Jedro

Ne gre za prejudiciranje in s tem za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, če predsednica senata na začetku glavne obravnave poda svoje pravno mnenje o sporu, ker s tem ravna po načelu odprtega sojenja in v skladu z določbo 298. člena ZPP o materialnem procesnem vodstvu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem obsodilnem delu glede plačila 315.582,52 SIT z obrestmi in o povrnitvi pravdnih stroškov (v izreku pod 2. in 3.) razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; V ostalem pa se zavrne in se potrdi sodba o plačilu tolarske vrednosti 5.000 DEM z obrestmi (v izreku pod 1.).

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora toženec plačati tožnici tolarsko vrednost 5.000 DEM z obrestmi od 8.6.1992 dalje in 315.582,52 SIT z obrestmi od 13.5.1993 dalje ter ji povrniti pravdne stroške, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je namreč, da sta stranki sklenili predpogodbo o prodaji stanovanja tožnici; da v tej predpogodbi ni določila o ari; da je toženec prejel 10.000 DEM kot predujem, v celoti pa 23.000 DEM; da si je ob vračilu denarja neupravičeno zadržal 5.000 DEM kot aro; da o škodi, ki naj bi jo imel toženec, slednji ni hotel govoriti. Tožnici gredo zamudne obresti od tolarskega zneska 5.000 DEM od dne, ko je toženec tožnici vrnil plačano, in še kapitalizirane obresti.

Toženec opisuje v pritožbi proti tej sodbi, kako je prišlo do sklenitve predpogodbe, kako je svoji ženi govoril o ari. Tožnica je bila tista, ki je želela dati garancijo, vendar ga je prevarala, češ da ima denar. Stanovanje je prodajal v DEM pod vsako razumno ceno. V potrdilu je uporabil besedilo predujem namesto ara kot po vsebini ekvivalentno, toda po literarnih merilih lepšo besedo. Tožnica je februarja 1992 končno priznala, da denarja nima in ta čas je moral zavrniti druge ugodnejše kupce. Tožnica se je strinjala, da odstopi od dogovora in je podpisala ustrezno odstopno izjavo brez prisile in tako je s podpisom potrdila, da je dala aro. Nadalje trdi, da je sodnica že na prvi obravnavi prejudicirala izhod sojenja z izjavo, da ne gre za aro in da je bila naklonjena nasprotni stranki. Ni ugodila nobeni njegovi ali odvetnikovi prošnji za preložitev obravanave. Ni mu pustila, da bi ob zaslišanju povedal vse ter marsikaj izpustila iz zapisa ali drugače interpretirala. Ni zaslišala nobene priče. Sodišče pri obrestih govori enkrat o obresti od DEM, drugič pa od tolarjev.

Predlaga razveljavitev sodbe in sojenje pred drugim senatom.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo opozarja, da je le-ta polna nekontroliranih čustvenih izbruhov in zmerjanja; da ara ni bila nikoli ugotovljena; da je začel toženec govoriti o ari šele pozneje; da so nastopile posledice razdrte pogodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbenih procesnih očitkov ni mogoče sprejeti. V zvezi s trditvijo, češ da je predsednica senata s svojim mnenjem o ari prejudicirala zadevo že na prvem naroku, naj bo povedano, da so navedbe v tožbi izključevale, da bi šlo za aro, ker ves čas do razdrtja pogodbe 8.6.1992 sploh ni bilo govora o ari, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo are sploh ni omenila, še več, govorila je le o odškodnini. Če je predsednica senata pojasnila, kdaj gre za aro in kdaj ne, pomeni le, da se je ravnala po načelu odprtega sojenja, ki sicer v naših procesnih predpisih ni neposredno uzakonjeno, je pa zajeto z nalogo predsednika senata, da postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo in dopolnijo dokazila, ki se tičejo navedb strank in sploh da se dajo vsa pojasnila, ki so potrebna, da bi se ugotovilo dejansko stanje, ki je pomembno za odločbo (298. čl. ZPP).

