in sveti delavcev.

Odmera regresa za letni dopust in določitev števila dni letnega dopusta, izvršena na podlagi določb Dogovora, ne pomeni posega v že pridobljene pravice tožnika, ker do začetka veljavnosti Dogovora tožnik še ni pridobil pravice do regresa za letni dopust. Regres za letni dopust v skladu s 131. členom ZDR zapade v plačilo prvega julija tekočega koledarskega leta, kar pomeni, da tožnik do 29. 5. 2012, ko je pričel veljati Dogovor, ni pridobil pravice do letnega dopusta v višini, kakršna je bila določena v KPDŽP in je zato tožena stranka to višino z Dogovorom lahko spremenila, ne da bi posegla v že pridobljene pravice tožnika. Druga tožena stranka je tako tožniku 31. 5. 2012 zakonito izdala spremembo obvestila o odmeri letnega dopusta, v kateri je upoštevala v Dogovoru opredeljeno znižanje odmerjenega letnega dopusta za 2 dneva.

V Dogovoru je določeno, da se regres za letni dopust za leti 2012 in 2013, ne glede na določbe KPDŽP, izplača v enem delu v višini minimalne plače, najkasneje do konca junija tekočega koledarskega leta. Glede na to, da je v 2. odstavku 131. člena ZDR določeno, da se mora regres delavcu izplačati najkasneje do 1. julija tekočega leta je Dogovor, ki je pričel veljati 29. 5. 2012 višino regresa za letni dopust za leto 2012 lahko določil drugače, kot pa je določeno v KPDŽP, ne da bi pri tem posegel v tožnikove že pridobljene pravice. Zato zahtevek za plačilo razlike v regresu za letni dopust ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi toženih strank se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki I. in III. izreka delno spremeni tako, da se v tem delu v glasi: „Drugi toženi stranki se naloži, da tožniku obračuna razliko v plači za maj 2012 v znesku 76,40 EUR, od tako obračunane razlike odvede in plača z zakonom določene prispevke za socialno varnosti in akontacijo dohodnine ter tožniku po plačilu davkov in prispevkov izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2012 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zavrne se kar tožnik zahteva več, to je od drugo tožene stranke obračun razlike v plači za maj 2012 v znesku 12,73 EUR, odvod davkov in prispevkov od tega zneska ter izplačilo pripadajočega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2012; od prve tožene stranke pa, da solidarno obračuna razliko v plači za maj 2012, v znesku 89,13 EUR, odvede davke, plača prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine ter izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2012 dalje do plačila.

