Jedro

Po presoji revizijskega sodišča je pravilen tudi zaključek sodišč druge in prve stopnje, da tožnica ni imela statusa uporabnice stanovanja iz prvega odstavka 5. člena ZSR (ki je šel le zakoncu imetnika stanovanjske pravice oziroma njegovemu zunajzakonskemu partnerju, otrokom in dr. ter tistim, ki jih je bil imetnik stanovanjske pravice dolžan vzdrževati po zakonu ter tistim, ki so z njim najmanj dve leti živeli v ekonomski skupnosti). Vse tiste okolnosti, ki so bile potrebne za sprejem zaključka o toženkinem statusu v spornem stanovanju, predstavljajo dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano. Ugotovitve odločilnega pomena o teh okolnostih, pridobljene v postopkih na nižjih stopnjah, pa so tudi po presoji revizijskega sodišča dajale podlago za zaključek, da toženka ni imela statusa uporabnice v spornem stanovanju v smislu prvega odstavka 5. člena ZSR, zaradi česar je bil tožničin zahtevek, da mora toženka stanovanje izprazniti, utemeljen v določbah petega odstavka 18. člena ZSR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki, da je dolžna izročiti tožnici izpraznjene stanovanjske prostore v zgradbi, T. številka stanovanja 107 in ji plačati stroške postopka 82.200,00 SIT, ker nima pravice bivanja v stanovanju na podlagi tedaj veljavnih določb Zakona o stanovanjskih razmerjih. Sodišče druge stopnje pa je s pobijano sodbo zavrnilo toženkino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da naj se s spremenjeno sodbo tožbeni zahtevek tožnice zavrne ali pa sodba razveljavi. V reviziji izvaja, da med strankama ni sporno, da je toženka vnukinja pokojnega imetnika stanovanjske pravice M. T., ampak le, ali je z njim živela v skupnem gospodinjstvu. Stanovanjska komisija Mestnega izvršnega sveta Mesta M. je z odločbo 24.4.1952 odobrila zamenjavo stanovanj, na podlagi katere se je M. T. preselil v stanovanje na M. v M. To stanovanje je bilo v pred vojno zgrajeni stavbi, ki je bila nacionalizirana, in če ne bi bila porušena, bi bila sedaj denacionalizirana. Zaradi rušitve te stavbe je pozneje toženkin ded T. leta 1983 postal imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju v U. v M. in to na podlagi odločbe, ki jo je izdal Zavod za izgradnjo M. kot pooblaščenec Republiške skupnosti za ceste L.. Tožnica ni nikoli postala imetnica lastninske pravice na spornem stanovanju, saj je S. M. 6.4.1992 sporočil, da je to stanovanje v lasti Zavoda za izgradnjo M. Stanovanje v zemljiški knjigi še ni vknjiženo ter je najmanj spor o vknjižbi stanovanja v zemljiški knjigi. Tožnica se je sicer izkazala z nekakšno pogodbo o zamenjavi stanovanj, vendar nadaljnja usoda te pogodbe ni znana in tudi v zemljiški knjigi ni bila izvedena, lastnina pa se po določbah ZTLR lahko pridobi le z vknjižbo v zemljiški knjigi. Nesporno je tudi, da prvotnega stanovanja tožnica ni zgradila in zato na njem ni mogla imeti razpolagalne pravice. Dokazala je tudi, da so stari starši živeli v skupnem gospodinjstvu od 5.1.1984, na spornem stanovanju je bila prijavljena, odsotna pa je bila le v času študija v L. v letih 1984 - 1986. Na vročeno revizijo tožnica ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz razlogov sodb sodišč druge in prve stopnje izhaja, da sta navedeni sodišči vzeli za podlago svojega odločanja naslednje ugotovitve: a) Toženka je vnukinja dne 27.10.1987 umrlega M.T., ki je bil imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju v K. v M. To stanovanje je tožnica pridobila kot ena od naslednic ŽK I. M. na podlagi sporazuma z dne 10.11.1993. Pravna prednica, ki je bila stanodajalka na prvotnem T. stanovanju v M. M., pa je v zamenjavo za to stanovanje pridobila sporno stanovanje na podlagi menjalne pogodbe z dne 11.10.1988, ki jo je sklenila s skupnostjo za ceste za območje Mesta M. Obe pogodbi sta vsebovali tudi zemljiškoknjižno dovoljenje za prenos pravic uporabe na spornem stanovanju na tožnico.

b) Toženka ni dokazala, da je živela v hiši, kjer se nahaja sporno stanovanje in prav tako ne, da bi živela v ekonomski skupnosti s pokojnim dedom - imetnikom stanovanjske pravice M. T. Na podlagi ugotovitev iz točke a) sta sodišči zaključili, da je tožnica aktivno legitimirana k sporu, na podlagi ugotovitev iz točke b) pa, da je tožničin izpraznitven zahtevek utemeljen v določilih petega odstavka 18. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (naprej ZSR).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da toženka pobija z revizijo tako dokazno oceno kot pravno presojo spora, sprejetih s sodbama nižjih sodišč. Dokazne ocene, ki predstavlja dejansko podlago sodb, z revizijo ni dopustno pobijati (tretji odstavek 385. člena ZPP) ter zato revizijsko sodišče teh izvajanj ni smelo upoštevati. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa po njegovi presoji ni utemeljen iz naslednjih razlogov: Ker je bil predmeten spor sprožen 20.11.1987, ga je potrebno glede na določilo 158. člena stanovanjskega zakona (naprej SZ) razrešiti na podlagi preje veljavnih določb ZSR. V tem primeru zahteva tožnica izselitev toženke, ker je ostala po smrti imetnika stanovanjske pravice v stanovanju, čeprav ne izpolnjuje pogojev za pridobitev stanovanjske pravice. Izpraznitev stanovanja v takih primerih je lahko po določilu petega odstavka 18. člena ZSR zahteval stanodajalec. Stanodajalec po določbah ZSR pa je bil tisti, ki je imel pravico razpolaganja s stanovanjem (člen 3, 35 in naslednji ZSR). Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tudi po presoji revizijskega sodišča tožnica aktivno legitimirana k sporu. Drugačna pravna zaključevanja revidentke so v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišč druge in prve stopnje ter so zato brez (stvarne in pravne) podlage.

Po presoji revizijskega sodišča je pravilen tudi zaključek sodišč druge in prve stopnje, da tožnica ni imela statusa uporabnice stanovanja iz prvega odstavka 5. člena ZSR (ki je šel le zakoncu imetnika stanovanjske pravice oziroma njegovemu zunajzakonskemu partnerju, otrokom in dr. ter tistim, ki jih je bil imetnik stanovanjske pravice dolžan vzdrževati po zakonu ter tistim, ki so z njim najmanj dve leti živeli v ekonomski skupnosti). Vse tiste okolnosti, ki so bile potrebne za sprejem zaključka o toženkinem statusu v spornem stanovanju, predstavljajo dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano. Ugotovitve odločilnega pomena o teh okolnostih, pridobljene v postopkih na nižjih stopnjah, pa so tudi po presoji revizijskega sodišča dajale podlago za zaključek, da toženka ni imela statusa uporabnice v spornem stanovanju v smislu prvega odstavka 5. člena ZSR, zaradi česar je bil tožničin zahtevek, da mora toženka stanovanje izprazniti, utemeljen v določbah petega odstavka 18. člena ZSR. To pa pomeni, da v reviziji uveljavljen revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni bil podan. Revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (člen 386 ZPP). Zato je moralo neutemeljeno revizijo toženke zavrniti (člen 393 ZPP).