Nadalje je naloga sodišča prizadevati si, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški (načelo gospodarnosti pravdnega postopka, zapisano v 10. čl. ZPP), zaradi česar je predsednica senata ravnala pravilno, ko ni brez utemeljenih in tehtnih razlogov prelagala narokov za glavno obravnavo. Po drugi strani pa toženec ni nikoli postavil zahteve, da se glavna obravnava preloži zaradi odsotnosti njegovega pooblaščenca, za kar bi bil dan razlog na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Trditve o tem, da med dokazom z zaslišanjem strank toženec ni mogel povedati vsega, kar bi rad in kar bi bilo tudi pomembno za pravilno odločitev v tem sporu, ni mogoče preizkusiti, saj pritožba ne pove konkretno, kaj bi takrat toženec še rad povedal, pa mu ni bila dana ta možnost. Dokazni postopek je bil tudi dovolj popolno izveden izvzemši v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo kapitaliziranih obresti, kar bo razloženo pozneje. Še kakšno zaslišanje prič ni bilo potrebno. Končno tudi ne gre za nasprotje v zvezi z obrestno mero, ki naj bi se ravnala enkrat po deviznih vlogah, drugič pa ne. Različno obravnavanje teh obresti pač narekuje materialno pravo, upoštevaje dejstvo, da je del tožbenega zahtevka postavljen v tolarski vrednosti DEM, kar pa je v določenih primerih kakor tudi v tem obravnavanem, dovoljeno. Pač pa je sodišče po uradni dolžnosti odkrilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka absolutne narave, kar zadeva odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo kapitaliziranih obresti, o čemer bo beseda pozneje.

Sodišče je pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za vračilo danih 5.000 DEM v tolarski vrednosti. Med strankama ni spora, da sta sklenili predpogodbo o sklenitvi prodajne pogodbe za stanovanje, saj sta v njej tudi zapisali tudi rok, do katerega bosta sklenili glavno pogodbo. Obravnavana pogodba je v skladu s 45. čl. ZOR. Sodišče prve stopnje je torej pravilno štelo predpogodbo strank kot takšno. Vendar pa se je po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem, ali naj bi pomenilo tožničino plačilo tožencu 10.000 DEM še pred sklenitvijo predpogodbe aro. Ara je namreč denarni znesek, lahko pa tudi kakšna druga količina nadomestnih stvari, ki ga pogodbena stranka izroči drugi pogodbenici v znamenje, da je med njima sklenjena (glavna) pogodba.

Zakon namreč določa, da se, če je ob sklenitvi pogodbe ena stranka dala drugi stranki neki znesek denarja ali neko količino drugih nadomestnih stvari v znamenje, da je pogodba sklenjena, šteje, da je pogodba sklenjena, ko je ara dana, razen če ni dogovorjeno kaj drugega (prvi odst. 79. čl. ZOR). Iz takšne vsebine are izhaja, da je pri predpogodbi, pri kateri gre za takšno pogodbo, s katero se šele prevzema obveznost, da bo pozneje sklenjena druga glavna pogodba, ara že pojmovno izključena. O ari se je mogoče dogovoriti le pri končni pogodbi, ker je pač smisel are v tem, da dokazuje sklenjen posel, ne pa posel, ki naj bi bil sklenjen kdaj pozneje. Ker v obravnavanem primeru torej sploh ne bi moglo iti za aro, tudi če bi bila dogovorjena, je sleherno razglabljanje o slednjem neproduktivno. Med strankama je nadalje nesporno tudi dejstvo, da je bila predpogodba razdrta, pri čemer je za odločitev glede na postavljeni zahtevek in postavljeni ugovor tožene stranke, ki je razen v omenjenem odgovoru na tožbo ves čas postopka, tudi med dokazom z zaslišanjem strank, stala na stališču, da je šlo za aro - nepomembno, iz kakšnih razlogov oziroma po čigavi krivdi (prvi odst. 132. čl. ZOR). Objektivna posledica razdrte pogodbe pa je, da ima stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala (drugi odst. 132. čl.) in če se vrača denar, je treba plačati tudi zamudne obresti od dneva, ko je stranka prejela plačilo (peti odst. tega člena). Odločitev o vračilu danih 5.000 DEM v domači valuti je torej pravilna. Tožena stranka je tudi povsem določno povedala, da bo odškodnino za škodo, ki jo je imela zaradi ravnanja tožnice, uveljavljala v posebnem postopku. Ker je bilo tisto, kar se zdaj zahteva vrniti, dano v tuji valuti, je tudi pravilna odločitev sodišča, da se vrne to z obrestmi (prej cit. peti odst. 132. čl. ZOR) po obrestni meri, kot obrestujejo banke devizne vpogledne hranilne vloge za DEM in to v tolarski protivrednosti. Če bi sodišče odločilo, da je treba plačati obresti po obrestni meri, ki je predpisana za tolarske terjatve, bi bila tožena stranka na slabšem.