Tožnik je dolžan toženima strankama povrniti stroške postopka v znesku 68,74 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.“ V preostalem se pritožba toženih strank in v celoti pritožba tožnika zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan toženima strankama povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 4,81 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženima strankama naložilo, da tožniku solidarno obračunata razliko v plači za maj 2012 v znesku 89,13 EUR in mu od tako obračunane razlike v plači odvedeta in plačata z zakonom določene prispevke za socialno varnosti in akontacijo dohodnine ter mu po plačilu davkov in prispevkov izplačata neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2012 dalje (točka I izreka). Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev nezakonitosti spremembe obvestila o odmeri letnega dopusta z dne 31. 5. 2012 in njegovo razveljavitev, za ugotovitev da tožniku za leto 2012 pripada 33 dni letnega dopusta ter zahtevek, da se toženima strankama naloži, da tožniku solidarno obračunata razliko regresa za letni dopust za leto 2012 v znesku 320,00 EUR, od tega zneska odvedeta pripadajoči davek in neto znesek izplačata tožniku z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2012 dalje (točka II izreka). Tožniku je naložilo, da toženima strankama povrne stroške postopka v znesku 65,38 EUR v roku 8 dni od pravnomočnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka (točka III izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je o veljavnosti Dogovora o ukrepih na področju prihodkov, izdatkov in materialnih stroškov ter na področju plač, povračil in drugih prejemkov v koncernu A. z dne 29. 5. 2012 (v nadaljevanju – Dogovor) potekal kolektivni delovni spor v katerem je bilo pravnomočno odločeno s sodbo pritožbenega sodišča X Pdp 506/2013 z dne 30. 5. 2013. Napačno je stališče, da Dogovor pomeni spremembo kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (KPDŽP; Ur. l. RS, št. 95/2007 s spremembami). Pri sprejemanju Dogovora je bil kršen postopek, kakršen je določen v 7. členu KPDŽP. Sindikat B, katerega član je tudi tožnik, ni sodeloval pri spreminjanju kolektivne pogodbe, saj ni prejel pisne zahteve za spremembo oziroma dopolnitev kolektivne pogodbe. Teh navedb toženi stranki sploh nista prerekali, niti nista dokazali, da je bil sindikat pravilno obveščen. Zaradi kršitev postopka pri sprejemanju kolektivne pogodbe toženi stranki ne bi smeli poseči v tožnikove pravice. Znižanje letnega dopusta in regresa za letni dopust pomeni poseg v že pridobljene pravice tožnika. Gre za kršitev načela pravne varnosti, saj je bilo naknadno spremenjeno obvestilo o določitvi letnega dopusta, kar je povzročilo znižanje regresa za letni dopust za leto 2012. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi še preostalemu toženemu zahtevku, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe toženi stranki uveljavljata pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da sodišče prve stopnje v svojih stališčih ni dosledno. V zavrnilnem delu se izrecno sklicuje na to, da regres za letni dopust na dan sklenitve Dogovora še ni zapadel, obenem pa ni upoštevalo stališča tožene stranke, da tudi plača za mesec maj na dan sklenitve Dogovora še ni zapadla, saj je v plačilo zapadla šele 10. junija. Vsaj za tri delovne dneve v maju 2012 (29., 30. in 31. 5. 2012) je že veljal Dogovor, kljub temu pa je sodišče prve stopnje tožniku plačo za te dneve priznalo brez upoštevanja njegovih določb. Tudi po teoriji gre za retroaktivnost kolektivne pogodbe samo v primerih, ko bi ta posegla v dospela ali izplačana izplačila (Katarina Kresal Šoltes: Vsebina kolektivne pogodbe – GV 2011, stran 229). Tožnik je zaposlen pri drugi toženi stranki in samo ta je lahko zavezana k obračunu in izplačilu plače. Zaradi navedenega bi sodišča prve stopnje tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko moralo zavrniti zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije. Tudi iz sodne prakse, razvidne iz sodb pritožbenega sodišča X Pdp 1067/2012, X Pdp 104/2013 in X Pdp 889/2012 izhaja, da je retroaktivnost podana le v primeru posega v dospela oziroma zapadla plačila, kar per argumentum a contrario pomeni, da je s kolektivnimi pogodbami dopustno posegati v pravice, ki do spremembe kolektivne pogodbe še niso zapadle v plačilo. Taka „neprava retroaktivnost“ je dopustna, če ne gre za nedopustni poseg v načelo zaupanja v pravo. To načelo ni bilo kršeno, saj je bil Dogovor sklenjen z namenom izvedbe poslovne, finančne in kadrovske sanacije C., Dogovor velja za vse delavce v skupini, z njim pa so se strinjali sindikati, ki zastopajo 97 % v sindikate včlanjenih delavcev. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da zavrne tudi zahtevek za obračun in izplačilo plače za mesec maj 2012 in tožniku naloži plačilo stroškov postopka.

