Jedro

Tožilstvo je na škodo obdolženca povečalo časovni razpon inkriminiranega obdobja ter s tem, ko je dodalo dogodek z dne 3. 10. 2018, tudi razširilo kriminalno količino, ki se očita obdolžencu.

Sprememba obtožnice v tem delu se ne nanaša na isti historični dogodek, zaradi česar ni dopustna.

Tožilec ima zaradi možnosti, da na glavni obravnavi izvedeni dokazi pokažejo na drugačno dejansko stanje, kakor ga zatrjuje, pooblastilo za spremembo obtožnice na način, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku.

Pogoj za spremembo obtožbe ni nujno ugotovitev nove okoliščine in izvedba novih dokazov, temveč lahko tožilec obtožnico spremeni, če po njegovi oceni izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kot ga je videl ob vložitvi obtožnice. Pri tem je vezan na istega obdolženca ter na isti historični dogodek, čeprav s spremenjenimi dejstvi in okoliščinami, ki so znaki kaznivega dejanja.

Izrek

I.Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

-v opisu kaznivega dejanja pod točko 1 izreka sodbe tako, da se iz opisa dejanja izpusti prva alineja ter da se čas inkriminiranega obdobja od oktobra 2018 do 3. 1. 2020 nadomesti s časom od januarja 2019 do 3. 1. 2020,

-v odločbi o kazenski sankciji tako, da se obdolžencu v izrečeni pogojni obsodbi določena kazen zapora za kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena Kazenskega zakonika zniža iz 6 (šest) mesecev zapora na 5 (pet) mesecev zapora, določena enotna kazen zapora pa se mu zniža iz 1 (eno) leto in 5 (pet) mesecev zapora na 1 (eno) leto in 4 (štiri) mesece zapora.

II.V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena ter se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 44765/2021 z dne 19. 5. 2025 obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter kaznivega dejanja omogočanja uživanja ali uporabe prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi ali postopkov v športu po prvem odstavku 187. člena KZ-1. Po 57. in 58. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje po prvem odstavku 296. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 187. člena KZ-1 pa eno leto zapora, nato pa mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke prvega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso. Po prvem odstavku 97. člena ZKP je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati potrebne izdatke oškodovane B. B. ter potrebne izdatke in nagrado njenega pooblaščenca. Na podlagi drugega v zvezi s prvim odstavkom 105. člena ZKP je oškodovanko s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 10.000,00 EUR napotilo na pravdo.

2.Zoper sodbo se je zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožil obdolženčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Pritožba je delno utemeljena.

4.Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev pravice do obrambe z navedbami, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s prvim odstavkom 344. člena ZKP dopustilo spremembo obtožbe, ki ni bila dopustna. Sprememba obtožnice z dne 6. 11. 2023, ki jo je tožilstvo vložilo v spis na glavni obravnavi dne 29. 1. 2024, pomeni spremembo take narave, da med obtožbo in sodbo ni več podana objektivna identiteta. Pri tem zagovornik na straneh 5 in 6 pritožbe tudi pojasni, zakaj sprememba obtožbe ni bila dopustna. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je bila obtožba prekoračena (prvi odstavek 354. člena). Sodišče prekorači obtožbo, če spremeni opis dejanja tako, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete. Objektivne identitete ni, če obdolženca obsodi za povsem drugo in ne samo drugačno dejanje, kot je obtožen, pa čeprav je to drugo dejanje milejše od tistega iz obtožbe ali če spremeni v obsodilni sodbi opis dejanja v obdolženčevo škodo. Da bi sodišče prve stopnje kakorkoli posegalo v opisa kaznivih dejanj, pritožbeno sodišče ni ugotovilo, zaradi česar tudi ni podana navedena kršitev. Iz vsebine obrazložitve obravnavanega pritožbenega razloga, ko zagovornik v bistvenem zatrjuje nepravilnost uporabe 344. člena ZKP, pa je razbrati, da pritožnik ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pač pa bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, kateri je mogoče deloma pritrditi.

