Jedro

Z izdajo sklepov o izvršbi je bil pretrgan tek zastaralnih rokov, ki so po pretrganju pričeli teči znova.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ združil več postopkov davčne izvršbe zoper tožnika v en postopek ter tožniku naložil plačilo zneska 1.010,00 EUR na podlagi različnih izvršilnih naslovov, ki jih predstavljajo plačilni nalogi. Prav tako je odločil, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba z rubežem in prodajo premičnin za poplačilo navedenih obveznosti.

2. Tožena stranka je v pritožbenem postopku delno popravila navedbe pri prvem in tretjem izvršilnem naslovu v izreku prvostopnega sklepa, v preostalem pa je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. Ugotavlja, da so bili v času izdaje izpodbijanega sklepa izpolnjeni pogoji za izvršbo, saj so obstajali veljavni izvršilni naslovi – plačilni nalogi, ki so bili opremljeni s potrdilom o izvršljivosti. Davčni organ pa v postopku izvršbe nima pristojnosti, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti pravilna, temveč je to dolžnost organa, ki je izvršilni naslov izdal. V obravnavanem primeru tudi terjatve, ki se izterjujejo, niso zastarale. Zakon o prekrških (ZP-1) v 44. členu določa roke za začetek izvršbe. Ko pa je izvršba že pričeta, pa se v skladu z določbo četrtega odstavka 44. člena ZP-1 glede zastaranja uporabljajo določbe Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). Ta v tretjem odstavku 125. člena določa, da pravica do izterjave zastara v petih letih, v vsakem primeru pa, ko poteče 10 let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči. Tek zastaranja prekine vsako dejanje, ki je namenjeno izterjavi. Tožniku so bili že predhodno izdani sklepi o davčni izvršbi v letu 2010 in 2011, kar pomeni, da se je postopek pričel znotraj relativnega in tudi absolutnega roka, zato je bil tudi izpodbijani sklep zaradi pravnih posledic prekinitve teka roka izdan znotraj predpisanega zastaralnega roka.

3. Tožnik se v tožbi sklicuje na svoje pritožbene navedbe, sicer pa vztraja, da je bila davčna izvršba uvedena šele v letu 2015 in ne prej. Dveh postopkov istočasno za isto stvar ni dopustno voditi, prav tako se tožniku z izpodbijanim sklepom nalaga plačilo istih obveznosti, kar pomeni podvajanje, česar pa ni dolžan trpeti. Vztraja, da je v obravnavanem primeru tudi nastopilo absolutno zastaranje izvršbe sankcij po določbah ZP-1, saj je pred izdajo sklepa iz leta 2015 preteklo več kot 4 leta od izvršljivosti plačilnih nalogov. Meni, da je tožena stranka dolžna upoštevati v postopku določbe, ki so ugodnejše za tožnika, to pa so določbe ZP-1. Navedeni predpis je tudi specialni predpis, zato ga je treba upoštevati v tem postopku. Ker sprememba četrtega odstavka 44. člena ZP-1 velja od 13. 6. 2013, navedenih določb ni mogoče uporabiti za prekške, ki so nastali pred tem v letu 2010. Prav tako lahko tek zastaralnega roka pretrga le izdani sklep o davčni izvršbi, ne pa morebitno pošiljanje vlog med organi. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na potrjeno sodno prakso (sodbo Upravnega sodišča I U 1140/2014). V obravnavanem primeru gre za istočasno uporabo več predmetov izvršbe zoper istega davčnega zavezanca na podlagi izvršilnega naslova, kar pa je skladno z določbami ZDavP-2. Z izpodbijanim sklepom je bila dovoljena izvršba z rubežem premičnin, med tem ko so se predhodno izdani sklepi glasili na rubež denarnih prejemkov. Ugotovitev, da davčna izvršba po predhodno izdanem sklepu ni bila uspešna, narekuje izdajo sklepa o davčni izvršbi na drug predmet davčne izvršbe, kar pa predstavlja nadaljevanje že začetega davčnega postopka. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča sta izpodbijani sklep in odločba tožene stranke pravilna in zakonita, prav tako se sodišče strinja z razlogi, ki jih je navedla tožena stranka v svoji odločbi ter se nanje v izogib ponavljanju v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sklicuje. Ker so tožbeni ugovori vsebinsko enaki pritožbenim, jih iz istih razlogov zavrača tudi sodišče. 7. Po določbi 44. člena ZP-1 se izrečene sankcije za prekrške ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna (prvi odstavek). Zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek o prekršku ali za izvršitev, ki meri na izvršitev sankcije. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa se sankcije ne smejo začeti izvrševati po preteku štirih let od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna (drugi odstavek). Po določbi četrtega odstavka pa globe, odvzema premoženjske koristi s plačilom denarnega zneska in stroškov postopka, glede katerih se je izvrševanje začelo v rokih iz prvega in tretjega odstavka tega člena, ni dopustno več izvrševati po poteku zastaralnih rokov, ki jih določa zakon, ki ureja davčno izvršbo, drugih sankcij pa ne po poteku štirih let od začetka njihovega izvrševanja. Navedena določba je bila sprejeta z novelo ZP-1H in se uporablja od 14. 6. 2013. Po določbi 30. člena navedene novele se uporablja za vse sankcije za prekrške, ki do uveljavitve tega zakona še niso bile izvršene.