Pritožba toženih strank je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- K pritožbi tožnika: Tožnik v pritožbi zgolj ponavlja argumente, ki jih je v kolektivnem delovnem sporu v zvezi z veljavnostjo Dogovora navajal predlagatelj Sindikat B.. V navedenem kolektivnem sporu je bilo pravnomočno odločeno z sodbo pritožbenega sodišča X Pdp 506/2013 z dne 30. 5. 2011. Z njo je bila potrjena sodba sodišča prve stopnje X Pd 879/2012 z dne 22. 2. 2013, s katero je bilo ugotovljeno, da Dogovor do vključno 28. 5. 2012 ni imel pravnega učinka in s katero je bilo zavrnjeno, kar je predlagatelj zahteval več ali drugače, torej ugotovitev, da Dogovor ni imel pravnega učinka tudi po 28. 5. 2012. Izpodbijani zavrnilni del prvostopenjske sodbe temelji ravno na ugotovitvi, da je druga toženka na podlagi veljavnega Dogovora, ki pomeni spremembo KPDŽP, tožniku zakonito znižala število dni letnega dopusta za 2 dneva, ter da mu je regres za letni dopust pravilno izplačala v višini, ki je bila določena z Dogovorom.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ima Dogovor naravo kolektivne pogodbe, čeprav ni tako označen, saj ureja vprašanja, ki so predmet kolektivnega dogovarjanja in so ga na stranki delodajalcev sklenila poslovodstva družb A., na strani delojemalcev pa reprezentativni sindikati in sveti delavcev. Sodišče prve stopnje se pri tem utemeljeno sklicuje na definicijo kolektivne pogodbe iz 2. člena priporočila mednarodne organizacije dela št. 91 o kolektivnih pogodbah. V skladu s to definicijo se za kolektivno pogodbo šteje vsak pisni sporazum v zvezi z delovnimi pogoji in pogoji zaposlitve, sklenjen med delodajalcem, skupino delavcev ali eno ali več delodajalskih združenj na eni strani, in na drugi strani več predstavniškimi delavskimi organizacijami, ali če takih organizacij ni, predstavniki delavcev, izvoljenimi na volitvah in pooblaščenimi s strani delavcev v skladu z nacionalno zakonodajo ali prakso. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je glede na navedeno definicijo Dogovor potrebno šteti za kolektivno pogodbo, saj je sklenjen v pisni obliki, nanaša se na delovne pogoje, sklenili pa sta ga tudi ustrezni stranki. Ni bistveno, da so podpisniki dokument poimenovali drugače, temveč je bistvena vsebina sklenjenega Dogovora in dejstvo, da so njegovi podpisniki subjekti, kakršni sicer v skladu z 2. členom Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP, Ur. l. RS, št. 63/2006 s spremembami), sklepajo kolektivne pogodbe.

Dogovor ni neveljaven zgolj zaradi tega, ker ga ni sklenil tudi Sindikat B., ki ima sicer status reprezentativnega sindikata pri toženih strankah. Pritožba se sklicuje na to, da naj bi bil pri sprejemanju dogovora kršen postopek, kakršen je za spremembo kolektivne pogodbe določen v 7. členu KPDŽP. Vendar pa navedena določba za ta spor sploh ni relevantna (ne glede na to, da pri Dogovoru formalno niti ne gre za spremembo KPDŽP), saj so Dogovor podpisali vsi podpisnik KPDŽP. Okoliščina, da Sindikat B. ni sodeloval pri sklenitvi Dogovora tako ne more vplivati na njegovo zakonitost. Dogovor velja med strankami, ki so ga sklenile, njegov normativni del pa velja tudi za vse zaposlene pri obeh toženih strankah, ne glede na to, ali so člani katerega od sindikatov, ki je Dogovor sklenil ali pa sploh niso člani nobenega sindikata. Za veljavnost normativnega dela Dogovora namreč zadošča, da je Dogovor sklenil delodajalec pri katerem so zaposleni (v konkretnem primeru druga tožena stranka pri kateri je zaposlen tožnik) in kakšen drug reprezentativni sindikat pri delodajalcu.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na to, da toženi stranki nista prerekali tožbene navedbe, da Sindikat B., katerega član je tudi tožnik, ni sodeloval pri spreminjanju kolektivne pogodbe, saj ne gre za navedbe, ki bi bile za ta spor pravno relevantne, kakor je to že obrazloženo zgoraj. Dogovor namreč velja ne glede na to, da navedeni sindikat ni sodeloval pri njegovem sprejemanju.

Zmotno je pritožbeno stališče, da odmera regresa za letni dopust in določitev števila dni letnega dopusta, izvršena na podlagi določb Dogovora, pomeni poseg v že pridobljene pravice tožnika. Do začetka veljavnosti Dogovora tožnik še ni pridobil pravice do regresa za letni dopust. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da regres za letni dopust v skladu s 131. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) zapade v plačilo prvega julija tekočega koledarskega leta, kar pomeni, da tožnik do 29. 5. 2012, ko je pričel veljati Dogovor, ni pridobil pravice do letnega dopusta v višini, kakršna je bila določena v KPDŽP in je zato tožena stranka to višino z Dogovorom lahko spremenila, ne da bi posegla v že pridobljene pravice tožnika. Določba 3. alinee 1. odstavka 17. člena Dogovora o tem, da se delavcem, ki bi se jim v skladu s KPDŽP in splošnimi akti družbe odmerilo 32 in več dni letnega dopusta, le-ta zmanjša za 2 dneva, je imela učinek za naprej. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da mora delodajalec v skladu z 2. odstavkom 161. člena ZDR delavca do konca marca obvestiti o odmeri letnega dopusta v koledarskem letu, kar je druga tožena stranka očitno tudi storila in tožniku za leto 2012 odmerila 33 dni letnega dopusta. Ta določba ne pomeni, da se med koledarskim letom zaradi spremenjenih okoliščin dolžna letnega dopusta ne bi smela spremeniti. Za takšno spremembo so se podpisniki Dogovora izrecno dogovorili, sprememba je veljala za naprej, zato je druga tožena stranka tožniku 31. 5. 2012 zakonito izdala spremembo obvestila o odmeri letnega dopusta, v kateri je upoštevala v Dogovoru opredeljeno znižanje odmerjenega letnega dopusta za 2 dneva. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev, da mu pripada 33 dni letnega dopusta, kolikor mu ga je bilo najprej odmerjenega.

