Jedro

Razpravljajoča sodnica ni zapisala uradnega zaznamka o telefonskem pogovoru skladno s prvim odstavkom 103. člena Sodnega reda in je vsebino telefonskega pogovora zapisala na dopis S., d. o. o., vendar pa je na naslednjem naroku za glavno obravnavo stranki seznanila z njegovo vsebino. Nanjo obramba ni imela nobenih ugovorov in je vsebino telefonskega pogovora v celoti razumela, poleg tega ni predlagala ponovnega zaslišanja predstavnice omenjene družbe, niti ni imela drugih dokaznih predlogov glede plačevanja najemnin. Pisni dokaz (dopis predstavnice S., d. o. o., glede že plačanega dolga iz naslova zapadlih najemnin) je bil torej na glavni obravnavi v prisotnosti obsojenke in njenega zagovornika v celoti izveden, kar pomeni, da je bila del presoje tega dokaza tudi vsebina telefonskega pogovora, ki jo je razpravljajoča sodnica naknadno zapisala in z njo seznanila stranki postopka. Izostanek uradnega zaznamka v konkretnem primeru zato v ničemer ni vplival na zakonitost pravnomočne sodbe in je zagovornikovo uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP neutemeljeno.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 5. 7. 2016 obsojeno M. H. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja izneverjenja po tretjem, drugem in prvem odstavku 215. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji izreklo zaporno kazen enega leta. Obsojenko je oprostilo stroškov kazenskega postopka, naložilo pa ji je plačilo potrebnih izdatkov in nagrade pooblaščencev oškodovane A. H. Prav tako je obsojenki naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovani A. H. v višini 1.806,25 evrov, s preostankom njenega premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanko napotilo na pravdo, medtem ko je oškodovane gospodarske družbe napotilo na pravdo z njihovimi celotno priglašenimi premoženjskopravnimi zahtevki. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 9. 3. 2017 pritožbe obsojenke, njenega sina in zagovornika zavrnilo kot neutemeljene, obsojenko pa oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenkin zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga po zaslišanju kirurga, ki je operiral obsojenkino mater, oškodovano A. H. in relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka zaradi ravnanja razpravljajoče sodnice, ki je pridobila in ocenila dokaz izven glavne obravnave. Vrhovnemu sodišču zagovornik predlaga, da zahtevi ugodi, pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je v odgovoru z dne 13. 7. 2017, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ocenil, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Navaja, da zagovornik po vsebini uveljavlja nedopusten razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, razlogi o zavrnitvi dokaznega predloga pa so jasno in argumentirano podani, zato do kršitve pravice do obrambe ni prišlo. Razpravljajoča sodnica je predočila vsebino telefonskega pogovora obema strankama, ki nanjo nista imeli pripomb ali dodatnih dokaznih predlogov, zato tudi do relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni prišlo. Na podlagi navedenega vrhovni državni tožilec predlaga Vrhovnemu sodišču, da zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojenki in njenemu zagovorniku, da se o njem izjavita, pri čemer je zagovornik poudaril napačno stališče višjega sodišča glede pravice do izvajanja razbremenilnih dokazov ter vztrajal pri uveljavljanih očitkih, obsojenka pa izjave ni podala.

B.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP) in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

6. Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati merila, ki jih je ustaljena (ustavno)sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče sámo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; 4. pravno relevantnost predlaganega dokaza morata stranki utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5. v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. V primeru zavrnitve dokaznega predloga obrambe lahko stranka to uveljavlja kot kršitev pravice v postopku s pravnimi sredstvi, tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti. V takšnem primeru mora obramba v pravnem sredstvu, ki ga vlaga zoper odločitev sodišča, konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna, in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki bo o pravnem sredstvu odločala.

7. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče kršilo pravico do obrambe, ker je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju kirurga I. J., ki je operiral oškodovano A. H. na možganih. Predlagana priča bi lahko povedala, kakšno je bilo oškodovankino zdravstveno stanje v kritičnem obdobju, katera zdravila je imela predpisana in kako jih je jemala. Po zagovornikovem stališču bi se namreč z zaslišanjem te priče lahko preverile ugotovitve sodnega izvedenca psihiatra, dr. M. K., o oškodovankinem predoziranju z zdravili. S tem je bila obrambi odzveta možnost zaslišanja razbremenilne priče, ki bi lahko dokazala nepravilnost izvedenskega mnenja glede zaključka, da je bila oškodovanka predozirana z zdravili in zaradi tega nesposobna razumeti pomen in posledice sklenjenih pravnih poslov. Višje sodišče je enak pritožbeni očitek nepravilno in nezakonito zavrnilo, ker se je postavilo na stališče, da bi bilo potrebno tak (razbremenilen) dokaz izvesti šele tedaj, ko bi bilo verjetno, da bo obdolženec z njegovo izvedbo razbremenjen vseh obtožbenih očitkov.

8. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je zagovornik na predobravnavnem naroku predlagal, da se zasliši kirurga I. J., ki bi obrazložil oškodovankino zdravstveno stanje, vrsto pomoči in obliko nadzora nad njo. Prav tako je zagovornik predlagal izvedenca psihiatrične stroke, ki bi izdelal mnenje o tem, ali je bila oškodovanka v kritičnem obdobju sposobna razumeti pomen in posledice pravnih poslov ter samostojno opravljati vsakodnevne pravne posle. Sodišče je dokaznemu predlogu po postavitvi izvedenca psihiatra ugodilo in izvedencu psihiatrične stroke, dr. M. K., med drugim postavilo vprašanja v zvezi z oškodovankinim duševnim stanjem, predvsem, ali je bila sposobna samostojno sklepati pravne posle, razumeti njihov pomen in pravne posledice, kakor tudi pomen podeljenega pooblastila obsojenki za sklepanje tovrstnih poslov. Dr. M. K. je v pisnem izvedenskem mnenju odgovoril, da oškodovanka, glede na vse razpoložljive podatke v sodnem spisu, izpovedbe oškodovanke in prič ter zdravstveno dokumentacijo, take sposobnosti ni imela, bila pa je tudi bistveno bolj občutljiva na prevelike odmerke zdravil kot so sicer duševno in telesno zdrave osebe. Zagovornik je v zvezi z izvedenčevimi ugotovitvami o predoziranju podal pripombe in predlagal njegovo zaslišanje. Na glavni obravnavi je izvedenec odgovoril na zagovornikove pripombe in vztrajal pri ugotovitvi, da je bila oškodovanka v kritičnem obdobju spremenljivega zdravstvenega – duševnega stanja in kot taka nesposobna sklepati pravne posle, razumeti njihov pomen in posledice ter pomen podeljenega pooblastila za sklepanje pravnih poslov. Sodni izvedenec je poudaril, da so bili zapleti v zvezi z oškodovankinim duševnim stanjem lahko povezani samo z njenim nerednim oziroma prekomernim jemanjem zdravil. Drugega objektivnega podatka, ki bi lahko vplival na oškodovankino splošno zdravstveno stanje, izvedenec ni ugotovil, je pa na vprašanje zagovornika odgovoril, da njegovi zaključki ne temeljijo na posplošenih domnevah, temveč na podatkih, preverljivih s sodnem spisu. Oškodovanka je namreč povedala, da ima v kritičnem obdobju spominsko luknjo, njeno psihično stanje je bilo slabo le ob sprejemih v bolnišnico, zatem pa se je v nekaj dneh ob pravilni uporabi zdravil izboljšalo in je bilo očitno nekaj narobe v medikamentalnem režimu, ne pa z oškodovankinim siceršnjim zdravstvenim stanjem. Sodni izvedenec je izrecno zavrnil možnost, da bi na oškodovanko vplivala duševna motnja, ki bi bila posledica visokega možganskega tlaka; za tak zaključek ni našel opore v medicinski dokumentaciji, niti se o tem niso nevrologi posvetovali s psihiatri, kar je sicer običajna obravnava pri takih zapletih.

9. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zagovornika zavrnilo z obrazložitvijo, da so bila pravno relevantna dejstva in okoliščine razčiščeni do te mere, da njegova izvedba ne bi v ničemer popolneje razsvetlila dejanskega stanja. Glede izpostavljenega vprašanja oškodovankine sposobnosti v kritičnem obdobju je sledilo izvedenskemu mnenju psihiatra in zaključilo, da je bila kot ostarela oseba lažje vodljiva in nesposobna tako samostojnega sklepanja pravnih poslov, kakor tudi razumevanja njihovega pomena in pravnih posledic ter pomena podeljenega pooblastila za sklepanje tovrstnih poslov. Res je bila oškodovanka večkrat hospitalizirana, vendar je začetno zmedeno duševno stanje izzvenelo v nekaj dneh, pripisati pa ga je bilo možno samo morebitnemu predoziranju, nerednemu jemanju zdravil, prenizkih odmerkih zdravil ali zastrupitvam. Ker je sodišče na podlagi izvedenskega mnenja izključilo možnost, da bi na umske sposobnosti v obliki razvite duševne motnje vplivalo nevrološko bolezensko stanje, je zavrnilo zaslišanje nevrokirurga I. J., kot nepotreben dokaz pa ga je ocenilo tudi višje sodišče. 10. Na podlagi dokaznega predloga, kakor ga je podal zagovornik že na predobravnavnem naroku in ga utemeljuje tudi v zahtevi, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v pravnomočni sodbi razumno pojasnjeno, da zaslišanje kirurga, ki je operiral oškodovanko na možganih, ni pravno relevanten dokaz. Okoliščine v zvezi z oškodovankinim zdravstvenim stanjem, ki naj bi se razjasnjevale z zaslišanjem kirurga, so bile v celoti ugotovljene in pojasnjene z zaslišanjem oškodovanke v preiskavi, oškodovankinega sina D. H. in snahe C. H., oškodovankine osebne zdravnice A. K., predvsem pa z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca psihiatra in njegovim zaslišanjem na glavni obravnavi. V postopku je bilo ugotovljeno, da je oškodovanka imela že pred inkriminiranim obdobjem težave z glavoboli, ko pa je zaradi tlaka in tekočine v možganih izgubila ravnotežje in padla, je bila v maju 2010 operirana. Ti podatki, vključno z vsemi predpisanimi zdravili, izhajajo iz dokumentacije Nevrološke klinike, prav tako so povzeti v oškodovankinem zdravstvenem kartonu, pri izdelavi izvedenskega mnenja pa jih je upošteval tudi postavljeni izvedenec psihiatrične stroke. Glede na to, da je bila ugotovljena oškodovankina nesposobnost sklepanja pravnih poslov, razumevanja njihovega pomena in posledic ter pomena podeljenega pooblastila, na njeno duševno stanje pa v ničemer nista vplivala operacija možganov in oškodovankino nevrološko stanje, se zaslišanje nevrokirurga izkaže za nepotrebno, saj ne bi v ničemer razsvetlilo pravno relevantnih dejstev. Glede na obtožbeni očitek so ta dejstva povezana z okoliščinami oškodovankinega psihičnega statusa, ne pa njenega telesnega zdravja ali poteka operacije. Gre za vprašanja, ki so v domeni psihiatrične stroke, kot že predstavljeno, pa je izvedenec izključil kakršenkoli vpliv oškodovankinega nevrološkega stanja in operacije na njeno psihično zdravje. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s predstavljenimi kriteriji iz 6. točke te obrazložitve in zavrnitev dokaznega predloga ustrezno pojasnilo, v nadaljevanju pa opravilo celovito oceno izvedenih dokazov, iz katere izhaja, da za pravilno in popolno ugotovitev pravno relevantnih dejstev zaslišanje nevrokirurga ni potrebno. V luči zagovornikovega vztrajanja v zahtevi, da bi nevrokirurg lahko izpovedal tudi o tem, kako je oškodovanka v kritičnem obdobju pod skrbništvom obsojenke jemala predpisana zdravila, pa se dokazni predlog izkaže tudi za neprimeren. Odgovora na to vprašanje predlagani nevrokirurg ne bi mogel podati, sodišče pa je v okviru celovite dokazne ocene upoštevalo izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev, vključno z opredelitvijo možnosti nepravilnega jemanja zdravil, ter tudi s tega vidika z ustrezno utemeljitvijo zavrnilo zaslišanje nevrokirurga.

11. Neutemeljena je zato zagovornikova navedba, da je sodni izvedenec psihiater z oceno o predoziranju presegel svoja pooblastila, saj jo obširno utemeljuje z lastnimi dejanskimi zaključki (da je bila oškodovanka sposobna razumeti pomen in pravne posledice pravnih poslov, da izvedensko mnenje temelji samo na izpovedbi obremenilnih prič in bi se z zaslišanjem nevrokirurga dokazala nepravilnost izvedenskega mnenja), ki so nasprotni dejanskim zaključkom obeh sodišč nižjih stopenj. Nestrinjanje zagovornika z vsebino izvedenskega mnenja pomeni njegovo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa je nedopusten razlog izpodbijanja pravnomočne odločbe z zahtevo za varstvo zakonitosti. Glede na predstavljeno procesno situacijo tudi ne drži zagovornikov očitek o tem, da ni jasno, na katere podatke se je sodni izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja oprl. Že iz odredbe za postavitev izvedenca (ki je bila vročena tudi obrambi) jasno izhaja obseg izvedenstva in podlaga za izdelavo mnenja (spisovno gradivo, pridobljena zdravstvena dokumentacija in dokumentacija Centra za socialno delo Žalec), temu je izvedenec sledil in v izvedenskem mnenju natančno naštel ter podal vsebino relevantnih in ocenjenih listin.