Po povedanem je bilo potrebno pritožbo proti temu delu tožničinega zahtevka zavrniti in sodbo v tem delu (v izreku pod 1.) potrditi.

Glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo kapitaliziranih obresti od vseh zneskov, ki jih je tožnica plačala tožencu, pa je ob uradnem preizkusu sodbe sodišče ugotovilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP. Pri odločitvi o tem zahtevku se je namreč oprlo na obračun obresti Ljubljanske banke z dne 12.5.1993, iz katerega pa ni mogoče razbrati, na kakšnem izračunu temelji tožbeni zahtevek v višini 315.582,52 DEM.

Ta izračun vsebuje obračun obresti od 8.6.1992 do 13.5.1993, to pa je za čas, ki ga tožeča stranka sploh ne uveljavlja, saj v tožbenih navedbah pod VIII. uveljavlja zamudne obresti od tolarske vrednosti 10.000 DEM od 4.10.1991 in od tolarske vrednosti 13.000 DEM od 28.12.1991 in v obeh primerih do 8.6.1992, ko je bila pogodba razdrta. Sodba pa kakšne druge obrazložitve v zvezi s tem ne daje, še več, govori o datumu vračila 18.6.1992 in o skupnem znesku 18.000 DEM. Po eni strani gre torej za velika nasprotja, po drugi pa za obrazložitev, ki je sploh ni mogoče preizkusiti. Zaradi takšne kršitve pa je bilo potrebno sodbo v delu, ki se nanaša na plačilo kapitaliziranih in procesnih obresti (v izreku pod 2.) in v zvezi s tem tudi v odločbi o pravdnih stroških (četrti odst. 164. čl. ZPP) razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odst. 369. čl. ZPP).

Ob novem sojenju bo moralo sodišče najprej pozvati tožečo stranko, da predloži obračun vtoževanih kapitaliziranih obresti s preračunom DEM v SIT in obračunom, ki se bo nanašal na vtoževano obdobje, če se bo izkazalo kot potrebno še izvesti druge dokaze in potem o stvari odločiti, izhajajoč iz zadevnih tožbenih trditev in postavljenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče pa ni ugodilo toženčevemu predlogu, naj se sojenje opravi pred spremenjenim senatom, saj za to ni razlogov. Sodišče se za takšno odločitev - sojenje pred drugim senatom (371. čl. ZPP) odloči zlasti takrat, ko bi bilo težko pričakovati, da bi se sodišče prve stopnje v senatu, ki je zadevo obravnaval prvič, lotilo zadeve vnovič, ne da bi bilo obremenjeno s stališči, ki jih je zavzelo prvič. Tu pa ni šlo za zavzemanje kakšnih stališč, marveč za to, da je sodišče uporabilo dokazno listino - obračun obresti, ki glede na postavljeni zahtevek ne more biti njegova podlaga in da sodbe ni zadovoljivo obrazložilo.

Sodišče prve stopnje bo moralo še pozvati toženca, da se določno izjavi o tem, ali je pooblastilo svojemu pooblaščencu preklical le za sestavitev pritožbe ali pa sploh v tej pravdni zadevi.