Podobno velja glede zahtevka za plačilo razlike v regresu za letni dopust. V 1. odstavku 4. člena Dogovora je določeno, da se regres za letni dopust za leti 2012 in 2013, ne glede na določbe KPDŽP, izplača v enem delu v višini minimalne plače, najkasneje do konca junija tekočega koledarskega leta. Glede na to, da je v 2. odstavku 131. člena ZDR določeno, da se mora regres delavcu izplačati najkasneje do 1. julija tekočega leta je Dogovor, ki je pričel veljati 29. 5. 2012 višino regresa za letni dopust za leto 2012 lahko določil drugače, kot pa je določeno v KPDŽP, ne da bi pri tem posegel v tožnikove že pridobljene pravice.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

- K pritožbi toženih strank: Pritožba utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko moralo zavrniti zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije. Z izpodbijanim delom prvostopenjske sodbe je sodišče prve stopnje obema toženima strankama naložilo, da tožniku solidarno izplačata razliko v plači za maj 2012. Vložitev tožbe zoper dva pravna subjekta je tožnik utemeljeval s tem, da je pred kratkim prišlo do določenih organizacijskih sprememb, zato mu ni povsem jasno, kdo je formalno njegov delodajalec. Na prvem naroku sta toženi stranki pojasnili, da je tožnik v delovnem razmerju pri drugi toženi stranki, tožnik pa temu ni ugovarjal. Tudi sicer je iz spisa razvidno, da je tožnik zaposlen pri drugi toženi stranki (sprememba obvestila o odmeri letnega dopusta – priloga A3). Delodajalec je tisti, ki mora v skladu z 42. členom ZDR delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137, zato je za zahtevek za plačilo razlik v plači pasivno legitimirana le druga tožena stranka in je zahtevek zoper prvo toženo stranko potrebno zavrniti kot neutemeljen.

