Jedro

Pritožnik bi moral v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje v prvi vrsti tako zatrjevati in izkazati, da so obstajali opravičljivi razlogi zaradi katerih plačilni nalog ni bil pravočasno plačan, na katere ne on in ne njegov pooblaščenec nista mogla vplivati in tudi sicer s svojim ravnanjem preprečiti nastanka zamude. In nadalje, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil pravočasno, to je v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je zamudil rok oziroma, če je šele pozneje zvedel za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedel (drugi odstavek 24. člena ZUS-1).

Način komuniciranja med pooblaščencem in njegovo stranko je stvar njunega notranjega razmerja in napake v njuni komunikaciji niso razlog za vrnitev v prejšnje stanje, razen, če so posledica okoliščin, ki so izven sfere stranke in njenega pooblaščenca in so kot take vodile do zamude, ki je pooblaščenec in stranka nista mogla preprečiti. V zvezi s tem je na stranki tako trditveno kot tudi dokazno breme.

Pritožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da mu je pooblaščenec 2. 10. 2020 posredoval plačilni nalog, vendar ga ni prejel. V zvezi s tem, da je bil plačilni nalog poslan, je predlagal tudi izvedbo dokaza s vpogledom v račun pošte. Vendar pa bi moral ob tem, glede na to, da je pošto mogoče šteti za zanesljiv vir komuniciranja, tudi konkretizirano navesti, katere so tiste okoliščine, ki naj bi povzročile neprejem pošte. Pa jih ni in zgolj pavšalna navedba, da mu pošta ni bila dostavljena temu ne zadosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega odstavka 24. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot prepozen zavrglo tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi neplačane sodne takse za tožbo, ki jo je vložil zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT- 42918-187846/2013 z dne 20. 1. 2020. 2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožnik v postavljenem roku ni plačal sodne takse za tožbo v upravnem sporu, ampak je na sodišče 1. 12. 2020 posredoval vlogo in predlagal, naj sodišče v tej zvezi dovoli vrnitev v prejšnje stanje po 24. členu ZUS-1. Hkrati je vložil prošnjo za oprostitev plačila sodne takse, oziroma podredno predlagal obročno plačilo oziroma, da mu sodišče določi nov rok za plačilo sodne takse. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik kot razlog, zakaj sodna taksa ni bila plačana, navaja, da mu je pooblaščenec 2. 10. 2020, istega dne kot ga je prejel, plačilni nalog sicer posredoval, vendar ga sam ni prejel. Po presoji sodišča prve stopnje iz predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni izhajalo določno, katerega dne je prenehal vzrok, zaradi katerega je tožnik zamudil rok za plačilo sodne takse, nedvomno pa je bil tožnik najkasneje s pozivom sodišča, ki ga je pooblaščenec prejel 4. 11. 2020, seznanjen, da sodna taksa ni bila plačana. Zato od tega dne teče osemdnevni rok po drugem odstavku 24. člena ZUS-1, v katerem bi moral predlagati vrnitev v prejšnje stanje. Ker se je ta iztekel 12. 11. 2020, je predlog s 1. 12. 2020 prepozen. Zgolj dejstvo, da je bila 18. 10 2020 z odlokom Vlade Republike Slovenije razglašena epidemija nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije, na iztek tega roka ne vpliva.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sklep vložil pritožbo. Navaja, da je stališče prvostopenjskega sodišča napačno, saj ne drži, da je bil pooblaščenec že 4. 11. 2020, ko je prejel poziv sodišča na predložitev potrdila o plačilu sodne takse, seznanjen z dejstvom neplačila sodne takse. Pooblaščenec takrat še ni niti vedel, da je prejel nalog za plačilo sodne takse, saj je očitno izvirnik pomotoma poslal pritožniku. Trdi, da je pooblaščenec to, da je prejel plačilni nalog in ga očitno 2. 10. 2020 posredoval pritožniku, izvedel šele 18. 11. 2020, ko je prejel odgovor sodišča na njegovo zaprosilo za podaljšanje roka za plačilo oziroma izdajo novega plačilnega naloga. Pravočasnost predloga za vrnitev v prejšnje stanje pritožnik v pritožbi utemeljuje še z navedbami, da je kot pooblaščenec šele 26. 11. 2020 od pritožnika dobil informacijo, da ni plačal sodne takse, sploh pa sta bila meseca oktober in november 2020 zaradi okužb z virusom COVID-19 izredno težka, kasneje so celo prenehali teči roki za procesna dejanja, stranke pa so bile povečini neodzivne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V zadevi ni sporno, da je tožnika zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik. Pritožnikov pooblaščenec je nalog sodišča za plačilo sodne takse prejel 2. 10. 2020. Postavljeni petnajstdnevni rok za plačilo se je tako iztekel 19. 10. 2020. Pritožnik je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je vložil 1. 12. 2020, navedel, da plačilnega naloga, ki mu ga je posredoval pooblaščenec, ni prejel. Ker tudi pooblaščenec v svojem spisu nima plačilnega naloga, je očitno pritožniku pomotoma posredoval edini izvirnik. V dokaz svojih trditev, da je pooblaščenec pritožniku poslal plačilni nalog, je predlagal izvedbo dokaza s vpogledom v račun pošte z dne 2. 10. 2020. 6. Po prvem odstavku 24. člena ZUS-1 je vrnitev v prejšnje stanje možna, če stranka iz opravičenega vzroka zamudi rok iz 23. člena tega zakona ali drug zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti. V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča1 je institut vrnitve v prejšnje stanje dopustno uporabiti tudi v primerih zamude roka za plačilo sodne takse. Vendar pa je v skladu z drugim odstavkom 24. člena ZUS-1 tudi v tem primeru predlog za vrnitev v prejšnje stanje treba vložiti v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila rok; če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela. V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča2 je opravičen vzrok okoliščina oziroma ovira, ki je stranka ni mogla predvideti niti odkloniti in se tudi ne more pripisati njeni krivdi. Ker torej zamuda ne sme biti zakrivljena, se presoja, ali je zamudo povzročil dogodek, ki ga pooblaščenec ali stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti nista mogla ne predvideti, ne odkloniti. Po tretjem odstavku 24. člena ZUS-1 je treba okoliščine za utemeljitev predloga verjetno izkazati ob vložitvi predloga.

