Jedro

Če stečajni upravitelj terjatve ni prerekal zaradi njene nepopolnosti (ker o kakšnem pravnoodločilnem dejstvu, pomembnem za njen preizkus, ni bil seznanjen), določila četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP ni mogoče uporabiti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 9.708,15 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 801,28 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji denarna terjatev tožeče stranke do tožene stranke, in sicer navadna terjatev v znesku 11.406,82 EUR ter pogojna terjatev v znesku 1.044.383,16 EUR, skupaj v znesku 1.055.789,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od začetka stečajnega postopka 8.5.2012 dalje do plačila (I.). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 9.403,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II.).

2. Zoper 2. točko izreka navedene sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem stroškovnem delu spremeni tako, da toženi stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke, priglaša pa tudi pritožbene stroške. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo. Po specialni določbi četrtega odstavka 60. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP pa ji je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke, ker tožeča stranka ob prijavi terjatve v stečajni postopek ni predložila odločilnega dokaza - pogodbe o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti z dne 2.12.2008 - na podlagi katerega je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo.

5. Po določbi prvega odstavka 60. člena ZFPPIPP mora prijava terjatve vsebovati (1.) določen zahtevek za priznanje terjatve v postopku in (2.) opis dejstev, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka in dokaze o njih. V primeru, ko prijava ne vsebuje opisa dejstev in dokazov in 2. točke prvega odstavka 60. člena ZFPPIPP, ali če ji niso priloženi dokazi iz tretjega odstavka tega člena, se zanjo ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, pač pa upnika bremenijo stroški morebitnega postopka za ugotovitev obstoja terjatve, če je bila terjatev prerekana. Citirano določilo se torej uporabi v primeru, če je prijava terjatve nepopolna, če ne vsebuje (vseh) dejstev in ji niso predloženi (vsi) dokazi, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče preizkusiti in odločiti o njeni utemeljenosti. Gre torej za sankcioniranje upnika, ki je z nepopolno prijavo povzročil situacijo, da se stečajni upravitelj o tej terjatvi prav zaradi njene nepopolnosti in vsebinskih pomanjkljivosti ni mogel izjaviti in jo je iz tega razloga tudi prerekal. 6. Pritožba utemeljeno opozarja, da v obravnavani zadevi ne gre za takšno situacijo. Tožeča stranka je v prijavi terjatve z dne 5.7.2012 (A1) navajala, da je s podpisom pogodbe o pristopu k dolgu tožene stranke pristopila kot solidarna plačnica in zanj jamčila z vsem svojim premoženjem in da je na tej podlagi pridobila (pogojno) regresno pravico do tožene stranke. To pogodbo je k prijavi tudi predložila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prijava terjatve tožeče stranke ni bila vsebinsko pomanjkljiva niti glede opisa dejstev, s katerimi jo je tožeča stranka utemeljevala, niti glede predloženih dokazov. Nikakor ni šlo za nepopolno vlogo v smislu 108. člena ZPP, t.j. za vlogo, ki je nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, za katero bi se sicer morala uporabiti pravila o nepopolnih vlogah (če ne bi veljalo specialno določilo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP). Na podlagi v prijavi navedenih dejstev in predloženih dokazov je stečajni upravitelj tožene stranke terjatev tožeče stranke lahko obravnaval in jo preizkusil, kar je tudi storil. Prerekal jo je, kot pravilno opozarja pritožba, iz razlogov po 498. členu ZGD-1, „ker naj tožeča stranka kot družbenik tožene stranke ne bi zagotovila lastnega kapitala, temveč je pristopila kot porok k dolgu tožene stranke“. Ni je torej prerekal iz razloga, ker o kakšnem pravno odločilnem dejstvu, pomembnem za njen preizkus, ob prijavi terjatve ni bil seznanjen. Ugovor, da ne gre za poroštvo in da tožeči stranki ne pripada regresna pravica na podlagi pogodbe o pristopu k dolgu, je uveljavljal šele v odgovoru na tožbo.

7. Tožeča stranka je pogodbo o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti z dne 2.12.2008 res predložila šele v tej pravdi, vendar pa se je tudi njena regresna pravica izkazala za sporno šele po prejemu odgovora na tožbo. Z nepredložitvijo te pogodbe ob prijavi svoje terjatve vsekakor ni „zakrivila“ njenega prerekanja. Tožena stranka je nasprotno z navajanjem novih razlogov (ki jih ni uveljavljala ob prerekanju prijavljene terjatve) v tej pravdi povzročila situacijo, da je bilo utemeljevanje in dokazovanje regresne pravice tožeče stranke potrebno. Iz končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 21.12.2012 je namreč razvidno, da je stečajni upravitelj ob prijavi terjatve pritrdil trditvam tožeče stranke, da je tožnik kot porok pristopil k dolgu stečajnega dolžnika.

8. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremenilo tako, da je pravdne stroške tožeče stranke naložilo v plačilo toženi stranki (3. točka 365. člena ZPP). Le-te je odmerilo po specificiranem stroškovniku v skladu z Odvetniško tarifo v višini nagrade za postopek po tar. št. 3100 ZodvT 4.127,50 EUR, nagrade za narok po tar. št. 3102 ZOdvT 3.810,00 EUR, za materialne stroške 20,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV, skupaj 9.708,15 EUR.

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške v višini nagrade za postopek po tar. št. 3210 (ob upoštevanju pritožbenega pcto 9.403,15 EUR), pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR, 22 % DDV, skupaj 639,28 EUR in še sodno takso za pritožbo v višini 162,00 EUR.