Tožnik je plačilo razlike v plači utemeljeno uveljavljal le od druge tožene stranke, pri kateri je bil s spornem obdobju (maj 2012) v delovnem razmerju. Vendar pa pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da tožniku razliko v plači dosodi za ves maj 2012, saj je samo ugotavljalo, da Dogovor ni imel pravnega učinka do vključno 28. 5. 2012. Navedeno pomeni, da je druga tožena stranka tožniku za čas od vključno 29. 5. 2012 plačo utemeljeno izplačevala ob upoštevanju določbe 2. člena Dogovora o znižanju plače, da pa bi za čas od 1. 5. 2012 do vključno 28. 5. 2012 plačo morala izplačevati ob upoštevanju določb KPDŽP in veljavne pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče je že v sodbi X Pdp 506/2013 z dne 30. 5. 2013, s katero je bilo odločeno v kolektivnem delovnem sporu, zavzelo stališče, da je bil delodajalec do začetka veljavnosti Dogovora plačo dolžan obračunati po predpisih, ki so veljali do takrat, v konkretnem primeru torej po osnovah, ki so bile določene v KPDŽP. Upoštevanje določb Dogovora o znižanju plač pred njegovo uveljavitvijo bi bil primer prave retroaktivnosti, saj bi tožena stranka za nazaj posegla v že pridobljene pravice tožnika. Ni bistveno, da plača za maj 2012 ob uveljavitvi Dogovora še ni zapadla v plačilo, saj je obveznost plačila po določbah KPDŽP za čas od 1. 5. 2012 do vključno 28. 5. 2012 nastajalo sproti vsak dan, ko so delavci opravljali delo, ne glede na to, da je plačilo za te dneve zapadlo šele v juliju 2012. Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da gre v primeru upoštevanja določb o znižanju plače za maj 2012 za primer tako imenovane „neprave retroaktivnosti“. O nepravi retroaktivnosti govorimo kadar nov predpis vpliva na zatečena, toda še nezaključena pravna razmerja. Vendar pa za presojo retroaktivnega učinka Dogovora ni bistveno samo to, kdaj je plača za maj 2012 zapadla v plačilo. Upoštevati je namreč potrebno predpise, ki so veljali v času, ko se je delo dejansko opravljalo. Navedeno pomeni, da je bila druga tožena stranka do začetka veljavnosti Dogovora plačo dolžna obračunati po predpisih, ki so veljali do takrat. Sodišče prve stopnje bi zato tožniku razliko v plači lahko dosodilo le za čas od 1. 5. 2012 do vključno 28. 5. 2012. V maju 2012 je bilo 21 delovnih dni in zanje je sodišče tožniku dosodilo razliko v plači v bruto znesku 89,13 EUR. Navedeno pomeni, da mu je za en dan dosodilo razliko v plači v višini 4,24 EUR. V času od 29. 5. 2012 do konca meseca so bili trije delovni dnevi, kar pomeni, da je potrebno zavrniti zahtevek za obračun razlike v plači v višini 12,73 EUR in da je sodišče prve stopnje drugi toženi stranki utemeljeno naložilo, da tožniku obračuna razliko v plači v višini 76,40 EUR, od tega odvede ustrezne davke in prispevke, tožniku pa izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi toženih strank delno ugodilo in izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo zahtevek za plačilo razlike v plači zoper prvo toženo stranko ter da je zavrnilo zahtevek zoper drugo toženo stranko za obračun razlike v plači za maj 2012 v višini 12,73 EUR, obračun in plačilo davkov in prispevkov od tega zneska ter izplačilo ustreznega neto zneska tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2012. Glede na zgoraj navedeno spremembo izpodbijane sodbe se je spremenil tudi uspeh strank v tem sporu, zato je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik je uspel z 18,7 % svojega zahtevka kar pomeni, da uspeh tožene stranke znaša 81,3 % in da je vsaka stranka upravičena do povrnitve sorazmernega dela utemeljeno priglašenih stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da utemeljeno priglašeni stroški tožnika znašajo 129,10 EUR. Tožnik je upravičen do povrnitve 18,7 % tega zneska, kar znaša 24,14 EUR. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da utemeljeno priglašeni stroški toženih strank pred sodiščem prve stopnje znašajo 114,00 EUR, kar ob upoštevanju načela odgovornosti za uspeh, kot ga določba 154. člen ZPP, pomeni, da sta toženi stranki upravičeni do povrnitve stroškov postopka v višini 92,68 EUR. Po medsebojni kompenzaciji obeh zneskov se pokaže, da je tožnik toženima strankama dolžan povrniti stroške postopka v znesku 68,74 EUR. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka odločilo tako, da jih je zvišalo z zneska 65,38 EUR na znesek 68,74 EUR.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo toženih strank zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti.

Zaradi jasnosti odločitve je pritožbeno sodišče v celoti na novo oblikovalo I. In III. točko tožbenega zahtevka.

Z izpodbijanim delom prvostopenjske sodbe je bil tožniku dosojen znesek 89,13 EUR, toženi stranki pa sta s pritožbo ta znesek uspeli znižati za 12,73 EUR, kar pomeni, da njun uspeh v pritožbenem postopku znaša 14,28 %. Toženi stranki sta zato upravičeni do povrnitve takšnega deleža utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Ti znašajo 33,72 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3210 v višini 27,20 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 5,44 EUR, 22 % DDV v višini 6,08 EUR). Toženi stranki sta upravičeni do povrnitve 14,28 % tega zneska, kar znaša 4,81 EUR. Pritožbeno sodišče ni priznalo priglašene takse za pritožbo saj ob vložitvi pritožbe še ni veljal Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (ZST-1-D, Ur. l. RS, št. 63/2013), ki je predpisal sodne takse v individualnih delovnih sporih premoženjske narave.