5.Pregled zadeve pokaže, da je državna tožilka na glavni obravnavi dne 29. 1. 2024 predložila pisno modifikacijo obtožbe (list. št. 364-365). Ob primerjanju le te s prvotno vloženo obtožnico glede kaznivega dejanja pod točko 1 izreka (list. št. 134) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožilstvo na škodo obdolženca povečalo časovni razpon inkriminiranega obdobja ter s tem, ko je dodalo dogodek z dne 3. 10. 2018, opisan v prvi alineji, tudi razširilo kriminalno količino, ki se očita obdolžencu. Pritožnik namreč pravilno ugotavlja, da se je v prvotno vloženi obtožnici obdolžencu očitalo, da je obravnavano kaznivo dejanje (takrat nasilje v družini po drugem odstavku 191. člena KZ-1) storil v času od januarja 2019 do 3. 1. 2020, medtem ko se mu s spremembo obtožbe očita, da je dejanje storil od oktobra 2018 do 3. 1. 2020. V posledici razširitve časovnega razpona je tožilstvo tudi dodalo dogodek z dne 3. 10. 2018, ko naj bi obdolženec oškodovanko, ko je sedela na kavču, s pestjo udaril v predel levega očesa, tako da je zaradi udarca padla, nato pa je na tleh ležečo na njen obraz prislonil čevelj ter ji s tem povzročil modrico v predelu levega očesa, zaradi česar je trpela telesne bolečine in utrpela podplutbo v predelu levega očesa. Navedeni dogodek se s prvotno obtožnico obdolžencu ni očital, prav tako je bil storjen izven takrat inkriminiranega časovnega okvirja, zaradi česar pritožbeno sodišču soglaša s pritožbenimi navedbami, da je tožilstvo s spremembo obtožbe v tem delu nedopustno širilo kriminalno količino. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da se sprememba obtožnice v tem delu ne nanaša na isti historični dogodek, zaradi česar ni dopustna. Spremenjena obtožnica se sme namreč nanašati le na dejanje, ki je že predmet obtožbe (prvi odstavek 344. člena ZKP), kar pa za dodan dogodek ni mogoče ugotoviti, zaradi česar pritožnik utemeljeno uveljavlja nepravilnost uporabe določb 344. člena ZKP, kar je tudi po oceni pritožbenega sodišča vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je dovolilo spremembo obtožbe v tem delu, bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi zagovornika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je iz opisa dejanja pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe izpustilo prvo alinejo ter ustrezno prilagodilo časovno obdobje.

6.Pritožniku pa ni mogoče pritrditi v preostalih navedbah, ki se nanašajo na spremembo obtožbe. Državna tožilka je namreč z že omenjeno modifikacijo obtožbe, ki jo je predložila na glavni obravnavi dne 29. 1. 2024, kaznivo dejanje nasilje v družini po drugem odstavku 191. člena KZ-1 prekvalificirala v kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 (točka 1 tenorja obtožbe), ki je milejše, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v točki 2 razlogov izpodbijane sodbe. Navedena sprememba je posledica ocene tožilstva, da dokazni postopek ni pokazal, da sta bila obdolženec in oškodovanka v obravnavanem časovnem obdobju v zunajzakonski zvezi ali v drugi trajnejši življenjski skupnosti. Ker tožilstvo v dokaznem postopku prav tako ni uspelo dokazati, da je obdolženec vedel za oškodovankino zdravstveno stanje, je modificiralo obtožbo tudi glede kaznivega dejanja pod točko 2 tenorja, tako da je izpustilo očitek, da je bilo dejanje storjeno zoper osebo z začasno duševno motnjo. Pri tem je dejanje prekvalificiralo iz kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog po drugem odstavku 187. člena KZ-1 v kaznivo dejanje omogočanja uživanja prepovedanih drog po prvem odstavku 187. člena KZ-1, kar je prav tako obdolžencu v korist.

7.Takšne spremembe je sodišče prve stopnje pravilno dopustilo, v točki 2 razlogov izpodbijane sodbe pa tudi utemeljeno zaključilo, da so v skladu z določbami 344. člena ZKP. Tožilec sme po prvem odstavku 344. člena ZKP, če med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico. Spremenjena obtožnica se sme nanašati le na dejanje, ki je že predmet obtožbe. Iz ustaljene ustavnosodne presoje1 in prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije2 izhaja, da ima tožilec zaradi možnosti, da na glavni obravnavi izvedeni dokazi pokažejo na drugačno dejansko stanje, kakor ga zatrjuje, pooblastilo za spremembo obtožnice na način, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku. To pooblastilo samo po sebi ni v neskladju z nobenim od ustavnih jamstev, če ga tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku lahko glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožnice ne bi prišlo. Pogoj za spremembo obtožbe ni nujno ugotovitev nove okoliščine in izvedba novih dokazov, temveč lahko tožilec obtožnico spremeni, če po njegovi oceni izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kot ga je videl ob vložitvi obtožnice. Pri tem je vezan na istega obdolženca ter na isti historični dogodek, čeprav s spremenjenimi dejstvi in okoliščinami, ki so znaki kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da obravnavane spremembe niso v škodo obdolženca. Z opisanim je bila zmanjšana kriminalna količina obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, zaradi česar državna tožilka s tem ni prestopila okvira historičnih dogodkov, opisanih v prvotni obtožnici, prav tako pa ni šlo za novi (drugi) kaznivi dejanji. Opis kaznivih dejanj ter pravno kvalifikacijo bi lahko prilagodilo tudi sodišče samo, ne da bi s tem kršilo identiteto med obtožbo in sodbo.3 Obrambi je bila ob tem tudi dana možnost, da se pred spremenjeno obtožbo brani in se o njej izjavi, kar je tudi storila. Zagovornik je namreč vložil ugovor pravne narave, obdolženec pa je podal pisni zagovor, pri čemer ni odveč izpostaviti, da gre za njegov prvi zagovor v postopku, saj se predhodno ni zagovarjal. Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da v tem delu kršitev določbe prvega odstavka 344. člena ZKP ni podana, prav tako ni bila z ničemer kršena obdolženčeva pravica do obrambe, zaradi česar je zagovornikova pritožba v tem delu neutemeljena.