7. V obravnavani zadevi bi torej pritožnik moral v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje v prvi vrsti tako zatrjevati in izkazati, da so obstajali opravičljivi razlogi zaradi katerih plačilni nalog ni bil pravočasno plačan, na katere ne on in ne njegov pooblaščenec nista mogla vplivati in tudi sicer s svojim ravnanjem preprečiti nastanka zamude. In nadalje, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil pravočasno, to je v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je zamudil rok oziroma, če je šele pozneje zvedel za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedel (drugi odstavek 24. člena ZUS-1).

8. Način komuniciranja med pooblaščencem in njegovo stranko je stvar njunega notranjega razmerja in napake v njuni komunikaciji niso razlog za vrnitev v prejšnje stanje, razen, če so posledica okoliščin, ki so izven sfere stranke in njenega pooblaščenca in so kot take vodile do zamude, ki je pooblaščenec in stranka nista mogla preprečiti.3 V zvezi s tem je na stranki tako trditveno kot tudi dokazno breme.

9. Pritožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da mu je pooblaščenec 2. 10. 2020 posredoval plačilni nalog, vendar ga ni prejel. V zvezi s tem, da je bil plačilni nalog poslan, je predlagal tudi izvedbo dokaza s vpogledom v račun pošte. Vendar pa bi moral ob tem, glede na to, da je pošto mogoče šteti za zanesljiv vir komuniciranja, tudi konkretizirano navesti, katere so tiste okoliščine, ki naj bi povzročile neprejem pošte. Pa jih ni in zgolj pavšalna navedba, da mu pošta ni bila dostavljena temu ne zadosti.

10. Glede na takšno trditveno podlago pritožnika, je prvostopenjsko sodišče tudi samo pravočasnost predloga za vrnitev v prejšnje stanje, povsem utemeljeno presojalo z vidika drugih nespornih okoliščin, in sicer korespondence med sodiščem in tožnikom oziroma njegovim pooblaščencem. Pritožnikov pooblaščenec je plačilni nalog prejel 2. 10. 2020 (čemur pritožnik ne oporeka niti v pritožbi) in bil z dejstvom, da sodna taksa ni bila plačana v postavljenem roku, po pravilnem sklepanju sodišča prve stopnje, seznanjen najkasneje 4. 11. 2020. Tega dne je namreč s strani sodišča prejel poziv, naj predloži potrdilo o plačilu sodne takse, ker iz elektronske evidence Uprave Republike Slovenije za javna plačila izhaja, da sodišče do postavljenega roka, tj. do 19. 10. 2020, ni prejelo plačila sodne takse za tožbo.

11. Zato pritožnik ugotovitve, kdaj je bil seznanjen z dejstvom, da taksa ni bila plačana, ne more uspešno izpodbiti z (deloma tudi nekonsistentnimi) pritožbenimi navedbami, da je pooblaščenec spregledal, da je edini izvirnik plačilnega naloga 2. 10. 2020 posredoval pritožniku, da je to dojel šele na podlagi dopisa sodišča z dne 18. 11. 2020 in da je pooblaščenec za to, da pritožnik ni plačal sodne takse izvedel šele 26. 11. 2020. Gre za navedbe o okoliščinah, ki se nanašajo na komunikacijo med njim in pooblaščencem, ki za odločitev ni bistvena. Kolikor pritožnik s temi navedbami po vsebini utemeljuje zamudo roka za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da zaradi zamude roka za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni mogoče predlagati vrnitve v prejšnje stanje (peti odstavek 24. člena ZUS-1). Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje na drugačno odločitev ne vpliva niti razglasitev epidemije, saj ta za to ne daje pravne podlage.

12. Ker je torej odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju prepoznega predloga za vrnitev v prejšnje stanje pravilna in zakonita, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1. 13. O zadevi je odločala sodnica poročevalka na podlagi prvega odstavka 366.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ki določa, da o pritožbi zoper sklep odloči sodnik posameznik.

1 Prim. na primer sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 73/2019 z dne 9. 9. 2019. 2 Prim. na primer sklepe Vrhovnega sodišča v naslednjih zadevah: I Up 205/2015 z dne 23. 9. 2015, I Up 40/2002 z dne 16. 1. 2002, I Up 856/2001 z dne 14. 11. 2001, I Up 152/2014 z dne 5. 2. 2015. 3 Neskrbnost v medsebojni komunikaciji stranke in pooblaščenca (odvetnika) ni opravičen vzrok za zamudo, npr. sklep VSRS I Up 205/2015 z dne 23. 9. 2015.