Jedro

Iz tožbenih navedb tožeče stranke izhaja, da glede starševske odgovornosti mladoletne hčerke pravdnih strank A. A. že teče postopek pred Občinskim družinskim sodiščem v Frankfurtu na Maini in je to sodišče, ki je prvo začelo postopek in 13. 9. 2018 že izdalo začasno odredbo za določitev stikov in preživnine za mladoletno A. A. Tožnica je v tem postopku vložila tožbo 11. 1. 2019. Da ne bi prišlo do situacije, ko o isti zadevi med istima pravdnima strankama hkrati tečeta dva postopka, mora sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 19. člena Uredbe Bruselj II a v primeru, ko postopek teče o istem otroku glede iste zadeve, prekiniti postopek. Ker je v obravnavani zadevi slovensko sodišče drugo začelo postopek, je ravnalo pravilno, ko ga je prekinilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo postopek.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, podredno pa, da ga razveljavi ter vrne zadevo v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri prekinitvi postopka izhajalo le iz drugega odstavka 19. člena Uredbe Bruselj II a. Meni, da bi moralo sodišče v skladu s 73. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) upoštevati izključno pristojnost slovenskega sodišča. Od 6. 9. 2018 dalje je Občinsko sodišče v Frankurtu na Maini nepristojno za odločanje o vprašanjih, ki jih je treba urediti v tem postopku. Poleg tega je sodišče prezrlo določilo 15. člena Uredbe Bruselj II bis, ki bi jo moralo uporabiti. Mladoletna A. A. ima skupaj s svojo mamo prebivališče v Republiki Sloveniji, zato je treba prenesti pristojnost na slovensko sodišče, ki je bolj primerno, saj je mladoletna A. A. s tem sodiščem bolj povezana, sojenje pred slovenskim sodiščem pa je tudi v korist otroka. Sodišče bi moralo podati zahtevo sodišču v Frankfurtu na Maini za prenos pristojnosti na slovensko sodišče. Glede na dejstvo, da postopki pred sodiščem v Frankfurtu na Maini tečejo izredno počasi in da je bil že podan ugovor nepristojnosti, odvetnica nasprotne stranke pa poslala tožnici odgovor, iz katerega izhaja, da se na sodišče v Frankfurtu ne zgodi nič pravočasno, je to dejstvo pomembno, saj mora sodišče postopek rešiti hitro zaradi koristi otroka. Ker je sodišče izpodbijano odločbo oprlo na 19. člen Bruseljske uredbe in prekinilo postopek, to ni v korist mladoletne A. A., saj se ne ve, kako dolgo bo postopek trajal. Nobena od strank postopka pred sodiščem v Nemčiji nima nemškega državljanstva, saj je dekličin oče finski državljan, A. A. in mati imata slovensko državljanstvo in prebivališče v Republiki Sloveniji. A. A. je bila v Nemčiji le 1 mesec in od septembra 2018 živi v Sloveniji, kjer ima mati službo za nedoločen čas in ima namen v Sloveniji tudi ostati. A. A. nima z Nemčijo nobene zveze.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna. To je navedlo tudi vse razloge, ki tako odločitev utemeljujejo in pri tem pravilno uporabilo materialno pravo ter v razlogih izpodbijanega sklepa to tudi ustrezno pojasnilo.

5. Sodišče je ugotovilo, da pred sodišči dveh različnih držav članic EU tečeta postopka v zvezi s starševsko odgovornostjo za istega otroka. Zato je po uradni dolžnosti prekinilo postopek dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek. Pri tem se je oprlo na drugi odstavek 19. člena Uredbe Sveta (ES) 2201/2003 s 27. 11. 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter razveljavitvi uredbe (ES) št. 1347/2000 (Uredba Bruselj II a oziroma Bruselj II bis).

6. Iz tožbenih navedb tožeče stranke izhaja, da glede starševske odgovornosti mladoletne hčerke pravdnih strank A. A. že teče postopek pred Občinskim družinskim sodiščem v Frankfurtu na Maini in je to sodišče, ki je prvo začelo postopek in 13. 9. 2018 že izdalo začasno odredbo za določitev stikov in preživnine za mladoletno A. A. Tožnica je v tem postopku vložila tožbo 11. 1. 2019. Da ne bi prišlo do situacije, ko o isti zadevi med istima pravdnima strankama hkrati tečeta dva postopka, mora sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 19. člena Uredbe Bruselj II a v primeru, ko postopek teče o istem otroku glede iste zadeve, prekiniti postopek. Ker je v obravnavani zadevi slovensko sodišče drugo začelo postopek, je ravnalo pravilno, ko ga je prekinilo.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke o izključni pristojnosti slovenskega sodišča in sklicevanje na drugi odstavek 73. člena ZMZPP. Po citiranem določilo je v sporih o varstvu in vzgoji otrok izključno pristojno sodišče Republike Slovenije, če sta toženec in otrok slovenska državljana in če imata oba stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. V obravnavanem primeru toženec po navedbah same tožeče stranke ni slovenski državljan, ampak finski, niti tožnica ne navaja, da bi imel toženec stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, zato že iz tega razloga citirano določilo ne pride v poštev. Pa tudi sicer je treba uporabiti pravno podlago, ki jo daje Bruseljska uredba.

8. Tožeča stranka se prav tako neutemeljeno sklicuje na določilo 15. člena Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003, po kateri lahko izjemoma sodišče države članice, ki je po vsebini pristojno za zadevo, prekine obravnavo zadeve ter pozove stranke, naj začnejo postopek pri sodišču te druge države članice ali zaprosi sodišče druge države članice, naj prevzame pristojnost, če meni, da bi bilo drugo sodišče druge države članice, s katero je otrok posebej povezan, primernejše za obravnavo zadeve ali njenega dela in če je to v korist otroka.

9. V obravnavanem primeru je pričelo postopek najprej nemško sodišče (izvorno sodišče). Sodišče, ki je prvo začelo postopek, lahko prekine obravnavo zadeve, če oceni, da bi bilo drugo (slovensko) sodišče tisto, s katerim je otrok bolj povezan in primernejše za obravnavo zadeve oziroma bi bilo to v korist otroka. Iz podatkov spisa izhaja (list. št. 15), da bo prvostopenjsko sodišče po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa z dopisom obvestilo izvorno sodišče o začetku postopka pred slovenskim sodiščem in ga pozvalo, naj ga obvesti o tem, če bo zaprosilo za prevzem pristojnosti.

10. Ostale pritožbene navedbe so take narave, da niso odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

11. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).