8.Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja z navedbami, da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in v medsebojnem nasprotju, ko sodišče prve stopnje ocenjuje izpovedbo oškodovanke kot jasno, podrobno, skladno in prepričljivo, hkrati pa ugotavlja, da gre za osebo z duševnimi motnjami in psihološkimi težavami, ki že same po sebi utemeljujejo dvom v zanesljivost njenega spomina in zaznave. Takšnim pritožbenim zatrjevanjem ni mogoče pritrditi. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri med seboj v nasprotju ali v nasprotju z izrekom. Odločilna dejstva, ki predstavljajo dejanski temelj sodbe, so tista dejstva, ki se nanašajo na zakonske znake kaznivega dejanja in na katerih temelji obdolženčeva kazenska odgovornost. Glede teh pa ima izpodbijana sodba prepričljive razloge. Sodišče prve stopnje je namreč jasno, določno in tehtno obrazložilo svoje zaključke, da je obdolženec s svojimi ravnanji izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja omogočanja uživanja ali uporabe prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi ali postopkov v športu po prvem odstavku 187. člena KZ-1, in da je pri tem ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa. Razlogi niso v ničemer pomanjkljivi, nejasni ali sami s seboj v nasprotju, pač pa so podrobni in konkretni. Prav tako se je sodišče prve stopnje z logičnimi razlogi opredelilo do vseh bistvenih delov obdolženčevega zagovora, pojasnilo pa je tudi, zakaj je izpovedbo oškodovanke ocenilo kot verodostojno, pri tem pa tudi upoštevalo v pritožbi izpostavljeno zdravstveno stanje oškodovanke (točki 35 in 36 razlogov izpodbijane sodbe). Razen tega pa zagovornik s podajanjem svojega pogleda na izvedene dokaze ter s ponavljanjem obdolženčevega zagovora izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, s tem pa ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč pritožbeni razlog iz prvega odstavka 373. člena ZKP, ki bo predmet nadaljnje pritožbene presoje. Zagovornik na tem mestu posplošeno uveljavlja tudi kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščinah. Brez konkretne obrazložitve pritožnik ne more biti uspešen.

9.Kršitev kazenskega zakona po 372. členu ZKP pritožnik uveljavlja kot posledico zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ko trdi, da je sodišče prve stopnje zagovor obdolženca pavšalno zavrnilo, dokaze pa je ocenilo selektivno in pristransko, saj pričam, ki so pričale v korist obdolženca, ni verjelo zgolj zaradi njihove osebne povezanosti z njim, medtem ko je izpovedbam oškodovankinih bližnjih oseb verjelo v celoti. Takšna kršitev ni mogoča, saj je kazenski zakon lahko kršen le, če sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju uporabi napačen zakon ali ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

10.Zagovornik tudi neutemeljeno izpodbija pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanih kaznivih dejanj v celoti dokazana. Svoje dejanske ugotovitve in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi natančno in prepričljivo obrazložilo, pritožbene navedbe zagovornika v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa pravilnosti le teh ne morejo omajati. Z razlogi, ki jih je v sodbi o odločilnih dejstvih navedlo sodišče prve stopnje, se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih kot pravilne povzema.

11.Zagovornik v bistvenem izraža nestrinjanje z dokazno oceno izpodbijane sodbe in sodišču prve stopnje očita, da je na eni strani verjelo izpovedbi oškodovanke in njenim pričam, medtem ko pričam, ki jih je predlagala obramba, ni sledilo, prav tako njihovih izpovedb ni celovito in objektivno ovrednotilo.

