Jedro

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi skrbne dokazne ocene pravilno ugotovilo, da je zavarovanec uspel ovreči domnevo o njegovi alkoholiziranosti iz 3. c točke 1. odstavka

3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-90 in pravilno zaključilo, da regresni tožbeni zahtevek zavarovalnice ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na plačilo 231.699,00 SIT s pripadki, tožnici pa naložilo povrnitev stroškov pravdnega postopka toženca v znesku 132.643,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l. RS, št. 36/2004 - drugo uradno prečiščeno besedilo) in predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Popolnoma razume dilemo sodišča prve stopnje in lahko razume tudi odločitev, takšno kot je. Ne more pa takšne odločitve sprejeti in se z njo ne strinja. V 11 letih od prometne nesreče se je zgodilo in spremenilo veliko. Policista sta v predlogu zapisala, da je toženec kazal očitne znake alkoholiziranosti, to pa je bilo napisano le nekaj dni po samem dogodku. Nobenega razloga ni, da bi policist napisal nekaj, kar ne drži. Predvsem je treba upoštevati časovno komponento.

Takrat je policist vedel kako je bilo z alkoholiziranostjo toženca.

Toženca so iskali v bolnišnici in doma in ga niso našli. Iskali so ga zato, da bi z njim dokončali postopek, to je opravili alkotest. Navedbe toženca, da od njega ni nihče zahteval opravljanja alkotesta, so prirejene za ta postopek. Iz Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa izhaja, da mora vsak udeleženec v prometni nesreči nuditi svoje podatke, počakati policiste in tako dalje. Ker gre za zakon, za katerega se domneva, da so z njim seznanjeni vsi, sploh pa udeleženci v prometu, je izgovor toženca, da ni vedel, da je potrebno dokončati postopek, iz trte izvit. Sam je povedal, da je naslednji dan šel na policijo po vozniško dovoljenje, kar jasno kaže na to, da sta mu policista vozniško dovoljenje odvzela, to pa se dela pri vinjenih voznikih.

Pritožba je bila v skladu s 1. odstavkom 344. člena ZPP vročena tožencu, ki odgovora nanjo ni podal. Pritožba ni utemeljena.

Tožnica ob izrecnem uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov, torej tudi pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne pojasni, v čem naj bi bile procesne kršitve, pritožbeno sodišče pa je pri preizkusu obstoja tega razloga po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da kršitve iz 1., 2., 3., 6., 7.,

8., 11., 12. ali 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP niso podane.

Razmerje med pravdnima strankama, tožnico kot zavarovalnico in tožencem kot zavarovancem, temelji na zavarovalni pogodbi, sklenjeni na podlagi 90. člena Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur.l. SFRJ, št. 17/90 in 82/90). Sestavni del te pogodbe so pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-90. V 3. točki 1. odstavka 3. člena teh pogojev je določeno, da zavarovanec izgubi zavarovalne pravice, če je vozil pod vplivom alkohola, v nadaljevanju tega člena pa so navedene domneve, kdaj se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola. Domneva alkoholiziranosti velja med drugim, če se voznik po prometni nesreči izmakne preiskavi njegove alkoholiziranosti. Gre za domnevo o obstoju nedovoljene alkoholiziranosti zavarovanca, ki olajšuje dokazno breme zavarovalnice, v katere korist gre ta domneva. Na zavarovancu je, da dokaže dejstvo, iz katerih izhaja neresničnost domneve, torej da ni razlogov za izgubo kritnih pravic.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi skrbne dokazne ocene izpovedbe toženca, prič sopotnika, toženčevega nečaka in policistov ter listinske dokumentacije, ki je v spisu, pravilno ugotovilo, da je toženec uspel ovreči domnevo o njegovi alkoholiziranosti, in pravilno zaključilo, da tožničin regresni tožbeni zahtevek ni utemeljen. Do izgube zavarovalnih pravic namreč ne pride zgolj ob objektivnem dejstvu, da zavarovanec kot voznik zapusti kraj nesreče, temveč mora to storiti z namenom izogniti se preiskavi oziroma možnosti ugotavljanja njegove alkoholiziranosti.

Toženčeva pojasnila o razlogu odhoda s kraja nesreče so bila potrjena z listinskimi dokazi in izpovedbo njegovega sopotnika. Strinjati se je zato z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da toženec ni odšel s kraja nesreče, da bi se izognil preiskavi oziroma možnosti ugotavljanja njegove alkoholiziranosti, temveč je prišel ponj rešilec in ga poškodovanega odpeljal na preiskave glave in rok v brežiško bolnišnico. Pritožbeno opozarjenje na zakonsko pravilo, po katerem mora vsak udeleženec v prometni nesreči nuditi svoje podatke in počakati policiste, ni jasno, saj pritožnica sama v nadaljevanju poudarja, da sta policista na kraju nesreče tožencu odvzela vozniško dovoljenje. Čeprav je toženec pred odhodom v bolnišnico policistoma izročil svoje dokumente, tudi vozniško dovoljenje, na podlagi tega še ni mogoče sklepati o njegovi alkoholiziranosti.

Skratka, pritožbeno sodišče ocenjuje presojo sodišča prve stopnje kot razumljivo in sprejemljivo. Pritožbo tožnice je zato zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker s pritožbo ni uspela, je dolžna tožnica sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe.