Jedro

Učinka izvensodne poravnave tudi po presoji sodišča ni mogoče razširiti tako, da bi se štelo, da so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 373. člena ZDavP - UPB 1 in da ima davčni zavezanec pravico zahtevati, da se odločba o odmeri davka na promet nepremičnin odpravi in da se mu davek, če je bil plačan, vrne.

Izrek

Tožba se zavrne. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A., Izpostave A., št. ... z dne 9. 11. 2005, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za vračilo plačanega davka na promet nepremičnin. Tožnik je dne 2. 11. 2005 vložil zahtevek za vračilo davka na promet nepremičnin v višini 525.540,00 SIT, ki je bil plačan po dne 6. 8. 2003 sklenjeni prodajni pogodbi o prodaji nepremičnine med firmama B.B.B. d.o.o. in C.C.C. d.o.o., ker je šla firma C.C.C. d.o.o. v stečaj in je stečajna upraviteljica zahtevala razveljavitev pogodbe, kar je razvidno iz poravnave z dne 26. 10. 2005. Možnost vračila plačanega davka na promet nepremičnin je določena v 2. odstavku 373. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 25/05 - ZDavP - UPB 1), ki določa, da če se pogodba o prenosu nepremičnine sporazumno razdre, preden je opravljen prenos na novega pridobitelja, ali jo sodišče z odločbo izreče za neveljavno, ima zavezanec pravico zahtevati, da se odločba o odmeri prometnega davka odpravi in da se mu davek, če je bil plačan, vrne. Če pogodbe o prenosu nepremičnine ni mogoče izpolniti ali se izpolni samo deloma, ima zavezanec pravico zahtevati, da se mu plačani prometni davek vrne v celoti oziroma v ustreznem delu. Vračilo plačanega davka lahko zahteva tudi kupec, ki je v skladu s 370. členom ZDavP - UPB 1 pridobil položaj stranke v postopku in plačal davek. V primerih iz 2. in 3. odstavka tega člena zavezancu za vrnjeni znesek davka ne pripadajo obresti. Po mnenju tožene stranke se davčni organ ni dolžan spuščati v presojo pogodbene volje strank in njihove razloge za sklenitev takega ali drugačnega posla, pač pa je njegova pristojnost in naloga, da glede na vsebino sklenjenega pravnega posla, kot izhaja iz predloženega dokumenta presodi, ali je ta podvržen plačilu davka in katerega ter upoštevajoč ustrezne davčne predpise davek odmeri, odloči o oprostitvi plačila davka ali pa odloči o vračilu plačanega davka, kadar je ta možnost z zakonom izrecno določena. Po mnenju tožene stranke iz določbe 2. odstavka 373. člena ZDavP - UPB 1 jasno izhaja, da je pogoj za odpravo odločbe o odmeri davka na promet nepremičnine in vračilo plačanega davka, da je bila pogodba razdrta po volji vseh pogodbenih strank pred prenosom na novega pridobitelja, to je pred vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo na kupca, ali pa če je pogodba z odločbo sodišča izrečena za neveljavno. Izvensodne poravnave o razdrtju prodajne pogodbe po vknjižbi nepremičnine v zemljiški knjigi zakon ne predvideva kot razloga za odpravo odločbe o odmeri davka na promet nepremičnin in vračilo plačanega davka. Razlogi za izvensodno poravnavo pri tem sploh niso pomembni. Zavezanec oziroma kupec, ki je plačal davek in ima položaj stranke v postopku, ima tako pravico zahtevati odpravo odločbe o odmeri davka na promet nepremičnin in vračilo plačanega davka le v primerih, taksativno naštetih v 373. členu zakona, med katerim pa razdrtje pogodbe za že vknjiženo nepremičnino s poravnavo zaradi stečajnega postopka in tožbe v pravdnem postopku, ki ni potrjena z odločbo sodišča, ni navedeno. Razdrtje pogodbe sklenjeno z izvensodno poravnavo tako nima nujno pravnih učinkov tudi na davčnem področju.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu. Dne 28. 5. 2005 je zaprosil za vračilo davka od prometa nepremičnin v višini 525.540,00 SIT, ki je bil plačan po prodajni pogodbi sklenjeni dne 5. 8. 2003 med C.C.C. d.o.o. kot prodajalcem in tožnikom kot kupcem, katere predmet je bila prodaja nepremičnine parc. št. ... , ki je vpisana pri vlož. št. ..., k.o. D. Zahteva za vračilo prometnega davka je temeljila na poravnavi, ki sta jo dne 26. 10. 2005 sklenila C.C.C. d.o.o. v stečaju, ki ga je zastopala stečajna upraviteljica E.E., ter tožeča stranka. Po navedeni poravnavi je bila kupoprodajna pogodba razvezana. Poravnava je bila sklenjena, ker je pred Okrožnim sodiščem v F. potekal med navedenima strankama spor glede razveljavitve navedene pogodbe, ki se je vodil pod opr. št. XI Pg .../2004. Po mnenju tožnika je bistvena okoliščina, ki jo je davčni organ spregledal, da je bila podlaga za sklenjeno poravnavo z dne 26. 