12.S takšnimi pritožbenimi trditvami pa ni mogoče soglašati. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je obdolženec z oškodovano B. B. grdo ravnal, jo pretepal in jo tako z nasilnim omejevanjem njenih enakih pravic spravljal v podrejen položaj (točka 1 izreka) ter jo napeljal k uživanju prepovedane droge oziroma ji jo dal, da jo je uživala (točka 2 izreka), kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, upoštevaje spremembe po tej sodbi. Sodišče prve stopnje je izpovedbo oškodovanke pravilno ocenilo kot prepričljivo in verodostojno, le to pa je podkrepilo z razlogi, ki so logični in izkustveno sprejemljivi (točke od 33 do 36 ter 54 razlogov izpodbijane sodbe). Oškodovanka je na glavni obravnavi bistvene okoliščine opisala jasno in podrobno, medtem ko pritožba s selektivnim izpostavljanjem posameznih delov njene izpovedbe, katerim skuša dati drugačen dokazni pomen, kot tudi njenega zdravstvenega stanja, ne more biti uspešna. Sodišče prve stopnje je ugotovitev in oceno, da je obdolženec kriv storitve očitanih mu kaznivih dejanj, tehtno utemeljilo, ne samo na podlagi izpovedb oškodovanke ter priče C. C. (t.j. mame oškodovanke), temveč tudi na podlagi izpovedb prič D. D., E. E., F. F. in G. G. ter listinske dokumentacije (zlasti fotografijah oškodovankinih poškodb). Ustrezno je upoštevalo tudi zdravstveno stanje oškodovanke. V točki 32 razlogov sodbe je najprej korektno povzelo ter nato pravilno ocenilo mnenje sodnega izvedenca psihiatrične stroke H. H., iz katerega je razvidno, da ima oškodovanka poleg organske in osebnostne spremenjenosti kot duševne motnje še psihološke značilnosti nezrele, šibkejše osebnostne organizacije in zapletov na področju "selfa" in identitete. Pri tem je izvedenec poudaril, da so psihiatrične diagnoze netočne, saj so njene težave posledica organske osnove - tvorbe v možganih. Glede oškodovankinega funkcioniranja v vsakdanjem življenju izvedenec meni, da se vse to kaže kot slabša prilagodljivost in kot problem kontroliranja impulzivnosti. Do vsega navedenega, kot tudi do oškodovankine izpovedbe, da je imela izpade, ker je imela močne glavobole, in da se je tudi sama poškodovala, se je sodišče prve stopnje, v nasprotju s prepričanjem pritožbe, opredelilo na več mestih sodbe, ko je tudi ocenilo, kako vse to vpliva na njeno verodostojnost (točki 35 in 36 razlogov). Z razlogi v tej smeri pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Razlaga, ki jo ponudi zagovornik, da so psihične težave oškodovanke bistveno vplivale na njeno zaznavanje, pa ni sprejemljiva. Okoliščina, da ima nekdo duševne težave, ne more sama po sebi pomeniti, da bi bila zaradi tega zmanjšana kredibilnost in verodostojnost izpovedbe te osebe, kot je to mogoče razbrati iz pritožbenih navedb, pač pa je potrebno izpovedbo oškodovanke oziroma priče oceniti celostno, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Oškodovanka je namreč o dogodkih ves čas postopka izpovedovala enako ter pri tem bila zelo prepričljiva. Nenazadnje pa je tudi obdolženec v svojem zagovoru povedal, da je ob dveh različnih dogodkih v avtomobilu zamahnil proti oškodovanki in jo tudi zadel, kar zgolj dodatno potrjuje oškodovankino izpovedbo.