12. Neutemeljen je tudi nadaljnji zagovornikov očitek, da je višje sodišče z nezakonito obrazložitvijo potrdilo zavrnitev predlaganega dokaza. Višje sodišče namreč ni postavilo formalnega dokaznega pravila, kakor s selektivnim citiranjem obrazložitve sodbe skuša prikazati zagovornik. Obrazložilo je, da bi bilo vprašanje zakonitosti zavrnitve dokaznega predloga po zaslišanju nevrokirurga upoštevno le, če bi se izkazalo, da so bila vsa očitana dejanja rezultat oškodovankine volje ali celo njenih navodil obsojenki, takoj v nadaljevanju pa poudarilo, da v konkretnem primeru temu ni tako. Višje sodišče je izrecno pritrdilo dokazni oceni sodišča prve stopnje in, upoštevajoč izvedensko mnenje psihiatra, izključilo možnost, da bi bilo lahko katerokoli izmed očitanih dejanj rezultat oškodovankine volje ali njenih navodil obsojenki. S takšnim stališčem je torej izključilo možnost, da bi izvedba predlaganega dokaza obsojenko lahko razbremenila katerega izmed očitanih dejanj in je zato sprejelo presojo sodišča prve stopnje, da je zaslišanje nevrokirurga nepotrebno. Zagovornikovo poudarjanje obsojenkinega zagovora in potrebe po popolni razjasnitvi oškodovankinega duševnega stanja zato po vsebini ne predstavlja očitka o kršitvi pravice do obrambe, temveč njegov dvom v dejanske zaključke pravnomočne sodbe. Tako pod videzom kršitve pravice do obrambe zatrjuje, da odločilno dejstvo (oškodovankino duševno stanje) tudi v drugostopenjski sodbi ni pravilno ugotovljeno, s čimer uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

13. Zagovornik zaključuje zahtevo z očitkom o nezakonitem postopanju razpravljajoče sodnice, ki je opravila telefonske poizvedbe brez ustreznega uradnega zaznamka in v nasprotju z določbami ZKP oprla sodbo na dokaz, ki ni bil izveden na glavni obravnavi. Vrhovno sodišče po pregledu spisovih podatkov ugotavlja, da je razpravljajoča sodnica opravila telefonski pogovor s predstavnico gospodarske družbe S., d. o. o., o tem, kdo jim je izplačal posamične zneske najemnin in kolikšen je preostali dolg oškodovanke iz naslova najemnin, ki jih obsojenka v oškodovankinem imenu ni plačala. Razpravljajoča sodnica ni zapisala uradnega zaznamka o telefonskem pogovoru skladno s prvim odstavkom 103. člena Sodnega reda in je vsebino telefonskega pogovora zapisala na dopis S., d. o. o., vendar pa je na naslednjem naroku za glavno obravnavo stranki seznanila z njegovo vsebino. Nanjo obramba ni imela nobenih ugovorov in je vsebino telefonskega pogovora v celoti razumela, poleg tega ni predlagala ponovnega zaslišanja predstavnice omenjene družbe, niti ni imela drugih dokaznih predlogov glede plačevanja najemnin. Pisni dokaz (dopis predstavnice S., d. o. o., glede že plačanega dolga iz naslova zapadlih najemnin) je bil torej na glavni obravnavi v prisotnosti obsojenke in njenega zagovornika v celoti izveden, kar pomeni, da je bila del presoje tega dokaza tudi vsebina telefonskega pogovora, ki jo je razpravljajoča sodnica naknadno zapisala in z njo seznanila stranke postopka. Čeprav vsebina telefonskega pogovora ni bila zapisana v obliki uradnega zaznamka, temveč v obliki sodničinih dostavkov, pa je bila strankam v celoti predočena in obramba nanjo ni imela nobenih pripomb ali dokaznih predlogov. Izostanek uradnega zaznamka v konkretnem primeru zato v ničemer ni vplival na zakonitost pravnomočne sodbe in je zagovornikovo uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP neutemeljeno.

C.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljani kršitvi nista podani, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

15. Glede na podatke kazenskega spisa odločba o stroških kazenskega postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, zato je Vrhovno sodišče obsojenko oprostilo plačila sodne takse.