Jedro

Obstoj razlogov za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije je z ZTuj-2 določen kot razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje ne glede, ali prosilec izpolnjuje splošne ali posebne pogoje za izdajo dovoljenja. V primeru obstoja zavrnilnega razloga določenega v prvem odstavku 55. člena ZTuj-2 organu prve stopnje, prisojnemu za izdajo oziroma podaljšanje dovoljenja za prebivanje, ni dana diskrecijska pravica glede sprejema odločitve o prošnji za izdajo dovoljenja za prebivanje, ampak je dolžan prošnjo za njegovo izdajo zavrniti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil prošnjo tožeče stranke za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje (točka 1. izreka izpodbijane odločbe). Odločil je, da mora tožeča stranka zapustiti Republiko Slovenijo v roku 15 dni od vročitve dokončne odločbe (točka 2. izreka izpodbijane odločbe) ter da v postopku niso nastali posebni stroški (točka 3. izreka izpodbijane odločbe). V obrazložitvi je navedel, da je tožeča stranka dne 18. 4. 2014 vložila prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zaradi zaposlitve in dela. K prošnji je priložila fotokopijo potnega lista in dovoljenja za prebivanje, naknadno pa še overjeni ter prevedeni potrdili iz kazenske evidence iz matične države in obračun akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013 ter fotokopijo osebnega delovnega dovoljenja z veljavnostjo od 29. 4. 2014 do 28. 4. 2015. 2. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka imela na dan 5. 6. 2014 neplačane zapadle davčne obveznosti v znesku 11.533,53 EUR in da ni zaprosila za odlog plačila davčnega dolga. Ob sklicevanju za 46. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) zaključuje, da mora davčni zavezanec sam izpolniti davčno obveznost in da ne more enostransko zavrniti oziroma odložiti izpolnitve davčne obveznosti, razen če je s tem zakonom ali z Zakonom o obdavčevanju to odobreno. Neporavnanje davčnih obveznosti pa pomeni tudi davčni prekršek in razlog za domnevo, da se tožeča stranka ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije, kar predstavlja razlog za zavrnitev prošnje za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi 5. alineje prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2).

3. Upravni organ prve stopnje je tožečo stranko seznanil z ugotovitvami v postopku in jo povabil, da se v roku 8 dni od prejema vabila osebno pri upravnem organu ali pisno izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev in jo opozoril, da bo, v kolikor se na vabilo ne bo odzvala ter dostavila dokazil, na podlagi katerih bi lahko dovoljenje za prebivanje izdali, njeno prošnjo zavrnil. Tožeča stranka je na zaslišanju pri upravnem organu le navedla, da se je oglasila pri Davčnem uradu v Novi Gorici, kjer so ji povedali, da bodo davčni dolg izterjali tako, da ji bodo mesečno odtrgovali del davčnega dolga od plače. Dodatno je pojasnila, da obveznosti ni mogla poravnati, ker zadnja tri leta ni imela dela.

4. Po mnenju upravnega organa prve stopnje ravnanje tožeče stranke utemeljuje domneve, da se tudi v bodoče ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije, saj iz dopisa Davčnega urada Nova Gorica izhaja, da že zapadlih davčnih obveznosti ni poravnala, zaprosila pa tudi ni za odlog plačila, torej ni poskusila prostovoljno izpolniti davčnih obveznosti, zato je moral davčni organ začeti postopek izvršbe.

5. Upravni organ druge stopnje je z odločbo št. 2141-90/2014/3 (1312-16) z dne 23. 9. 2014 zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje. V obrazložitvi navaja, da je organ prve stopnje v ugotovitvenem postopku pravilno ugotovil, da tožeča stranka v času odločanja organa prve stopnje ni imela poravnanih davčnih obveznosti, kar predstavlja razlog za domnevo, da se ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije. V skladu z določbo prvega odstavka 7. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) odgovarja podjetnik za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Samostojni podjetnik posameznik se v skladu z določbo prvega odstavka 58. člena ZDavP-2 šteje za plačnika davka, zato mora kot plačnik davka davčni odtegljaj izračunati in odtegniti ob obračunu dohodka, plačati pa na dan izplačila dohodka, kot to določa ZDavP-2 v 283. členu. Tožeča stranka, ki opravlja dejavnost samostojnega podjetnika posameznika, pa odgovarja za neporavnane davke in prispevke, ki niso plačani v roku, kot fizična oseba z vsem svojim premoženjem. Neporavnane davčne obveznosti tožeče stranke pa pomenijo nepodrejanje tožeče stranke pravnemu redu Republike Slovenije. Iz naknadno predloženega sklepa o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke z dne 17. 7. 2014 izhaja, da je davčni organ delodajalcu tožeče stranke A. d.o.o. naložil izvršitev sklepa o izvršbi z rubežem denarnih prejemkov dolžnika, kar ne vpliva na drugačno odločitev, saj obstoj davčnega dolga izhaja iz navedenega dokumenta. Zavrača pritožbeni ugovor tožeče stranke, da organ prve stopnje ni pozval tožeče stranke, da davčne obveznosti poravna z obrazložitvijo, da je bilo tožeči stranki v vabilu z dne 1. 7. 2014 pojasnjeno, da ima do Davčne uprave Republike Slovenije neporavnane davčne obveznosti, ki pomeni, da se ne podreja pravnemu redu Republike Slovenije in predstavlja razlog za domnevo, da se tudi v prihodnje ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije, kar predstavlja razlog za zavrnitev prošnje za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi 5. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Tožeči stranki je bila ob podaji izjave na zapisnik in vse do izdaje odločbe organa prve stopnje dana možnost, da predloži dokazilo o poravnanih davčnih obveznostih oziroma, da davčne obveznosti poravna, zato tožena stranka zavrača navedbe, da s strani organa prve stopnje ni bila poučena o tem, da mora poravnati obveznosti do davčne uprave.

6. Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje. V tožbi oporeka zaključku upravnega organa prve stopnje, da neporavnane davčne obveznosti same zase pomenijo prekršek, saj mora biti glede tega sprožen s strani pristojnega organa postopek za prekršek, v katerem je potrebno ugotoviti tako objektivni kot subjektivni element obstoja prekrška. Tožeča stranka je prvostopnemu organu že pojasnila, da je njen dolg nastal, ker je imela sklenjeno letno podizvajalsko pogodbo z naročnikom B. d.o.o., zoper katerega je bil dne 21. 12. 2012 uveden stečajni postopek, kar je povzročilo nastanek njene neplačane davčne obveznosti. Zaradi splošne gospodarske krize je iskala delo ter po dolgem iskanju našla zaposlitev pri drugem gradbenem podjetju, zato se je z DURS Nova Gorica dogovorila, da se njegove zapadle obveznosti poravnavajo iz plače pri novem delodajalcu. V skladu z možnostmi redno poravnava obveznosti v znesku 100,00 EUR. Poleg tega prebiva v Republiki Sloveniji že 25 let in vse doslej ni storila nikakršnega prekrška ali kaznivega dejanja, zato nikakor ni mogoče trditi, da se ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo spremeni tako, da se tožeči stranki podaljša dovoljenje za začasno prebivanje, podrejeno pa predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne upravnemu organu v ponovno odločanje ter povrne stroške postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vstraja pri razlogih obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe upravnega orana druge stopnje.

K točki I. izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

10. Po določbah prvega odstavka 36. člena ZTuj-2 se dovoljenje za začasno prebivanje lahko podaljša pod enakimi pogoji, kot se izda. Po določbi 5. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 pa se dovoljenje za prebivanje tujca v Republiki Sloveniji ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Obstoj razlogov za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije je z ZTuj-2 določen kot razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje ne glede, ali prosilec izpolnjuje splošne ali posebne pogoje za izdajo dovoljenja. V primeru obstoja zavrnilnega razloga določenega v prvem odstavku 55. člena ZTuj-2 organu prve stopnje, pristojnemu za izdajo oziroma podaljšanje dovoljenja za prebivanje ni dana diskrecijska pravica glede sprejema odločitve o prošnji za izdajo dovoljenja za prebivanje, ampak je dolžan prošnjo za njegovo izdajo zavrniti.

11. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da tožeča stranka v času odločanja organa prve stopnje ni imela poravnanih davčnih obveznosti, ki jim je potekel rok plačila. Iz upravnega spisa nadalje izhaja, da je bila tožeča stranka pred izdajo izpodbijane odločbe pravilno seznanjena z ugotovitvami upravnega organa v postopku, na katerih temelji izpodbijana odločba, ter da ji je bila dana možnost, da se izjasni o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so pomembna za izdajo zakonite odločbe. Tožeča stranka niti v danem roku niti kasneje ni poravnala svojih obveznosti. Tožeči stranki je bila dana možnost, da predloži dokazilo o poravnanih davčnih obveznostih, oziroma, da davčne obveznosti poravna ali zaprosi za njihovo obročno odplačevanje, oziroma odpis, v kolikor so obstajali razlogi za to, kar pa do izdaje izpodbijane odločbe ni storila. Zgolj pavšalno zatrjevanje plačilne nediscipline v gradbeništvu ne da bi za to predložila kakršnekoli konkretne dokaze, pa tudi po mnenju sodišča na odločitev v zadevi ne more vplivati. Samo dejstvo, da tožeči stranki v postopku davčne izvršbe odtegujejo del dohodka, ki ga tožeča stranka prejema pri novem delodajalcu, na odločitev ne vpliva, kar je tožeči stranki tudi že pojasnil upravni organ druge stopnje. Kakor izhaja iz sklepa o davčni izvršbi, ki ga je v pritožbenem postopku predložila tožeča stranka, pa tudi sicer izhaja, da je bilo od leta 2012 dalje zoper tožečo stranko izdanih že več kot 10 neuspešnih sklepov o davčni izvršbi, tako da je tožeča stranka po mnenju sodišča tudi sicer vedela za kršitve veljavnega pravnega reda.

12. Po oceni sodišča je tako zmotno stališče tožeče stranke, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevane kršitve materialnega zakona podani z okoliščinami, na katere se sklicuje. Na dejstvo, da se tožeča stranka ne podreja pravnemu redu Republike Slovenije tako ne morejo vplivati okoliščine, na katere se v tožbi sklicuje tožeča stranka in so nastale po izdaji izpodbijane odločbe ter ne pojasnjujejo vzrokov, zakaj tožeča stranka pred izdajo izpodbijane odločbe davčnih predpisov ni upoštevala.

13. Glede na navedeno je sodišče tožbo tožeče stranke skladno s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno, saj je bilo ugotovljeno, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka:

14. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožeče stranke temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.