13.Pritožnik ne more biti uspešen niti z obširnimi in ponavljajočimi navedbami v smeri, da je sodišče prve stopnje selektivno ocenilo priče ter pri tem uporabilo dvojna merila. Pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, zakaj ni sledilo izpovedbam pričam I. I., J. J. in K. K., prijateljev obdolženca, ki so skušali oškodovanko prikazati kot napadalno (točki 35 in 54 razlogov izpodbijane sodbe). Da nasilja in grdega ravnanja nobena od zaslišanih prič ni videla ali neposredno zaznala, kot to izpostavlja pritožba, je povsem življenjsko in pričakovano, saj se je večino očitanih izvršitvenih ravnanj zgodila v stanovanju ali avtomobilu, ko sta bila obdolženec in oškodovanka sama. Kljub temu pa je oškodovankina prijateljica D. D. videla oškodovankino poškodovano ustnico, prav tako je oškodovankina mama C. C. opisala, da je oškodovanka kmalu po začetku zveze z obdolžencem začela izostajati od pouka ter škripati z zobmi in se tresti, prav tako je opisala, da jo je ene noči oškodovanka klicala ter jo kriče v joku prosila, da naj pride po njo, ker se z obdolžencem kregata. Sama je zaznala, da obdolženec z njo manipulira, videla pa je tudi modrico od prijema. Oškodovanka se je o dogodkih zaupala tudi E. E. in F. F. Slednja je pri oškodovanki sama začela opažati spremembe mentalnega zdravja. E. E. in G. G. pa sta oba opisala, kako se je oškodovanka še po obravnavanem časovnem obdobju zbujala ponoči in kričala, E. E. je tudi zaznala, da je oškodovanka kričala: "Ne, A. A., ne, prosim ne". Nenazadnje pa je oškodovankina poškodba ustnice razvidna iz fotografije pod prilogo A1. Ob tako tehtnih personalnih dokazih, ki jih dodatno utrjujejo navedeni objektivni listinski dokazi, zagovornik ne more omajati ugotovljenega dejanskega stanja s posplošenim sklicevanjem na priče, ki obdolženčevega nasilja nad oškodovanko v inkriminiranem obdobju niso zaznale in so si oškodovanko prizadevale prikazati kot nasilno. Sodišče prve stopnje je, v nasprotju kot meni pritožnik, vsebinsko presodilo verodostojnost vseh prič, tudi tistih, ki jih je predlagala obramba, njihove izpovedbe je celostno ocenilo, tudi v povezavi z drugimi dokazi, zaradi česar splošno zatrjevani kršitvi načela domneve nedolžnosti in načela in dubio pro reo nista podani.

14.Glede preostalih pritožbenih navedb, na katere v tej sodbi ni bilo izrecno odgovorjeno, velja splošna ugotovitev, da so bodisi nepomembne bodisi je nanje primerno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

15.Ker pritožnik tudi v ostalem glede odločilnih dejstev za obravnavana dejanja ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo treba pritožbo zoper sodbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

16.Odločbe o kazenski sankciji pritožnik ne izpodbija. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu ter kazensko sankcijo glede na sprejeto odločitev ustrezno spremenilo. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije, ter obdolžencu izreklo po vrsti primerno kazensko sankcijo opozorilne narave. Pri tem je kot olajševalni okoliščini utemeljeno upoštevalo predhodno nekaznovanost obdolženca ter časovno odmaknjenost od dogodkov, kot obteževalne okoliščine pa je pravilno upoštevalo težo kaznivih dejanj, ki so trajala daljše časovno obdobje, ter zavržnost le teh, ki se kaže v obdolženčevem vztrajnem, grobem in ponižujočem ravnanju z oškodovanko. Sprememba izpodbijane sodbe zaradi izpustitve dogodka z dne 3. 10. 2018 iz opisa kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 ter skrajšanja časovnega obdobja, ki v bistvu pomeni zmanjšanje teže tega kaznivega dejanja, pa je narekovala določitev nižje zaporne kazni, zato je pritožbeno sodišče v okviru izrečene pogojne obsodbe obdolženki določeno kazen za kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 znižalo iz šest mesecev na pet mesecev zapora ter posledično tudi zmanjšalo določeno enotno kazen (iz enega leta in pet mesecev zapora na eno leto in štiri mesece zapora), medtem ko v preizkusno dobo ni posegalo. S tako spremenjeno kazensko sankcijo bo po prepričanju pritožbenega sodišča dosežen namen kaznovanja, da obdolženec kaznivih dejanj ne bo ponavljal. Čeprav pritožnik odločbe o kazenski sankciji ni izrecno izpodbijal, je pritožbeno sodišče njegovi pritožbi v tem delu ugodilo, saj se po samem zakonu šteje, da je pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, vložena tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP).

17.Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo (drugih) kršitev zakona iz 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe, v ostalem pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem obsegu izpodbijano sodbo potrdilo (391. člen ZKP).

18.Ker je bilo s to sodbo odločeno obdolžencu deloma v korist, sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).

-------------------------------

1Odločbe US RS Up-328/03-21 z dne 12. 5. 2005, U-I-40/00 z dne 16. 1. 2003 in U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997.

2Sodbe VS RS I Ips 21203/2016 z dne 9. 10. 2025, I Ips 24137/2015 z dne 7. 9. 2023, I Ips 14593/2015 z dne 28. 11. 2019, I Ips 11688/2017 z dne 10. 6. 2022, I Ips 45062/2014 z dne 22. 6. 2017, I Ips 250/2009 z dne 28. 1. 2010 in druge.

3Sodba VS RS I Ips 14593/2015 z dne 28. 11. 2019.

4Tako A. Karakaš v Miha Šepec et al, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, 2. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 1015, in Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 836.