Jedro

Člani skupščine holdinga so nosilci javnih služb, zato je za razrešitev in imenovanje članov skupščine javnih podjetij zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu po 2. odstavku 3. člena ZUS.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 306/99-2 z dne 19.2.1999.

Obrazložitev

Tožeče stranke so s tožbo sprožile upravni spor pri Upravnem sodišču Republike Slovenije proti sklepoma tožene stranke z dne 21.1.1999, s katerima je razrešila in imenovala člane skupščine Holdinga ...

d.o.o.. Hkrati so predlagale izdajo začasne odredbe, da se zadrži izvajanje obeh sklepov in da se prepoveduje izvršitev obeh sklepov ter da se prepoveduje toženi stranki sprejemati kakršnokoli odločitev upravljanja z družbo holding brez soglasja tožečih strank. V primeru kršitve prepovedi naj se kršitelju izreče denarna kazen v znesku 10.000.000 SIT.

Z izpodbijanim sklepom je Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani delno ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da se začasno, najdalj pa do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu, zadrži izvajanje navedenih sklepov tožene stranke. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da sporna sklepa nista upravna akta, zaradi česar je potrebno obravnavati zahtevo za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 - v nadaljevanju: ZUS). Po navedeni zakoniti določbi je bilo potrebno z začasno odredbo zadržati izvajanje sklepov tožene stranke, ker bi sicer verjetno nastale hujše škodljive posledice za tožnice in tudi za javno korist. Mesto L. je edini ustanovitelj Holdinga ... d.o.o.. Ker je ustanovitelj prenehal obstajati na podlagi Zakona o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij (Uradni list RS, št. 60/94 in 69/94), so tožnice kot primestne občine s toženo stranko pravne naslednice mesta L.. Ker tožnice in tožena stranka še niso določile ustanoviteljskih deležev, tožnice pa pri izdaji izpodbijanih sklepov niso sodelovale, niso mogle zavarovati svojih interesov in bi jim zato lahko nastale hujše škodljive posledice v zvezi z izvajanjem pristojnosti skupščine holdinga pri upravljanju in gospodarjenju z javnimi podjetji, združenimi v holding. Javna podjetja nudijo storitve javnih služb, ki se morajo do razdelitve premoženja med novo nastale občine nemoteno opravljati tudi za prebivalstvo na območju tožnic. Z upravljanjem v skupščini holdinga se lahko posega na široko področje izvajanja javnih služb, kar je velikega pomena za širok krog uporabnikov javnih dobrin.

Tožena stranka kot pritožnica izpodbija začasno odredbo iz vseh pritožbenih razlogov po ZUS in navaja, da bi morala biti tožena stranka pravilno tožena kot Mestna občina L., mestni svet, ne pa mestni svet Mestne občine L., zaradi česar pod napačnim nazivom nima pravne subjektivitete v smislu 3. odstavka 18. člena ZUS. Sicer pa po mnenju pritožnice v tem sporu ne gre za upravni spor, ker je po 1. členu ZUS predmet sodnega varstva lahko le dokončen upravni akt ali drug posamičen akt, ki nima značaja upravnega akta in zanj ni predvideno drugo sodno varstvo. Zato v tem primeru ne gre za upravni spor in ni podana pristojnost upravnega sodišča. Po navedbah pritožnice je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo materialno pravo in sicer 51. c člen in 100. člen Zakona o lokalni samoupravi, po katerem mora biti delitev premoženja opravljena najkasneje do 30.11.1998, v nasprotnem primeru pa se premoženje razdeli v skladu z določbo 51. c člena istega zakona. Ker v tem primeru premoženje med strankama ni bilo razdeljeno po navedenih zakonitih določbah, je pritožnica, v skladu s svojimi ustanoviteljskimi pravicami, imenovala člane skupščine Holdinga ... d.o.o.. Pritožnica tudi navaja, da je prvostopno sodišče izdalo začasno odredbo zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ker začasna odredba ni bila potrebna, saj imenovanje članov skupščine holdinga ne predstavlja nevarnosti nastanka škodljivih posledic. Tožena stranka je bila namreč kot ustanovitelj holdinga dolžna imenovati nove člane skupščine, ker je dosedanjim članom, imenovanim leta 1994, potekel mandat. Z izpodbijano začasno odredbo pa je povzročeno stanje, da skupščina holdinga ne obstaja, zaradi česar lahko nastanejo hujše škodljive posledice. Pritožnica tudi pripominja, da bi lahko nastale škodljive posledice le s posameznimi sklepi skupščine Holdinga mesta ... d.o.o., ne pa z imenovanjem članov te skupščine.