8. Tožnik v tožbi ne zatrjuje, da je svoje obveznosti na podlagi plačilnih nalogov, ki so predmet izvršilnega postopka, poravnal pred navedenim datumom (14. 6. 2013), zato glede na jasno prehodno določbo pride v poštev uporaba četrtega odstavka 44. člena ZP-1. Ugovor, da navedena določba novele ne velja za vse sankcije za prekrške je brezpredmetna, saj so sankcije, na katere se nanaša, določene prav v četrtem odstavku 44. člena ZP-1, med njimi pa so tudi globe. Glede na navedeno jasno določbo novele ZP-1H pa je tudi neupošteven tožnikov ugovor, da bi morala zanj veljati milejša, ugodnejša zakonodaja, torej tista, ki je veljala v času storitve prekrškov, brez pravne podlage.

9. Glede na ureditev zastaranja, kot velja v obravnavanem primeru, pa je tudi neutemeljen tožbeni ugovor, da je izterjava obveznosti že zastarala. V zadevi ni sporno, da je davčni organ že pred izdajo izpodbijanega sklepa na podlagi plačilnih nalogov, ki so premet izvršbe, že izdal in tožniku vročil sklepe o izvršbi na njegova denarna sredstva. Ti sklepi so bili izdani v okviru roka iz prvega odstavka 44. člena ZP-1, ki določa rok za začetek izvršbe. Rok za dokončanje pravočasno začete izvršbe pa se glede na četrti odstavek 44. člena ZP-1 presoja na podlagi 125. oziroma 126. člena ZDavP-2. Z že omenjenimi sklepi pa so tudi bili pretrgani teki zastaralnih rokov, ki so po pretrganju pričeli teči znova. Tako je glede na podatke spisa o izvršljivosti plačilnih nalogov ter predhodno opravljenih dejanj v postopku, ki so bila usmerjena v izterjavo obveznosti, tožbeni ugovor o zastaranju neutemeljen. Po stališču sodne prakse pa zastaranje pretrga vsako uradno dejanje organa pristojnega za postopek o prekršku in za izvršitev sankcije, ki meri na izvršitev sankcije, torej takšnega dejanja ne predstavlja zgolj izdaja sklepa o dovolitvi izvršbe, kot to zmotno meni tožnik.

10. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da se z izpodbijanim sklepom tožniku nalaga še enkrat plačilo iste obveznosti, ki je že predmet drugega postopka. Izvršilni postopek se uvede zaradi poplačila obveznosti iz izvršilnega naslova. Navedeno pa se lahko doseže z različnimi izvršilnimi sredstvi. Ker je že po določbah ZDavP-2 vsebina izvršbe na denarne prejemke ali ne premična sredstva različno urejena, že iz tega izhaja, da se v takšnih primerih izdajo samostojni sklepi o izvršbi. Navedeno pa ne pomeni, da gre za podvajanje dolžnikovih obveznosti, saj se izterjuje ista obveznost na podlagi istega izvršilnega naslova. V takšnem primeru pa ZDavP-2 ne nalaga davčnemu organu, da bi moral izdati poseben sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka, niti da bi moral razveljaviti pred tem izdane izvršilne sklepe. Namen izvršbe namreč je zagotoviti uspešno izterjavo obveznosti, zato je tudi lahko v skladu z ZDavP-2 predmet davčne izvršbe vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčen izvršbe.

11. Po vsem navedenem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.