10. 2005 že naveden sodni spor. Zato poravnave ni mogoče enačiti z običajno sporazumno razveljavitvijo pravnega posla, na podlagi katerega bi dejansko lahko prišlo celo do dvakratnega prenosa lastninske pravice. Proučiti je treba, ali bi v sodnem sporu lahko prišlo do razveljavitve pogodbe, kar bi se prav gotovo zgodilo, saj v nasprotnem primeru predlagatelj v nobenem primeru ne bi sklenil za njega tako neugodne poravnave. Takšna sklenjena poravnava deluje ex tunc, to je za nazaj, kar pomeni, da se šteje, da do prenosa lastninske pravice sploh nikoli ni prišlo. Samo zaradi dejstva, da sta stranki sklenili poravnavo v obliki izvensodne poravnave, ne pa v obliki sodne (ki ima moč sodne odločbe), predlog stranke za vračilo prometnega davka ne more biti zavrnjen. Namen določbe 373. člena ZDavP - UPB 1, ki vračilo davka pogojuje, preden je opravljen prenos, je namenjena predvsem preprečevanju začasnih prenosov lastninske pravice, ko bi se na primer zaradi danega posojila in podobno, lastninska pravica na določeni nepremičnini prenesla na upnika do poplačila celotnega posojila. V danem primeru je šlo za povsem drugačen položaj, saj je davčni zavezanec imel trden namen postati trajen lastnik nepremičnine, le očitno utemeljeno izpodbijanje pravnega posla s strani stečajne upraviteljice ga je primoralo, da je sklenil takšno poravnavo, kateri podlaga pa je bil, kar tožnik ponovno poudarja, sodni spor. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo in da tožeči stranki prizna pravico do vračila prometnega davka z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podrejeno, da odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne v ponovni postopek ter da toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na podlagi 2. odstavka 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) o tožbi odločalo na podlagi 51. do 72. člena ZUS-1. Sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Določba 2. odstavka 373. člena ZDavP - UPB 1 določa, da ima zavezanec v primeru, če se pogodba o prenosu nepremičnine razdre po volji strank, preden je opravljen prenos na novega pridobitelja, ali jo sodišče z odločbo izreče za neveljavno, pravico zahtevati, da se odločba o odmeri prometnega davka odpravi in da se mu prometni davek, če je bil plačan, vrne. V tem primeru zavezancu ob vračilu prometnega davka ne pripadajo obresti. Z uporabo navedene določbe je strankam omogočeno, da se v primeru razdrtih ali za neveljavno izrečenih pogodb o prenosu nepremičnine, na podlagi katerih izvršitev prenosa ni bila realizirana, odločbe o odmeri davka odpravijo. Vendar pa je tudi po presoji sodišča navedeno določbo obravnavati ozko in jo razumeti le tako, da so izpolnjeni pogoji za vračilo prometnega davka le v primeru, ko gre za sporazumno razdrtje pogodbe in še ni bil opravljen prenos na novega pridobitelja ali pa, ko sodišče z odločbo izreče pogodbo za neveljavno. V obravnavanem primeru je bila sporna kupoprodajna pogodba razdrta na podlagi izvensodne poravnave, ki sta jo sklenila kupec in prodajalec. Takšno razdrtje pogodbe ni zajeto v drugem odstavku 373. člena ZDavP - UPB 1, kot pravilno ugotavlja tudi tožena stranka. Na odločitev pa tudi ne vplivajo tožnikovi ugovori, da je pred Okrožnim sodiščem v F. v teku spor glede razdrtja te kupoprodajne pogodbe. Stranki sta se sami odločili, da bosta s poravnavo pogodbo razdrli, in ker ta poravnava nima enakih (davčno pravnih) učinkov kot dva opisana načina razdrtja pogodbe po 2. odstavku 373. člena ZDavP - UPB 1, je tudi po presoji sodišča odločitev tožene stranke in pred njim organa prve stopnje pravilna in zakonita.

Sodišče je glede na povedano odločitev tožene stranke potrdilo kot pravilno in zakonito, tožbene ugovore pa ocenilo kot neutemeljene in je zato tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Ker tožeča stranka ni uspela s tožbo je bilo treba zavrniti tudi njen zahtevek za povračilo stroškov tega postopka na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07), v skladu z določbo 23. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 - 45/06 odl. US).