Prva tožnica v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene razloge in poudarja, da je pritožnica v tej zadevi pasivno legitimirana v skladu s 3. odstavkom 1. člena, 2. odstavkom 3. člena in 1. odstavka 17. v zvezi s 3. odstavkom 18. člena ZUS. Upravno sodišče je pristojno odločati v tej zadevi, ker se izpodbijata posamična akta organa lokalne skupnosti o razrešitvi in imenovanju nosilcev javnih služb, ker je javni holding organiziran kot javno podjetje po Zakonu o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93). Glede 51. c člena Zakona o lokalni samoupravi opozarja, da je izvajanje te zakonite določbe zadržano s sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-4/99 z dne 4.2.1999. Zato do končne odločitve ustavnega sodišča izvršujejo ustanoviteljske pravice do javnih zavodov, javnih podjetij ali skladov organi občine, v katerih je sedež javnih gospodarskih služb ob soglasju vseh občin za območje katerih so bile ustanovljene.

Z vlogo z dne 5.3.1999 je tudi sedma tožnica Občina V. podala odgovor na pritožbo, v katerem zavrača pritožbene navedbe in obenem predlaga dopolnitev izdane začasne odredbe tako, da se razširi prepoved izdaje sklepov o razrešitvi in imenovanju članov skupščine Holdinga na vsakokratnega župana (županjo) in tudi Mestni občini L..

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijani sklep temelji na 2. odstavku 69. člena ZUS, ki določa, da tožeča stranka lahko zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Ker sporna sklepa pritožnice res nista upravna akta, je bilo treba zahtevo za izdajo začasne odredbe obravnavati po navedeni zakoniti določbi. Ni utemeljena pritožbena navedba, da v tej zadevi ni zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Po določbah ZUS sodno varstvo v upravnem sporu ni omejeno le na upravne akte, temveč se v tem postopku izpodbijajo tudi akti o imenovanju nosilcev javnih služb. Glede na pristojnosti, določene v Sklepu o ustanovitvi javnega holdinga mestnih javnih podjetij (Uradni list RS, št. 37/94), je skupščina holdinga najvišji organ upravljanja in gospodarjenja z javnimi podjetji povezanimi v holding s pristojnostmi, med drugim, tudi za določanje posebnih pogojev za izvajanje gospodarskih javnih služb, določanje posebnih pogojev za zagotavljanje in uporabo javnih dobrin, določanje cen proizvodov in storitev javnih podjetij v holdingu, kar pomeni, da so člani skupščine nosilci javnih služb in je zato v tej zadevi zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu po 2. odstavku 3. člena ZUS. Ker je člane skupščine Holdinga ... d.o.o. imenovala pritožnica, brez soglasja tožnic, bi glede na navedene pristojnosti skupščine holdinga tožnicam lahko nastale hujše škodljive posledice z njihovo izločitvijo pri upravljanju s holdingom.

Prav tako ni sprejemljiva pritožbena navedba, da ima samo pritožnica ustanoviteljske pravice v skladu z 51.c členom Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 72/93, 6/94 - odločba US, 45/94 - odločba US, 57/94, 14/95, 20/95 - odločba US, 63/95 obv.r., 9/96 - odočba US, 44/96- odločba US, 26/97, 70/97, 10/98 in 74/98). Že v 6. odstavku navedene zakonite določbe je bila tožnicam zagotovljena pravica do sodelovanja pri upravljanju holdinga. Tudi po 2. alinei 2. odstavka izreka odločbe Ustavnega sodišča z dne 4.2.1999 se izvršujejo ustanoviteljske pravice do javnih podjetij s soglasjem vseh občin, za območje katerih je bilo ustanovljeno javno podjetje.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o nepravilnem nazivu pritožnice. V tožbi in v zahtevi za izdajo začasne odredbe je pritožnica pravilno navedena kot organ lokalne skupnosti v skladu s 3. odstavkom 18. člena ZUS.

O predlogu sedme tožnice Občine V. za razširitev in dopolnitev zahteve za izdajo začasne odredbe pritožbeno sodišče ni odločalo, ker je o zahtevi za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 69. člena ZUS pristojno odločati sodišče, ki je pristojno za odločitev o tožbi.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno po 73. členu v zvezi z 68. členom ZUS in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.